Jedro

Toženca sta z imetnico stanovanjske pravice več kot dve leti živela v ekonomski skupnosti. Ker je tožena stranka pridobila status uporabnika pred uveljavitvijo SZ, določb SZ ni mogoče uporabiti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka izprazniti stanovanje in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 6.375 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev postopka je podana zato, ker je "o odločujočih dejstvih odločeno v nasprotju z vsebino razpravnega zapisnika oziroma v nasprotju z izpovedbami prič, ki so bile zaslišane na obravnavi". Izpovedbe prič so namreč take, da na njih ni mogoče opreti odločitve. Priče A, B, C in D imajo pristranski in negativen odnos do tožeče stranke. Edino priča E je pravilno opisala kakšno življenje je obstajalo med pok. M in tožencema. Ta priča je tudi izpovedala, da je bila uporaba stanovanja razdeljena. Presenetljivo je, da nekatere priče celo vedo, da naj bi obstajala skupna blagajna. Večina ljudi namreč ne govori, vsaj javno ne, kje ima shranjen denar. Morda je nekakšna skupna blagajna tudi res obstajala, vendar pa so se sredstva iz te blagajne uporabljala le za kritje stroškov stanovanja. Tudi potrdila o obstoju skupnega gospodinjstva so vprašljiva, saj stanovalci niso vedeli kaj podpisujejo. Sodišče bi moralo slediti izpovedbi priče E, ki je razmere, v kakršnih je živela njena pokojna sestra, najbolj poznala. Končno bi moralo sodišče tudi upoštevati, da bi morala tožeča stranka soglašati s tem, da bo imetnica stanovanjske pravice vzela v stanovanje toženca kot podnajemnika. Tudi po novem stanovanjskem zakonu je potrebno za oddajo dela stanovanja podnajemniku pisno soglasje lastnika stanovanja. Toženima strankama stanovanjska pravica ne pripada. Zato naj se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ni prav nobenega nasprotja, ki bi lahko predstavljalo v reviziji sicer le smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Trditve o obstoju nasprotij v reviziji niso konkretizirane in obrazložene. V kolikor pa revizija zatrjevano nasprotje med "vsebino razpravnih zapisnikov in odločitvijo" vidi v izpovedbah v reviziji naštetih prič, ki jim je sodišče poklonilo vero, pa te revizijske trditve (tako kot tudi revizijske trditve, da bi moralo sodišče slediti izpovedbi priče E) predstavljajo le grajo dokazne ocene nižjih sodišč, s tem pa v revizijskem postopku sicer nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (3. odst. 385. člena ZPP).

Iz v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, ki so v odločbah obeh sodišč (zlasti pa sodišča prve stopnje) navedena in obširno obrazložena izhaja, da sta toženca z imetnico stanovanjske pravice živela več kot dve leti v ekonomski skupnosti. Zato je odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnili, materialnopravno pravilna. Dejstvo, da tožeča stranka o obstoju te skupnosti ni bila obveščena, ni odločilno. Ker je tožena stranka status uporabnika stanovanja v smislu določbe 5. člena ZSR pridobila pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), tudi revizijsko sklicevanje na 1. odstavek 49. člena Stanovanjskega zakona, ki določa da najemnik lahko odda del stanovanja podnajemniku le, če predhodno pridobi pisno soglasje lastnika, ni sprejemljivo.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).