Jedro

Drugotožena stranka kot delodajalec odgovarja za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel na delu, ki ga je izvajal na objektu. V koliko je sodelovala z drugo družbo kot podizvajalcem del na tem objektu, ima lahko zoper njo regresni zahtevek, ni pa zaradi tega izključena njena pasivna legitimacija v tem sporu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila, znesek v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe, pod izvršbo, dočim je višji tožbeni zahtevek (glavnica v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glavnica v višini 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in od zneska 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2003 do 1. 1. 2006), zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da sta prvo in drugo toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v skupnem znesku 525,49 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Toženi stranki sta se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Prvotožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov in zoper odločitev o stroških. Navaja, da ni nobene podlage za solidarno odgovornost obeh toženih strank. Za škodo nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz takšne dejavnosti, razen če se dokaže, da ni bila vzrok za nastanek poškodbe. Tožnik se je v tožbi skliceval tudi na krivdno odgovornost delodajalca, vendar dokazni postopek ni tekel v tej smeri. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tožnika, v tej zvezi bi bila primerna odškodnina v višini 5.000,00 EUR, ne pa v višjem znesku kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Nadalje ugovarja prisojeni odškodnini za strah, ki je primerna največ v višini 1.000,00 EUR. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo glede tega upoštevati mnenje izvedenca medicinske stroke, da je potrebno upoštevati objektivne izvide iz preteklosti in stanje tožnikove invalidnosti. Popolna odškodnina iz naslova nematerialne škode bi tako znašala lahko zgolj 13.000,00 EUR, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine, kar je primerljivo s prisojenimi odškodninami v podobnih škodnih primerih. Tožniku je nudila pomoč na domu nestrokovno usposobljena oseba, kar pomeni, da iz tega naslova ne more biti upravičena do urne postavke v višini, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da v sporu ne more biti pasivno legitimirana stranka. Res je bila takrat tožnikov delodajalec, vendar je bila organizacija delovnega procesa na gradbišču ter vodenje in nadziranje delavcev izključno v pristojnosti izvajalca S. d.d. Navedena družba je imela tudi skupnega varnostnega inženirja, ki je kontroliral izvajanje del. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso v zadevi opr. št. II I Ps 602/2004. Toženi strani tako nista bili niti naročnika niti izvajalca gradbenih del, zato njuna solidarna odgovornost za tožnikovo poškodbo ni podana. Tožnik je zamolčal dejstvo, da je že od leta 1980 dalje invalid III. kategorije. Iz tega razloga se sploh ne bi smel zaposliti kot gradbeni delavec. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine. Izvedenec medicinske stroke je navedel, da so zaradi poškodbe za 50 % zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika. Tožnikove zdravstvene težave so v enakih deležih posledica tako poškodbe pri delu kot njegovih predhodnih zdravstvenih težav, degenerativnih sprememb ter osebnostnih karakteristik in psihomatskih sprememb. Objektivno zdravstveno stanje tožnika se je definiralo že ob končnem zdravljenju v zdravilišču dne 9. 10. 2003, to je dobrih šest mesecev po poškodbi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine zmotno upoštevalo trajanje bolniškega staleža v času dve leti in pol. Ne strinja se tudi z odškodnino iz naslova strahu. Glede tega temelji odločitev zgolj na izpovedi tožnika, ne upošteva pa objektivnih zaključkov izvedenca. Previsoka je tudi odškodnina zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. Razloge tožnikovih zdravstvenih težav je potrebno razdeliti v enakih deležih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zmotne ugotovitve, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka ni zmožen izvajati del v prisilni drži oz. težjih fizičnih del. Izvedenec medicinske stroke je v dopolnitvi mnenja to izrecno konkretiziral, da tožnik ni sposoben za dvigovanja predmetov težjih od 10 kg. Ne strinja se tudi s priznano odškodnino iz naslova materialne škode zaradi tuje pomoči, saj ima podlago zgolj v izpovedbi tožnika. V kolikor je sodišče prve stopnje sprejelo vrednost 5,00 EUR za uro takšne pomoči, bi moralo navesti, da gre za splošno znano dejstvo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarjata pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da se je tožnik dne 17. 6. 