Jedro

Nižji sodišči sta ugodili tožnikovemu zahtevku na razveljavitev sklepov pristojnih organov, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotavljanje presežnih delavcev ni bilo v skladu s 13. členom SKPG, organizacija pa tudi ni dokazala, da tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu. Na revizijo toženca je sodišče zavrnilo revizijo zoper odločbo, ker je ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, pa tudi postopek v smislu 13. točke drugega odstavka 345. člena ZPP ni bil bistveno kršen. Revizijo zoper sklep s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep, s katerim ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje, je bila kot nedovoljena zavržena.

Izrek

Revizija zoper odločbo se zavrne kot neutemeljena. Revizija zoper sklep se zavrže. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep generalnega direktorja z dne 25.10.1991 in sklep delavskega sveta z dne 27.12.1991 tožene stranke, na podlagi katerih je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, ker njeno delo v organizaciji trajno ni bilo več potrebno. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bilo že v programu o razreševanju presežkov delavcev ugotovljeno, da se ukine sedem delovnih mest in s tem postane delo sedmih delavcev nepotrebno, vendar je le štirim delavcem prenehalo delovno razmerje, trije pa so bili razporejeni na drugo delovno mesto. Tako ravnanje tožene stranke ni bilo zakonito. Tožena stranka bi bila dolžna razporediti delavce v skladu s 36.a členom zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, ZDR), ob upoštevanju kriterijev iz tega člena. Tožena stranka je od sedmih delavcev razporedila tri delavce na novo ustanovljena delovna mesta, ne da bi pri tem upoštevala kakršnekoli kriterije. Tožeči stranki, ki je bila med omenjenimi štirimi delavci, je prenehalo delovno razmerje nezakonito, zato je sodišče razveljavilo izpodbijana sklepa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbo tožene stranke zoper odločbo in sklep sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče z odločbo in sklepom zavrnilo.

Zoper odločbo in sklep pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo glede sklepa je obrazložilo s tem, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, ker ni razpisalo naroka. Kršitev materialnega prava, ki se nanaša na izpodbijano odločbo pa je v tem, da sodišče ni upoštevalo številnih listin, katere je tožena stranka priložila k pritožbi, zato ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 290. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91, ZPP). ZPP se v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporablja kot republiški predpis.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo opozorila na nekatere okoliščine k postopku, ki kažejo na zakonito odločitev pritožbenega sodišča. Revizija zoper odločbo ni utemeljena, revizija zoper sklep pa ni dovoljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija meni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo številih listin, ki jih je tožena stranka priložila k pritožbi. Katere so bile te listine revizija ne pove. Revizija tako v bistvu izpodbija tudi na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, vendar tak ugovor v reviziji ni dopusten (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz zaznamb na listovni številki 3 in 11 spisa je razvidno, da so bile vse za odločitev pomembne listine priložene v spis še pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Iz zapisnika z dne 23.2.1994 sodišča prve stopnje, po katerem je bil postopek pred izdajo odločbe sodišča prve stopnje zaključen, izhaja, da je sodišče pregledalo in prečitalo v spis vložene listine. Nobenega dokaza ni, da tega ni storilo tudi pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Prvi odstavek 400. člena ZDR določa, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni sklep, ki je omenjen v citiranem zakonskem določilu. Glede na to je bilo treba revizijo zoper sklep po prvem odstavku 366. člena v zvezi s 399. členom ZPP kot nedovoljeno zavreči. Odgovor na revizijo ni bil potreben, zato trpi stroške odgovora na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).