Jedro

Pritrjevanje „knauf“ plošč samo po sebi ni nevarna dejavnost, vendar pa je lahko takšno dejavnost mogoče opredeliti kot nevarno, če se opravlja na višini.

Zagotavljanje zaščitnih sredstev ni imelo vpliva na zlom lestve, ki je bil vzrok nezgode. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je namen predpisov, ki zagotavljajo varstvo in zdravje delavcev pri delu, kar najbolj zmanjšati verjetnost nastanka škodnih dogodkov, pri katerih delavec utrpi poškodbe pri delu. Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe ZVZD oziroma ustrezni podzakonski akti in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je podana tudi krivdna odgovornost delodajalca za nastalo škodo. Objektivna predvidljiva posledica dela na višini je tudi padec delavca z lestve in posledično poškodbe delavca, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, za plačilo zneska 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da je tožena stranka tožniku zagotovila varne pogoje dela in spoštovala predpise s področja varstva pri delu in da do nesreče ni prišlo zaradi neuporabe zaščitnih sredstev, nepravilnega izvajanja dejavnosti ali zaradi neusposobljenosti tožnika za delo, zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ker je tožnik v izpovedbi spremenil svoje prvotne navedbe (glede stanja lestve, glede usposobljenosti za delo knauf monterja), je na to izpovedbo sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da ni podana ne subjektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke. S takšno odločitvijo se tožnik ne strinja. Prvenstveno poudarja, da je tuj državljan in da slovenskega jezika ne razume tako dobro, da bi lahko svojo izpovedbo pravilno formuliral v slovenskem jeziku. Ker je na takšno njegovo izpovedbo sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je bistveno kršilo določbe ZPP, saj bi moralo tožniku postaviti sodnega tolmača. Pisne navedbe tožnika se namreč razlikujejo od njegove izpovedbe, iz pisnih navedb izhaja, da tožnik za delo knauf monterja ni bil strokovno usposobljen, da to ni njegovo delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, da ni imel opravljenega izpita za varstvo pri delu in da je bila lestev predhodno poškodovana. Tožena stranka ni predložila dokazov za svoje navedbe, da je bila lestev nova, pregledana pri pristojni instituciji in da je imela certifikat ustreznosti. V postopku bi moral biti postavljen izvedenec, ki bi ugotovil, zakaj je do nesreče dejansko prišlo. Izvajanje dejavnosti s strani tožene stranke je bilo nepravilno, tožnik za dejavnost ni bil usposobljen, na razpolago ni imel ustreznih zaščitnih sredstev in pripomočkov. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, vključno s postavitvijo izvedenca, bi lahko zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Vzročna zveza je podana, tožena stranka tožniku ni nudila ustreznih pogojev dela, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka. Vsi elementi odškodninske odgovornosti so podani. Tožena stranka tožniku ni zagotovila ustreznega zagotavljanja varnosti in zdravja v zvezi z delovnim okoljem, kjer je tožnik opravljal delo, z namenom, da se preprečijo nevarnosti pri delu. Tožena stranka bi morala imeti delavce zavarovane, tožnik je bil delavec tožene stranke, zato je upravičen do pokritja škode za škodni vtoževani dogodek s posledično invalidnostjo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 263. členom ZPP in prvim odstavkom 240. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno zatrjuje v pritožbi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika o bistvenih kršitvah določb postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik bistvenih kršitev določb postopka iz člena 339/2 ZPP izrecno ne uveljavlja in v zvezi s temi očitanimi kršitvami njegova pritožba tudi ni obrazložena. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le glede kršitev določb postopka, navedenih v členu 350/2 ZPP (v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti) in ugotovilo, da te niso podane.