2003 huje telesno poškodoval pri delu na objektu Psihiatrične bolnišnice v .... Bil je delavec drugo tožene stranke, ki je bila podizvajalec za izvedbo gradbenih del na navedenem objektu, glavni izvajalec pa je bila družba S. d.d.. Tožnik je takrat pri izdelavi armaturne mreže izgubil ravnotežje ter padel z višine treh metrov iz ene etaže v drugo na tla in si pri tem poškodoval hrbet in križnico. Sodišče prve stopnje je po izpovedbi prič štelo za dokazano, da je tožnik stal na podlagi, ki se je upogibala, na robu armature ni bilo nobenega opaža oz. največ 0,5 metra, pri čemer roba plošče ni bilo možno zaščititi z mrežo ali ograjo. Poleg tega je tožnik pri delu uporabljal vsa predpisana zaščitna sredstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik takrat opravljal nevarno delo, pri katerem je prisotna velika verjetnost nastanka škode, pri čemer za škodo zaradi opravljanja takšnega dela odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. čl. OZ). V tej zvezi toženi stranki v sporu nista dokazali, da bi prišlo do škode zaradi izključnega ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga imetnik dejavnosti oz. tisti, ki se je z njo ukvarjal, ni mogel pričakovati ter se izogniti posledicam škode ali jih odstraniti.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijani sodbi o obstoju objektivne odgovornosti za nastanek škode, ki jo je utrpel tožnik, ko je na navedenem gradbišču delal za svojega delodajalca. Kot je ugotovljeno, se je tožnik poškodoval pri delu na višini. Sodna praksa šteje delo na višini za nevarno dejavnost, pri katerem lahko kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil pride do nesreče, pri čemer je možnost nastanka škode vključena v opravljanje takšnega dela (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II I Ps 602/2004). Res pa je, da vsako delo na višini ni nevarno, glede tega je sodna praksa sprejela stališče, da zidarsko ali tesarsko delo na višini, ki je več kot en meter od tal, predstavlja večje tveganje za nastanek škode (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II I Ps 202/2002). Zato je potrebno tožnikov padec z višine treh metrov s prostora, ki ni bil zavarovan, obravnavati kot opravljanje nevarnega dela, ki je podvrženo objektivni odgovornosti tistega, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo, to pa je bil takrat tožnikov delodajalec.

Po določbi I. odst. 184. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo je utrpel pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Krivda predstavlja pravilo, objektivna odgovornost pa izjemo. V skladu z določbo 1. odst. 131. čl. OZ je dolžan tisti, ki povzroči škodo drugemu, to povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke, to je nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, da je izkazana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. V 2. odst. 131. čl. OZ je opredeljena objektivna odgovornost, po kateri se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V tej zvezi se je tožnik v tožbi skliceval tudi na krivdno odgovornost delodajalca za nastanek škode, vendar je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka pravilno ugotovilo obstoj objektivne odgovornosti za nastalo škodo v konkretnem primeru, za katero sta solidarno odgovorni toženi stranki. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema obrazložene tako dejanske kot pravne razloge v izpodbijani sodbi.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da v zadevi ne gre za pasivno legitimacijo toženih strank, zaradi česar ne moreta biti solidarno odgovorni za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je v sporu štelo pravilno, da je bil takrat tožnik delavec drugotožene stranke, ki je izvajala gradbena dela na objektu, delodajalec pa je zavezan v skladu z določbo prvega odstavka 184. čl. ZDR povrniti delavcu škodo, ki jo je utrpel pri delu. V kolikor je drugotožena stranka kooperacijsko sodelovala z družbo B., ki je bila tudi podizvajalec del na objektu, pa ima lahko zoper njo zgolj regresne zahtevke, če meni, da ni odgovorna za škodo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča na takšno razlogovanje ne vpliva tudi na njeno opozarjanje na sprejeto stališče v sodbi opr. št. II Ips 602/2004, saj v tej zadevi (glede vprašanja solidarne odgovornosti) ne gre za povsem primerljivo dejansko in pravno problematiko. Nadalje je imela glavni izvajalec družba S. d.d. sklenjeno pri prvo toženi stranki gradbeno zavarovanje za rekonstrukcijo objekta, ki krije tudi odgovornost zavarovanca proti tretjim osebam, poleg tega pa še sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti iz dejavnosti podjetja po polici št. .... Navedeno pomeni, da je bila tako odgovornost družbe za zahtevke tretjih oseb zavarovana pri prvotoženi stranki iz naslova dveh zavarovalnih podlag, pri čemer je imel tožnik v razmerju glavne izvajalke oz. zavarovanca prvotožene stranke položaj tretje osebe. To dejstvo, pa je za presojo vprašanja legitimacije stranke odločilnega pomena, zaradi česar pritožbeno zavzemanje prvotožene stranke, da v sporu ni pasivno legitimirana stranka, ne more biti utemeljeno.

