Jedro

V izreku sodbe ni treba navajati imen strank in drugih splošnih podatkov (prebivališče oziroma sedež stranke), ampak zadostuje opredelitev tožeča in tožena stranka, ker sta stranki že označeni v uvodu sodbe. Zato, ker sodišče imen in drugih splošnih podatkov strank ni navedlo v izreku, tudi ni utemeljen niti predlog za popravo sodbe niti predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za popravo zamudne sodbe opr. št. Pd 391/2009 z dne 23. 11. 2009. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi popravilo izreka zamudne sodbe, tako da bi dodalo natančne podatke o strankah, čeprav so ti podatki obvezna sestavina uvoda sodbe. Pravnomočen postane samo izrek sodbe, zato je bistveno, da sta stranki čim natančnejše, poimensko določeni, sicer prihaja do težav v izvršilnem postopku, ko dolžniki postavljajo ugovore, da iz izreka ne izhaja njihova obveznost. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi predlogu tožnice za dopolnitev zamudne sodbe tako, da se v izreku navede tudi ime in priimek ter naslov tožnice in firma, poslovni naslov in sedež tožene stranke. Z izpodbijano zamudno sodbo sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj je ta vseboval tudi navedene podatke. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 325. člena ZPP, oziroma je to določbo zmotno interpretiralo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so protispisne navedbe sodišča prve stopnje o tem, da je odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V skladu s 319. členom ZPP sodba postane pravnomočna, v kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe. V konkretnem primeru pa ni bilo odločeno o celotnem zahtevku tožbe, kar preprečuje pravnomočnost sodbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnice za izdajo sklepa o popravi zamudne sodbe oziroma da izda dopolnilno zamudno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo nobene relativne kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jih uveljavlja pritožba. V pritožbi tožnica uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo bodisi izdati sklep o popravi zamudne sodbe bodisi izdati dopolnilno sodbo in v izreku sodbe navesti imena in priimke ter naslove strank oziroma navedbo firme in sedeža stranke, vendar so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene. Stališče sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe ni potrebno ponovno navajati imen strank in drugih splošnih podatkov (stalno oz. začasno prebivališče oziroma sedež stranke), ter da v izreku zadostuje opredelitev tožeča in tožena stranka, ker sta stranki označeni v uvodu sodbe, je pravilno in v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 324. člena ZPP.

S popravo sodbe predsednik senata popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena ZPP). V tej zadevi ne gre za napako v imenih in tudi ne za pomanjkljivost glede oblike, saj je sodišče prve stopnje v izreku pravilno uporabilo le izraza tožena stranka in tožeča stranka, ker sta stranki z imenom in polnim naslovom že opredeljeni v uvodu zamudne sodbe. Takšno ravnanje sodišča je povsem v skladu z določbo 324. člena ZPP, ki v 1. in 3. odstavku določa, kaj morata obsegati uvod in izrek sodbe. Sodišče je vezano na vsebinsko identiteto zahtevka in ni dolžno dobesedno prepisovati zahtevka, ki vsebuje nepotrebne dodatke, kakršni so na primer polni naslov strank, saj je ta že zajet v uvodu sodbe, ali pa pravno podlago zahtevka, ki prav tako ne sodi v izrek. Opredelitev izreka na način, za kakršnega se zavzema pritožba, to je da se v vsaki od več točk izreka navedeta tožeča stranka in tožena stranka z imenom, priimkom, sedežem oz. bivališčem, je popolnoma neustrezna, ker vsebuje odvečne podatke.

Tudi predlog tožnice za izdajo dopolnilne sodbe ni bil utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V skladu s 325. in 326. členom ZPP se dopolnilna sodba izda, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali pa ni odločilo o delu zahtevka. V tej zadevi je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki jih je postavila tožnica, vključno s stranskimi terjatvami. Kadar sodišče v izreku ne odloči o katerem od zahtevkov, ki jih je stranka uveljavljala v tožbi, se na predlog stranke izda dopolnilna sodba, če pa stranka v zakonskem roku predloga za izdajo dopolnilne sodbe ne vloži, se šteje, da je tožba v tem delu umaknjena in se lahko o takem zahtevku vloži nova tožba. Povsem jasno je, da tožnica zgolj zaradi tega, ker v izreku ni označena z imenom in priimkom ter naslovom ter zato, ker v izreku ni polne označbe firme in naslova tožene stranke, ne bi mogla vložiti nikakršne nove tožbe glede terjatev, ki so predmet zamudne sodbe. V kolikor bi tožnica vložila novo tožbo s takšnim zahtevkom, kakršnega kot pravilnega opredeljuje v pritožbi, bi sodišče tožbo zavrglo. To pa pomeni, da je pritožbeno stališče, da naj bi bili v obravnavanem primeru podani pogoji za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 325. do 327. člena ZPP, povsem zgrešeno.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ter 353. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).