Jedro

Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi brez izvedenca ugotovilo obseg zdravljenja poškodovanega zapestja (telesne bolečine, trajne posledice), ker je tožnica v nesreči dobila tudi zvin vratne hrbtenice, za katero škoda ni krita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 01. 2007 dalje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo, da toženki plača njene pravdne stroške v znesku 31,72 EUR z obrestmi.

2. Tožnica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP (1) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, ali pa jo spremeni tako, da zahtevku v celoti ali delno ugodi, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, da je tožnica v prometni nesreči, ki jo je povzročila, poleg zvina vratne hrbtenice dobila tudi zvin levega zapestja. Kot je razvidno iz izvida UKC z dne 15. 09. 2006, je dobila elastični povoj za zapestje, predpisan ji je bil analgetik, izvajala pa je tudi predpisano „hlajenje levega zapestja z ledom večkrat dnevno in počitek“. Fizioterapija je bila nujno potrebna tudi za ponovno funkcioniranje roke in ji ni bila predpisana le zaradi poškodbe vratu. Kot je pojasnila na obravnavi, so ji na fizioterapiji pokazali tudi vaje za zapestje, ki jih je izvajala. Elastičen povoj je nosila en mesec in pol, potem pa še ruto en mesec. Zaradi poškodbe zapestja je imela bolečine jakosti, kot jih je opisala in jih trpi še danes ter številne nevšečnosti med zdravljenjem. Upravičena je do uveljavljane odškodnine v višini 1.600,00 EUR. Ostale so ji številne trajne posledice, ki jih natančno opisuje in poudarja, da pred škodnim dogodkom ni imela nobenih težav z levim zapestjem. Posebej trpi, ker je morala opustiti vse športne in druge aktivnosti, zlasti odbojko, kjer zapestje zelo trpi. Upravičena je do zahtevane odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da brez dokaza z izvedencem ni moglo ugotoviti, v kakšnem obsegu se je zdravljenje nanašalo le na poškodbo levega zapestja. Ocenjuje, da bi moralo sodišče, na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije in izpovedbe tožnice, samo ugotoviti stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter obseg zdravljenja, ki se je nanašal na levo zapestje. Sodišče na izvedensko mnenje ni vezano in mora razmišljati po pravilih logičnega mišljenja in po splošnih človeških izkušnjah. Priznava, da predujma za izvedenca ni založila, vendar po njenem prepričanju izpad izvedenskega mnenja ne more biti razlog, da ni upravičena do odškodnine. Tudi pravniki po zavarovalnicah redno določajo odškodnine za posamične primere in to brez izvedencev. Sodišče je razpolagalo s potrebnim strokovnim znanjem in potrebno zdravstveno dokumentacijo. Upravičeno zahteva tudi materialno škodo, ki je znašala vsaj 100,00 EUR.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Tožnica, ki je 15. 09. 2006 povzročila prometno nesrečo, v kateri je dobila zvin vratne hrbtenice in zvin levega zapestja, uveljavlja odškodnino na podlagi AO-plus zavarovanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica ni dokazala, da je zaradi zvina zapestja trpela telesne bolečine in duševne bolečine take stopnje, da bi šlo za pravno priznano škodo (prvi odstavek 179. člena OZ (2)). Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (PG – AOP -05 – 02), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe sklenjene s tožnico, izključujejo kritje škode zaradi natega vratne hrbtenice, zato bi bila tožnica upravičena le do plačila škode za zvin levega zapestja.

5. Nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice je, da tožnica ni omogočila izvedbe dokaza z izvedencem (tretji odstavek 153. člena ZPP), sodišče samo pa nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko razmejilo obseg zdravljenja in z njim zvezanih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki odpade na poškodbo (zvin) levega zapestja in zvin vratne hrbtenice.

6. Tožnica stališču sodišča prve stopnje, da je za odločitev potrebno strokovno znanje, obrazloženo ne nasprotuje. Ocenjuje, da ima sodišče potrebno strokovno znanje (sodišče bi lahko na podlagi izpovedi tožnice in zdravstvene dokumentacije ugotovilo obseg zdravljenja zaradi poškodbe zapestja „po pravilih logičnega mišljenja in po splošnih človeških izkušnjah“). Po izrecni določbi 243. člena ZPP se dokaz z izvedencem izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Izvedenec sodniku posreduje pravila stroke (v predmetni zadevi medicinske stroke) in izdela izvid in mnenje, na katerega pa sodišče res ni vezano. Mnenja ne bo sprejelo, če s stališča „pravil logičnega mišljenja in splošnih človeških izkušenj“ ni prepričljivo. Sodišče mora mnenje kritično oceniti, kar pa ne pomeni, kot si očitno zmotno razlaga pritožnica, da ga ni treba pridobiti. V predmetni zadevi, ki terja razmejitev obsega zdravljenja in posledic za dve poškodbi, brez ustreznega strokovnega znanja, kot je pravilno že obrazložilo sodišče prve stopnje, ni mogoče ugotoviti, ali predstavlja poškodba levega zapestja (tožnica bi bila upravičena do povrnitve škode le zanjo), pravno priznano škodo ali ne.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je utrpela pravno priznano škodo in se pridružuje njegovim izčrpnim in prepričljivim razlogom. Na podlagi izpovedbe tožnice in predložene zdravstvene dokumentacije (priloga A5, A6), brez dokaza z izvedencem, sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti in preveriti v tožbi (oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo) navedenega trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi ne obstoja trajnih posledic zaradi poškodbe levega zapestja. Zapis v izvidu UKC z dne 15. 09. 2006, na katerega se pritožnica sklicuje, se nanaša na obe poškodbi (zvin vratne hrbtenice in zvin zapestja), zato ne nudi podlage za ugotovitev bolečinskega obdobja, ki odpade le na poškodbo zapestja. Dokazuje le, da si je tožnica levo zapestje poškodovala - „distorsio carpi sin“ (na levem zapestju volarno je vidnih nekaj odrgnin, gibljivost ohranjena, boleč pritisk po radialnem stiloidu), da je dobila elastičen povoj za levo zapestje in ji je bilo naloženo hlajenje z ledom večkrat dnevno, počitek in analgetik. Fizioterapija je bila predvidena zaradi zvina vratne hrbtenice in je bila v ta namen tudi izvajana. Če so ji, kot trdi tožnica, ob izvajanju fizioterapije (za vratno hrbtenico) pokazali vaje za zapestje, to ne pomeni, da je bila fizioterapija za zapestje predpisana. Morebitno potrebnost fizioterapije (in običajno trajanje), bi lahko ocenil le strokovnjak, ki v predmetnem postopku (ker tožnica ni založila ustreznega predujma zanj) ni bil postavljen. Isto velja tudi glede zahtevka za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in materialno škodo. Morebitnih trajnih posledic zaradi poškodbe levega zapestja, na katere opozarja pritožnica v pritožbi (da ji je ostala omejena gibljivost in z njo povezane bolečine), zaradi katerih trpi duševne bolečine (ovirana je pri vsakodnevnih opravilih, opustiti je morala vse športe, zlasti odbojko), predložena medicinska dokumentacija ne dokazuje. Tožnica pa tudi ni trdila, da bi zaradi težav z zapestjem, ki naj bi ji ostale po poškodbi, iskala zdravniško pomoč oziroma, da bi bilo potrebno nadaljnje zdravljenje.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o njihovi zavrnitvi pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Obligacijski zakon (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji).