Jedro

Kadar zastopnik pri sklepanju pogodbe zavestno in samovoljno prekorači pooblastila, ravnanja zastopanega, ki pogodbe ne odobri, ni mogoče opredeliti kot zlorabe pravic in s tem možnosti izbire, ki mu je kot enostransko dejanje dana na razpolago, posredno spremeniti v njegovo obveznost oziroma dolžnost. Zato zastopanega, ki prekoračitve pooblastila ni odobril, ni mogoče ohranjati v pogodbeni zavezi v odvisnosti od rezultatov ocene njegovega ravnanja in razlogov ali celo motivov zanj.

Izrek

1. Revizija se v delu zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe in potrditvi zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje pod 1. točko njenega izreka zavrne.

2. V ostalem se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v preostalem delu tako spremeni, da se pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pod 2. točko njenega izreka in zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka pod 3. točko njenega izreka ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se o podrejenem zahtevku glede glavne stvari poslej glasi: "Posojilna pogodba s klavzulo o izvršljivosti z dne 14.9.1998, ki sta jo sklenila prva toženka in tožnik, ni veljavna v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice do višine terjatve 250.000 DEM oz. 23,597.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi do popolnega plačila dolga pri nepremičnini, pripisani k vl. št. 1991 k.o. K., stanovanjska stavba in garaža, ki stoji na parc. št..., vpisani v vl. št. 1657 k.o. K.." Toženci so nerazdelno dolžni plačati tožniku 2,557.361 SIT njegovih pravdnih stroškov vsega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

V tej pravnomočno končani pravdi je bilo v dosedanjem postopku ugotovljeno, da je tožnik 11.12.1997 podpisal notarsko overjeno pooblastilo, s katerim je tretjega toženca kot direktorja druge tožene stranke pooblastil, da lahko v imenu tožnika zastavi njegovo nepremičnino kot zavarovanje za najetje kredita, ki bo dan drugi toženi stranki - s tem, da je v pooblastilu izrecno navedeno, da tožnik daje to svojo nepremičnino za zavarovanje najetja kredita "pri katerikoli banki", dalje da je tretji toženec nato 31.7.1998 sklenil v obliki notarskega zapisa posojilno pogodbo s klavzulo izvršljivosti, s katero je najel posojilo za drugo toženo stranko v znesku 360.000 DEM - vendar ne pri banki, temveč pri prvotnem tožencu B. O., hkrati pa dovolil, da se v zavarovanje tega posojila vknjiži hipoteka na nepremičnino tožnika (sklicujoč se na pooblastilo z dne 11.12.1997) ter da je nato tretji toženec sklenil enako pogodbo pri isti notarki še 14.9.1998 s prvo toženko kot posojilodajalko za znesek 250.000 DEM.

Tožnik se je v dne 21.9.1998 zoper (tedaj še štiri) tožence vloženi tožbi z zahtevkom za neveljavnost obeh posojilnih pogodb v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila z vknjižbo zastavne pravice na njegovi nepremičnini, skliceval na 87. člen Zakona o obligacijskih razmerjih s trditvami, da je tretji toženec prekoračil s strani tožnika dano mu pooblastilo, tožnik pa take prekoračitve pooblastila tudi ni nikoli pozneje odobril in zato ne more biti v zavezi za zavarovanje posojila s hipoteko na svoji nepremičnini. Ker je po vložitvi tožbe prišlo do izbrisa zastavne pravice po posojilni pogodbi z dne 31.7.1998 za znesek 360.000 DEM (na podlagi izbrisne pobotnice, ker naj bi bila terjatev B. O. v celoti poravnana), je tožnik umaknil tožbo zoper pravkar imenovanega - vključno tudi v delu z zahtevkom, ki se je nanašal na pogodbo z dne 31.7.1998. Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo z dne 18.1.2001 ugodilo tožbenemu zahtevku, vendar je sodišče druge stopnje to sodbo v delu odločitve, ki je bistvo spora pravdnih strank, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku na prvi stopnji je tožnik v nadaljevanju nato spremenil tožbo tako, da je uveljavljal primarno ničnost pogodbe z dne 14.9.1998 v delu, ki se nanaša nanj - to je v delu za zavarovanje posojila z zastavitvijo njegove nepremičnine (s trditvami, da prva toženka sploh ni posodila nobenega denarja in da so pogodbene stranke hotele na podlagi fingirane posojilne pogodbe doseči le vknjižbo hipoteke na nepremičnini tožnika in ga prisiliti, da kot hipotekarni dolžnik "vrne" posojilo, ki ni bilo nikoli dano), medtem ko je dotedanji zahtevek uveljavljal podredno (objektivna eventualna kumulacija zahtevkov).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledeč napotkom iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje nato s sodbo z dne 5.9.2002 tožbeni zahtevek (oba) v celoti zavrnilo. Glede primarno uveljavljanega zahtevka je ugotovilo, da je bil skupni poslovni namen posojilojemalcev in tožnika pridobitev finančnih sredstev za načrtovano skupno poslovno dejavnost in da zato sklenjena posojilna pogodba s prvo toženko nikakor ni bila navidezna, medtem ko po tožniku zatrjevano dejstvo o neizpolnitvi pogodbene obveznosti prve toženke kot posojilodajalke ne bi moglo v nobenem primeru privesti do uporabe ničnostne sankcije. Glede podredno uveljavljanega zahtevka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tretji toženec res prekoračil pooblastilo tožnika, da je to bilo prvi toženki znano oziroma moglo biti znano in da bi tožnik bil v zavezi le, če bi naknadno odobril prekoračitev pooblastila, vendar tega ni storil. Kljub temu je sodišče prve stopnje tudi ta zahtevek zavrnilo, potem ko ga je ocenilo še z vidika zlorabe pravic, do katere naj bi prišlo s strani tožnika, ker pravnega posla ni odobril ter s tem kršil temeljni načeli obligacijskega prava kot sta vestnost in poštenje ter prepoved zlorabe pravic, saj tožnik zaradi najetja posojila pri fizični osebi ni bil v konkretnem primeru v slabšem položaju v primerjavi s tistim, ko bi bilo posojilo najeto pri banki.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (razen glede odločitve o pravdnih stroških, ki jo je delno spremenilo).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero jo izrecno izpodbija v celotnem delu odločitve o zavrnitvi njegove pritožbe - čeprav obrazloženo le glede pravnomočne odločitve o zavrnitvi podredno uveljavljanega zahtevka, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje navedbe in stališča, ki jih je v dosedanjem postopku že ponudil v oporo prepričanju, da ni v določbah 87. člena (niti v določbah drugih členov) Zakona o obligacijskih razmerjih nobene opore za ohranjanje veljavnosti z zastopnikovo prekoračitvijo pooblastila vzpostavljenega poslovnega obligacijskega razmerja - in s tem za nadaljnje ohranjanje v zavezi zastopanega, ki prekoračitve zastopniku prvotno danega pooblastila tudi ni nikoli pozneje odobril, sicer pa tožnik glede na razloge v sodbah sodišč prve in druge stopnje v reviziji še pojasnjuje, zakaj je bilo zanj pomembno, da se kredit najame pri banki (in ne pri fizični osebi). Predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi primarno uveljavljanega zahtevka ni utemeljena, utemeljena pa je v delu zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi podredno uveljavljanega zahtevka tožnika.

Obrazložitev odločitve o reviziji v delu, v katerem ni utemeljena: Pravnomočne odločitve o zavrnitvi primarno uveljavljanega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 14.9.1998 v delu, ki se nanaša na zavezo tožnika, slednji v reviziji obrazloženo sploh ne graja in jo je zato revizijsko sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti le v smeri pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in po katerih je bil skupni osnovni namen posojilojemalcev in tožnika pridobitev finančnih sredstev za načrtovano skupno poslovno dejavnost. Na te dejanske ugotovitve oprt sklep sodišč prve in druge stopnje, da s prvo toženko kot posojilodajalko sklenjena posojilna pogodba torej ni bila navidezna in brez učinkov (66. člen ob sklenitvi pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) - s tem pa tudi ne nična, je zato materialnopravno pravilen.

Enako velja za stališče sodišč prve in druge stopnje, da morebitna neizpolnitev pogodbene obveznosti prve toženke kot posojilodajalke ni razlog za ničnost pogodbe. Zato je bilo treba na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo v delu zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o potrditvi zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje pod 1. točko njenega izreka kot neutemeljeno zavrniti.

Obrazložitev odločitve o reviziji v delu, v katerem je utemeljena: Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili določbe 87. člena ZOR, ki so materialnopravna podlaga za odločitev o podredno uveljavljanem zahtevku tožnika. Ta zahtevek je tožnik opiral na trditve, da je tretji toženec z med toženci dne 14.9.1998 sklenjeno pogodbo, s katero je na podlagi pooblastila z dne 11.12.1997 spravil v zavezo tudi tožnika, prekoračil s strani tožnika dano mu pooblastilo in da tožnik prekoračitve pooblastila naknadno ni nikoli odobril, pri čemer se je skliceval na določbo prvega odstavka 87. člena ZOR. Pravkar povzete tožnikove trditve sta sodišči prve in druge stopnje po izvedenem dokaznem postopku in opravljeni presoji, ki je delno pravne narave (pretežno glede vprašanja zastopnikove prekoračitve danega mu pooblastila) in delno dejanske narave (pretežno glede vprašanja neodobritve prekoračitve pooblastila s strani zastopanega), sicer v celoti sprejeli; vendar sta kljub temu določbi prvega odstavka 87. člena ZOR odrekli upoštevnost v obravnavanem primeru. To sta sodišči prve in druge stopnje storili po tem, ko sta presodili ravnanje tožnika še z vidika načela prepovedi zlorabe pravic iz 13. člena ZOR in ocenili, da je tožnik, ki prekoračitve pooblastila in posledično sklenjenega pravnega posla ni odobril, kršil temeljni načeli obligacijskega prava kot sta vestnost in poštenje ter prepoved zlorabe pravic, saj zaradi najetja posojila pri fizični osebi ni bil v konkretnem primeru v slabšem položaju v primerjavi s tistim, ko bi bilo posojilo najeto pri banki.

Pritrditev stališču sodišč prve in druge stopnje bi imela za posledico sklep, da je morebitna šikanozna neodobritev prekoračitve pooblastila oziroma s prekoračitvijo pooblastila sklenjenega posla ovira za uveljavitev odstopnega upravičenja in da je sankcionirana s tem, da ostane zastopani v zavezi kljub zastopnikovi prekoračitvi pooblastila in neodobritvi prekoračitve s strani zastopanega. To pa bi bilo v nasprotju z določbo petega odstavka 87. člena ZOR, s katero je za tak primer predvidena pod zakonsko določenimi pogoji le odškodninska odgovornost zastopanega (solidarno z zastopnikom) in odreditev katere ne bi bila potrebna za primer sankcioniranja zastopanega z ohranitvijo njegove zaveze iz pogodbe, ki je sicer ni odobril. Za razlogovanje sodišč prve in druge stopnje pa tudi ni opore v določbi prvega odstavka 87. člena ZOR, s katero je nastanek odstopnega upravičenja z učinkom prenehanja poslovnega obligacijskega razmerja za zastopanega pogojevan le z zastopnikovo prekoračitvijo pooblastila in z neodobritvjijo prekoračitve s strani zastopanega. Sicer pa je ob ugotovitvi, da je tretji toženec pooblastilo prekoračil, zgrešeno razlogovanje, da je bil tožnik tisti, ki je zlorabil svoje pravice (ker pogodbe ni naknadno odobril). Predvsem pomeni namreč zlorabo pravic zavestna in samovoljna prekoračitev pooblastila. Zato ni mogoče opredeliti tožnikovega nepristanka na tako zlorabo kot tožnikovo zlorabo njegovih pravic in na ta način opcijo, ki je kot enostransko dejanje tožniku dana na razpolago kot njegova možnost izbire, posredno spremeniti v njegovo obveznost oziroma dolžnost. To pomeni, da vprašanja ohranitve tožnikove zaveze iz takega poslovnega razmerja ni mogoče razreševati v odvisnosti od rezultatov ocene njegovega ravnanja in ugotavljati razloge ali celo motive zanj, pri čemer je tožnik tudi sicer ves čas med postopkom življenjsko povsem sprejemljivo pojasnjeval, zakaj je pogojeval svoje sodelovanje z najemanjem kredita le pri banki (njegova odsotnost zaradi začasnega bivanja v tujini, zmanjšanje možnosti, da bi bil izigran, transparentnost bančnega poslovanja in predvsem možnost preverjanja, ali je bilo posojilo sploh dano, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji - kar vse je v posojilnih pogodbah, sklenjenih med fizičnimi osebami, pogosto prikrito in kar vse se je izkazalo za sporno med strankami tudi v tej pravdi).