Pritožbeno sodišče je glede na tako ugotovljeno solidarno odgovornost toženih strank v nadaljevanju preizkusilo tudi višino prisojene odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo tožnika. Pravna podlaga za priznanje takšne odškodnine je v določbi 179. čl. OZ, po kateri sodišče prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine, za strah ter za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče presoja pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri čemer pazi tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta na eni strani njena individualizacija ter na drugi strani objektivna pogojenost višine škode. Sodišče mora upoštevati različne okoliščine posameznega primera in ravnati z vso skrbnostjo, da določi odškodnino čim bolj objektivno glede na razmerja med večjimi in katastrofalnimi škodami ter njihovimi odškodninami. Poleg tega mora upoštevati tudi primerljive zadeve iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škodnih primerov. Šele na tej podlagi oz. po takšnem preizkusu škodnega primera se lahko zaključi, da ustreza odmerjena odškodnina pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi o odmerjeni odškodnini v višini 30.000,00 EUR, priznani tožniku iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri izhajalo tako iz izvedenskega mnenja dr. M.V., specialista kirurga in travmatologa, kot nadalje iz dejstev in okoliščin, na katere se je skliceval tožnik v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je glede fizičnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja poškodb ocenilo trajanje različnih vrst bolečin od hudih do lažjih ter v tej zvezi nastalih nevšečnosti ob dejstvu, da je bil tožnik udeležen pri večjem številu in vrsti zdravniških posegov ter rehabilitacijskih obravnav, ki so se nanašale na zadobljene poškodbe in nastale posledice delovne nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so trajale pri tožniku bolečine in nevšečnosti do končanega kirurškega zdravljenja dne 21. 11. 2005, pri čemer so bile pogojene že s prej prisotnimi degenerativnimi spremembami ledvene hrbtenice v enakem 50 % deležu. Navedeno je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo. Zato je iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 10.500,00 EUR primerna in ustreza standardu pravične odškodnine, ki je primerljiva tudi ob upoštevanju trajanja bolečin in nevšečnosti v podobnih situacijah. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku odškodnino iz naslova strahu. V tej zvezi je izvedenec medicinske stroke ocenil obseg in trajanje tako primarnega kot v nadaljevanju sekundarnega strahu, ki je bil prisoten pri tožniku zaradi posledic poškodbe, pri čemer je sekundarni strah trajal najkasneje od dne 29. 9. 2004, ko je tožnik opravil CT preiskavo. Pritožbeno sodišče soglaša z višino odškodnine 1.500,00 EUR iz naslova strahu, ki je ustrezna in primerljiva z odškodninami v podobnih škodnih dogodkih. Zato pritožbeno zavzemanje, da bi morala biti tožniku iz navedenih naslovov (fizičnih bolečin, nevšečnosti in strahu) prisojena odškodnina v nižji višini, ni utemeljeno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti. Takšne aktivnosti predstavljajo omejitve v dejavnosti, ki jih je oškodovanec opravljal pred nezgodo in bi jih po normalen teku stvari izvajal tudi v bodoče. Omejitve morajo biti posledica nesposobnosti delov telesa ali organov v tem smislu, da je otežkočena normalna aktivnost, zaradi česar so pri oškodovancu potrebni večji napori pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Poleg zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mora biti kot posledica kumulativno izkazano tudi duševno trpljenje oškodovanca. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da tožnik ne more izvajati več del, ki zahtevajo neprestano ponavljajočo ali trajno prisilno držo, s povečanimi napori dalj časa sedi ali stoji, kar ga omejuje v vsakdanjem življenju ter na poklicnem področju, kjer je pred nezgodo delal kot gradbeni delavec, saj ne more izvajati težjih fizičnih del, nadalje se s povečanimi napori vozi na daljše razdalje, ne zmore več rekreativnih aktivnosti kot so sprehodi, kolesarjenje, oz. to zmore le občasno ter za krajši čas in razdalje. Izvedenec medicinske stroke je pri tožniku zaradi že prej prisotnih degenerativnih sprememb na hrbtenici razmejil zmanjšanje takšnih sposobnosti v enakem 50 % deležu glede na posledice poškodb v delovni nesreči. Zato pritožbeno sodišče soglaša, da je tudi iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 18.000,00 EUR primerna, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Glede na pritožbeno uveljavljanje, da je potrebno zmanjšati višino prisojene odškodnine in v tej zvezi upoštevati samo vzroke, nastale v delovni nesreči, ne pa tudi ostali obseg škode na tožnikovem zdravju, je potrebno poudariti, da gre pri tem za obravnavanja vprašanje adekvatne vzročnosti nastanka škode in to, da povzročitelj odgovarja le za tisto škodo, ki je neposredno povezana s škodnim ravnanjem (tako Vesna Bergant Rakočevič, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme, Pravna praksa št. 3-4 z dne 29. 1. 2009). V sodni praksi je bilo v različnih primerih sprejetih več stališč, med njimi tudi takšna, da okoliščine prejšnjih zdravstvenih okvar pri oškodovancu ne razbremenjujejo odgovorne osebe od povračila celotne škode, saj povzročitelj ne more računati, da bo poškodoval zdravega človeka, zato mora odgovarjati tudi za tiste bolezenske zasnove, ki se aktualizirajo s škodnim dogodkom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je v konkretnem primeru stanje tožnikovih okvar v obsegu degenerativnih sprememb na hrbtenici upoštevalo pri odmeri višine izpodbijane odškodnine in sicer v posameznih škodnih postavkah v že sorazmernem 50 % obsegu, kot je to v tej sodbi že obrazloženo. Pritožbeno uveljavljanje, da bi se v sporu morala upoštevati tudi ugotovljena tožnikova invalidnost III. kategorije iz leta 1980 oz., da je tožnik ob nastopu dela pri drugotoženi stranki zamolčal takšno dejstvo, pa ne vpliva na presojo odškodninskih zahtevkov, ki so v zvezi z obravnavano delovno nesrečo. Invalidnost je bila pri tožniku ugotovljena zaradi bolezni ledvic, po mnenju izvedenca medicinske stroke pa takšna okvara zanesljivo ni v vzročni zvezi oz. kakorkoli povezana z nastalimi poškodbami v delovni nesreči. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prisojene odškodnino iz naslova materialne škode zaradi stroškov tuje pomoči pri oskrbi tožnika v domačem okolju. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz mnenja izvedenca medicinske stroke, da je tožnik potreboval 3 tedne po nezgodi pomoč pri transferjih, prevozih, oskrbi, oblačenju, obuvanju in izvajanju osebne higiene, do odstranitve mavca (nosil ga je 75 dni) pa je potreboval pomoč pri izvajanju osebne higiene, oblačenju in obuvanju. Glede na podatke medicinske dokumentacije in svojo izpovedbo, je občasno potreboval pomoč tudi naprej do končanega zdravljenja pri kirurgu. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljena dejstva ocenilo takšno pomoč v trajanju 120 dni in sicer vsakodnevno po 3 ure, ter ocenilo stroške ene ure pomoči po drugi osebi na 5,00 EUR, kar je povsem sprejemljiva vrednost. Pritožbi sicer uveljavljata, da je tako določena urna postavka previsoka in se sklicujeta na nižjo vrednost ter na odločitve o takšni pomoči v podobnih primerih iz sodne prakse. Vendar gre po ugotovitvi pritožbenega sodišča za primere iz preteklosti, tudi 10 let nazaj, ko so bili na splošno življenjski stroški nižji oz. cene takšnih storitev drugačne. Zato tudi odmerjena odškodnina iz tega naslova v izpodbijani sodbi ustreza standardu pravične denarne odškodnine za prisojeno materialno škodo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožnikov uspeh v sporu glede na višino postavljenih zahtevkov v tožbi ter višino prisojenih zneskov. V tej zvezi je pravilno določilo višino potrebnih stroškov zastopanja vsake stranke v sporu, ki jih je ustrezno medsebojno pobotalo ter dobljeno razliko, ki je v korist tožnika, utemeljeno naložilo v plačilo toženima strankama.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Toženi stranki sta vsaka v svoji pritožbi priglasili stroške. Ker s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).