S pritožbeno navedbo, da je tožnik tuj državljan, da slovenskega jezika ne razume tako dobro, da bi o odločilnih dejstvih lahko pravilno izpovedoval in da bi ga moralo sodišče prve stopnje zato zaslišati po sodnem tolmaču (tožnik sicer v postopku niti ni zatrjeval, da ne razume slovenskega jezika, da je tuj državljan oziroma da potrebuje pri svoji izpovedbi pomoč sodnega tolmača, katerega tudi ni predlagal), tožnik smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 263 ZPP v povezavi s členom 240/1 ZPP. To kršitev bi moral tožnik v skladu s členom 286.b/1 ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 1. 2013, na katerem je bil tožnik zaslišan (ob prisotnosti svojega pooblaščenca) ne izhaja, da bi tožnik to kršitev na tem naroku uveljavljal, prav tako pa je ni uveljavljal niti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker niti v pritožbi ni navedel, zakaj zatrjevane kršitve ni mogel uveljavljati takoj, ko bi to lahko storil (torej ob svojem zaslišanju), je pritožbeno sodišče to njegovo pritožbeno navedbo štelo kot nedovoljeno pritožbeno novoto (člen 337/1 ZPP), zato je ni vsebinsko obravnavalo. Razen tega tožnik svoje pritožbene navedbe, da je tuj državljan, tudi ni z ničemer izkazal. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjeval, da tožena stranka svojih delavcev ni imela zavarovanih, zato je potrebno tudi pritožbeno navedbo, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke za zavarovanje njenih delavcev, šteti kot nedovoljeno pritožbeno novoto (člen 337/1 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tožbeni zahtevek tožnika vsaj preuranjeno zavrnilo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo dne 7. 10. 2006. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času nezgode stal na dvokraki leseni samostoječi lestvi in montiral suhomontažne stene. Pri tem delu se je tožniku lestev zlomila, padel je na betonska tla, si huje poškodoval glavo, pri čemer mu je bila od 18. 10. 2007 dalje (odločba ZPIZ z dne 25. 1. 2008 - A2) priznana tudi III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe na delu (zaradi posledic poškodbe na delu je tožnik zmožen le za lažja fizična dela, ki niso na višini in ne v nočnem času).

Iz tožnikove tožbe in njegove pripravljalne vloge z dne 5. 8. 2009 (tožnik je omenjeno pripravljalno vlogo vložil v spis po pozivu sodišča prve stopnje, saj je bila njegova tožba nesklepčna - člen 318/3 ZPP) je kljub skromni trditveni podlagi razbrati, da tožnik zatrjuje tako krivdno kot tudi objektivno odgovornost tožene stranke v zvezi z nastalo škodo. Tožnik je namreč navajal, da je padel z višine 2 metrov, da tožena stranka ni imela sprejetega varnostnega načrta oziroma izjave o varnosti, da je bila lestev poškodovana, na kar naj bi tožnik opozarjal toženo stranko, da za konkretno delo ni bil usposobljen in da mu tožena stranka ni zagotovila ustreznih osnovnih in zaščitnih sredstev ter opreme, kar vse bi lahko onemogočilo nastanek škodnega dogodka (oziroma škode).

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo člena 184 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), določbe členov 131, 135, 149 in 150 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki jih je bilo potrebno uporabiti pri presoji utemeljenosti podlage tožnikovega tožbenega zahtevka, zato se pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve izpodbijane sodbe (6. točka obrazložitve) v izogib ponavljanju le sklicuje. Za odškodninsko odgovornost po načelu krivde (člen 131/1 OZ) morajo biti podane vse štiri predpostavke tako imenovanega splošnega civilnega delikta (protipravno ravnanje, vzročna zveza, škoda, krivdna odgovornost), pri odškodninski odgovornosti po načelu vzročnosti (objektivna odškodninska odgovornost) pa mora vzrok škode izvirati iz nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Pri krivdni odgovornosti mora oškodovanec zatrjevati in dokazi prve tri predpostavke (protipravnost ravnanja, vzročno zvezo, škodo) odgovorna oseba pa mora dokazati (njena krivda se domneva - člen 131/1 OZ), da za nastalo škodo ni kriva. Pri objektivni odgovornosti pa mora odgovorna oseba dokazati (pri tej obliki odgovornosti se domneva, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo - člen 149 OZ), da nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost ni bila vzrok škode (torej da je vzrok za nastalo škodo dogodek oziroma ravnanje človeka, ki je zunaj sfere odgovorne osebe in ki ga ni mogla predvideti pa tudi ne preprečiti škodljivih posledic tega dogodka oziroma ravnanja).

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je v času nezgode pritrjeval knauf plošče na steno in pri tem delu stal 1 meter od tal na leseni dvokraki samostoječi lestvi. Ta lestev je počila v delu, kjer je bila nameščena letvica, na katero se stopa (tam se je nahajala grča). Iz tega razloga se je lestev podrla in prišlo je do tožnikovega padca na betonska tla, posledično pa je tožnik zato utrpel hude poškodbe glave.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikovo delo ni bilo nevarno delo, ker je stal na lestvi le na višini 1 metra, pa tudi pritrjevanje knauf plošč ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pritrjevanje knauf plošč samo po sebi ni nevarna dejavnost, vendar pa je lahko takšno dejavnost mogoče opredeliti kot nevarno, če se opravlja na višini. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da iz tožnikovih tožbenih navedb izhaja, da je tožnik padel z lestve na betonska tla z višine 2 metrov. Enako izhaja tudi iz prijave poškodbe pri delu, ki jo je izdala tožena stranka in ki jo je v spis kot dokaz tej svoji trditvi vložil tožnik (A1). Tej tožnikovi trditvi je pritrdila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, saj je jasno navedla, da je res, da se je tožnik poškodoval pri delu 7. 10. 2006, ko je stal na lestvi in montiral suhomontažno steno na višini 3 metrov. Pri tem delu se je spodnji del lesene lestve iz neznanega razloga zlomil, zaradi česar je tožnik padel na betonska tla in si poškodoval glavo. Ob takšnih trditvah obeh strank (med strankama torej očitno ni bilo sporno, da je tožnik padel z lestve z višine najmanj 2 metrov, delo na lestvi na višini 2 metrov pa je po prepričanju pritožbenega sodišča nevarno delo) in glede na prilogo A1 (prijava poškodbe pri delu) je sodišče prve stopnje le ob upoštevanju tožnikove izpovedbe vsaj preuranjeno zaključilo, da delo, ki ga je tožnik v času nezgode opravljal, ni nevarno delo (sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe listine A1 niti ni dokazno ocenilo) oziroma da tožena stranka ni objektivno odgovorna tožniku za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo razbrati (tožena stranka v dosedanjem postopku razen v odgovoru na tožbo, v katerem je prerekala tožnikov zahtevek in predlagala tudi izvedbo določenih, tudi listinskih dokazov, ni vložila v spis nobenih listinskih dokazov, ni vložila v spis nobene druge pripravljalne vloge niti se ni udeleževala razpisanih narokov za glavno obravnavo), da je tožena stranka uveljavljala tudi ekskulpacijski razlog po členu 153/1 OZ. Ta razlog naj bi bil v tem, da se je krak lestve, na kateri je delal tožnik, zlomil iz neznanega vzroka oziroma da naj bi bila lestev na delu, kjer je prišlo do zloma, celo ojačana s kovinsko prečko. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da lahko odgovorna oseba uspešno ugovarja ekskulpacijski razlog po že omenjenem členu 153/1 OZ (ki po svoji definiciji pomeni v bistvu višjo silo) le v primeru, če gre za zunanji dogodek, torej za dogodek, katerega vzrok je izven nevarne dejavnosti (ta pogoj pa po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni bil izpolnjen). V zvezi s tem so torej nebistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da lestev ni bila poškodovana, da je bila pregledana pri pristojnem organu in da je imela tudi ustrezen certifikat (kar je sicer zatrjevala tožena stranka brez predložitve konkretnih dokazov). Morebitna poškodovanost lestve bi bila lahko kvečjemu razlog za krivdno odgovornost tožene stranke (nezagotavljanje varnih pogojev za delo).

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da ni podana niti subjektivna odgovornost tožene stranke, ob tem da je pravilno ugotovilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme zato, da je ravnala s potrebno skrbnostjo, da je poskrbela za ustrezno varstvo in nadzor. Zaključilo je, da tožena stranka zares ni imela izdelane izjave o varnosti (kar priznava tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo), vendar pa po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni bilo odločilno, saj je do nezgode prišlo zaradi zloma lestve. Iz istega razloga je štelo, da niso bistvene niti navedbe tožnika o tem, da ni opravil tečaja iz varstva pri delu, o nezagotavljanju oziroma neuporabi predpisanih zaščitnih sredstev, saj to ni bilo vzrok nezgode. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da tožena stranka tožnikovih trditev o tem, da mu ni zagotovila potrebnih zaščitnih sredstev (ki jih tožnik sicer ni konkretno navedel) v postopku pred sodiščem sploh ni prerekala (v odgovoru na tožbo se je poleg opisovanja nezgode, zatrjevanja o primernosti in brezhibnosti lestve, o tožnikovi usposobljenosti za delo in o tem, da je za nesrečo kriv proizvajalec lestve) in da niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku zagotovila kakršnakoli zaščitna sredstva (npr. varnostno čelado, ki bi ščitila tožnika pred poškodbami glave, …). Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko ugotavlja, da zagotavljanje zaščitnih sredstev ni imelo vpliva na zlom lestve, ki je bil vzrok nezgode. Pri tem pa je prezrlo, da je namen predpisov, ki zagotavljajo varstvo in zdravje delavcev pri delu, kar najbolj zmanjšati verjetnost nastanka škodnih dogodkov, pri katerih delavec utrpi poškodbe pri delu. Če delodajalec opusti svoje dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu, ki mu jih nalagajo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.; Ur. l. RS, št. 43/2011) oziroma ustrezni podzakonski akti in delavec iz tega razloga utrpi škodo, je podana tudi krivdna odgovornost delodajalca za nastalo škodo. Objektivna predvidljiva posledica dela na višini je tudi padec delavca z lestve in posledično poškodbe delavca, prav preprečevanju tovrstne škode pa so namenjene tudi predpisane obveznosti delodajalca glede zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

Ker sodišče prve stopnje (tudi glede na trditve obeh strank v tem individualnem delovnem sporu) ni pravilno uporabilo določb 149. člena OZ oziroma 131/1 člena OZ glede dokazovanja in ugotavljanja odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, ker je glede na predlagane dokaze vsaj preuranjeno ugotovilo, s kakšne višine je spornega dne padel tožnik (tudi upoštevaje prilogo A1), je posledično vsaj preuranjeno ugotovilo, da za odgovornost tožene stranke niso podane vse predpisane predpostavke in zato nepravilno že po temelju zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da bo samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da to ne bi bilo smotrno za rešitev tega individualnega delovnega spora. V kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da so podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke, bi bilo potrebno v nadaljevanju ugotavljati tudi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka po višini, v zvezi s tem pa sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni izvajalo nobenih dokazov in dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo višine tožnikovega tožbenega zahtevka še ni ugotavljalo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu, po potrebi dopolniti dokazni postopek in nato odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, tudi glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki ga opredeljujejo že omenjene določbe OZ v zvezi z ugotavljanjem obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Ker je od ponovne odločitve o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških (člen 154 ZPP), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi II. točko izreka izpodbijane sodbe, tako da bo lahko sodišče prve stopnje o pravdnih stroških v tem individualnem delovnem sporu ponovno odločilo upoštevaje uspeh strank v tem postopku. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/3 ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.