Upoštevaje doslej obrazloženo je brez pomena za odločitev o utemeljenosti podredno uveljavljanega zahtevka tožnika tudi vprašanje, ali je prva toženka kot posojilodajalka vedela oziroma morala vedeti za prekoračitev pooblastila. Tudi dejstvo, da ne bi vedela ali ne bi morala vedeti za prekoračitev, ne bi imelo za posledico ohranitev tožnikove zaveze, temveč le nastanek njenega odstopnega upravičenja (četrti odstavek 87. člena ZOR), ki ga tudi do konca tega postopka ni nikoli uveljavljala (ampak zaslišana kot stranka celo izpovedala, da "za vračilo denarja ni nikoli nič ukrepala" - glej prvi odstavek na list. št. 150 spisa).

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje v obsegu, razvidnem iz pravkar podane obrazložitve, zmotno uporabili materialno pravo, je bilo treba reviziji v delu, s katerim tožnik izpodbija pravnomočno sodbo glede odločbe o podredno uveljavljanem zahtevku, ugoditi in sodbi sodišč obeh stopenj spremeniti v smeri ugoditve temu tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Delna sprememba sodb sodišč prve in druge stopnje je terjala (drugačno) odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O njih je revizijsko sodišče odločilo po načelu uspeha strank v pravdi glede na njen končni izid in ob upoštevanju vseh okoliščin primera (154. člen ZPP). Tako je upoštevalo, da je tožnik z obema zahtevkoma, ki ju je uveljavljal po pravilih o eventualni kumulaciji, v tej pravdi zasledoval domala identičen cilj, ki bi bil v polni meri in z zanj bistvenim učinkom dosežen z ugoditvijo kateremu koli izmed obeh. Zato dejstvo, da je tožnik uspel "le" s podredno uveljavljanim zahtevkom, ni vplivalo na ovrednotenje njegovega uspeha v pravdi glede na njen končni izid. Revizijsko sodišče je odmerilo stroške v skladu z Odvetniško tarifo (OT) od zneska vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik v tožbi označil v višini seštevka zneskov posojil iz vsake izmed obeh prvotno (s tožbo) izpodbijanih pogodb. Ta vrednost je tedaj znašala 57,950.000 SIT (33,919.200 SIT + 23.597.500 SIT) in je bila upoštevana ob odmeri stroškov, nastalih v času od vložitve tožbe do izbrisa zastavne pravice po posojilni pogodb z dne 31.7.1998 za znesek 33.919.200 SIT, ki je privedel do delnega umika tožbe (v delu z zahtevkom, ki se je nanašal na to pogodbo za pravkar navedeni znesek), od tedaj dalje pa so bili stroški odmerjeni od še preostalega zneska vrednosti spornega predmeta 23,597.500 SIT. Pri odmeri stroškov je revizijsko sodišče upoštevalo vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila (16. člen OT), pri čemer je specifikacija odmere po posamičnih postavkah razvidna iz stroškovnikov na list. številkah 164, 246, 262 in 294 spisa.