Jedro

V kolikor stranski intervenient zaradi učinkovanja drugih procesnih določb (prvi odstavek 201. člena, 451. člen ter 452. člen ZPP) svojih trditev in predlaganih dokazov ni mogel uveljaviti kot pravočasnih, o kršitvi pravice do izjave že pojmovno ne more biti govora.

Bistvo organiziranja potovanja se izčrpa v integraciji številnih uslug s pomočjo predhodne organizacije in določitvi enotne cene. Kavza sklenjenega pravnega posla je z gledišča potnika le potovanje, ki ustreza njegovim interesom in pojasnjuje razlog njegove obveze, to je plačila cene ponujenih storitev. Če so storitve iz pogodbe o organiziranju potovanja opravljene nepopolno ali nekvalitetno, lahko potnik na osnovi zgoraj citiranih zakonskih določil zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih, organizator potovanja pa se mora ne glede na krivdo zadovoljiti s plačilom, ki ustreza njegovi manjvredni izpolnitvi. Znižanje cene predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti. Škodo v tem primeru predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena, ter manjvredno storitvijo z napako, ki je ugotovljena tudi v obravnavanem primeru. Že ta utemeljuje zahtevek za sorazmerno znižanje cene po določilu 893. člena OZ in ga potnik uveljavi neodvisno od vprašanja, ali mu je zaradi neustrezno izvedenih storitev nastala kakšna nadaljnja škoda. Odstopno upravičenje je opcija potnika, ki jo lahko realizira, v kolikor presodi, da zaradi spremembe programa potovanja z izvršitvijo v tej povezavi sklenjene pogodbe ne more doseči namena, zaradi katerega je bila sklenjena. Če tožeča stranka te pravice ni uveljavila, ker je zaupala in upravičeno pričakovala, da bo njenim željam in zahtevam kljub vsemu ugodeno, pa se kasneje izkaže, da so bile storitve iz pogodbe o organiziranju potovanja opravljene nepopolno in nekvalitetno, za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za znižanje cene po prvem odstavku 893. člena OZ ne more biti prikrajšana. Ker ob dogovorjeni pavšalni ceni ni mogoče razbrati, koliko so znašale cene posameznih storitev (na primer prevoz, nočitev), teh vrednostnih razmerij pa tožena stranka oziroma stranski intervenient nista ne zatrjevala ne dokazovala, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene pomanjkljivosti manjvrednost zagotovljene storitve lahko ocenilo v skupnem znesku.

Ugovor aktivne legitimacije je ugovor materialnega prava, zato ga prekluzija, ki sicer velja za navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne zadene, vendar pa morajo biti dejstva in dokazi, potrebni za presojanje utemeljenosti takega ugovora, podani pravočasno.

Skladno s stališči pravne doktrine je subjekt stroškovnega zahtevka lahko tudi stranski intervenient, vendar je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, potrdi delna sodba na podlagi pripoznave in sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba stranskega intervenienta zoper dopolnilni sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača znesek 400,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila (I. točka izreka), v presežku, do vtoževane glavnice (668,00 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v istem roku povrne 221,56 pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe o organiziranju potovanja iz 883. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ),(1) sklenjene s toženo stranko, v terminu od 17. 6. 2010 do 24. 6. 2010 letovala v T.. S predmetno tožbo v sporu majhne vrednosti zoper toženo stranko uveljavlja plačilo odškodnine (890. člen OZ) (2) oziroma zahtevek za znižanje cene (893. člen OZ)(3) zaradi nepopolne oziroma neustrezne izpolnitve dogovorjenih pogodbenih obveznosti. Ker je tožena stranka na glavni obravnavi 30. 6. 2011 pripoznala tožbeni zahtevek v višini 125,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila), je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 316. člena ter prvega odstavka 314. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o tožbenem zahtevku v tem obsegu odločilo z delno sodbo na podlagi pripoznave. V preostalem je o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na kontradiktorno obravnavanje odločilo tako, da je tožeči stranki iz naslova znižanja cene po določilu 893. člena OZ oziroma 2. alineje prvega odstavka 38. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot)(4) s sodbo priznalo dodatnih 275,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila. Toženi stranki je tako skupaj naložilo v plačilo 400,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila, kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo.

3. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da stranski intervenient sam nosi svoje pravdne stroške.

4. V obravnavani zadevi pravočasno po svojih pooblaščencih pritožbi vlagata tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani.

5. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (delno sodbo na podlagi pripoznave ter sodbo) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja na kateri del tožbenega zahtevka se delna sodba na podlagi pripoznave nanaša, smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa svojo obveznost v višini 125,00 EUR, ki jo je v postopku pred sodiščem prve stopnje pripoznala, priznava. Na bistveno kršitev določb postopka se sklicuje, ker naj bi sodišče prve stopnje kot prepozne zavrnilo njene dokazne predloge za predložitev Splošnih potovalnih pogojev agencije G.T., zaslišanje priče J.S., predložitev dobropisov za stranko S. z dne 27. 12. 2010 ter dobropisa za prvo tožnico in dopisa T. d.o.o. G.T. z dne 29. 12. 2010, saj meni, da ti, podani v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 19. 9. 2011, tudi ob uporabi določbe 451. člena ZPP niso prepozni. Šele s to pripravljalno vlogo je namreč lahko odgovorila na navedbe in dokazne predloge tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2011, ki jih tožba ni vsebovala. Ker sodišče zgoraj navedenih dokazov ni izvedlo, je po prepričanju pritožbe zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Kljub temu, da je zavrnilo dokazni predlog s predložitvijo splošnih pogojev, pa le-te v izpodbijani sodbi citira in v prid tožeči stranki nanje opira svojo odločitev, čeprav se slednja v dokazne namene na te splošne pogoje ni sklicevala. Tožena stranka izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da je bila želja tožeče stranke, da ima sobo zraven družine S. ter sobo z balkonom, v prijavnico vnesena le kot želja potnika, za katero organizator ne jamči in za te hotelske usluge tudi ni posebej plačala, kakor je to sicer predvideno v Splošnih potovalnih pogojih. Razen navedenega pa tožeča stranka, ki je bivala v boljšem in dražjem hotelu, po prepričanju pritožbe ni niti zatrjevala niti dokazovala, kakšna pravno relevantna škoda naj bi ji zaradi bivanja na spremenjeni lokaciji dejansko nastala. Dokazala je le, da je bila nastanjena v hotelu v drugem kraju bivanja, kar je onemogočalo neposredno druženje z družino S., iz tega naslova pa ji je tožena stranka že priznala odškodnino v višini 125,00 EUR. Bistveno kršitev določb postopka je sodišče prve stopnje storilo tudi, ker ni nemudoma odločilo o tem, ali dopusti stransko intervencijo in je o tem odločilo šele na glavni obravnavi. Odločitev o pravdnih stroških tožena stranka izpodbija z ozirom na nasprotovanje odločitvi o glavni stvari, zatrjuje pa še, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo potne stroške njene pooblaščenke za prihod na glavno obravnavo, saj bi tožeča stranka lahko najela pooblaščenca iz območja razpravljajočega sodišča. Pri računanju uspeha pravdnih strank pa tudi ni upoštevalo, da je bil tožeči stranki znesek 125,00 EUR priznan že pred glavno obravnavo, na glavni obravnavi pa pripoznan tožbeni zahtevek v tej višini. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad pripoznanim zneskom 125,00 EUR zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta, vključno s stroški pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Stranski intervenient na strani tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija v delu, s katerim je toženi stranki zraven pripoznanega zneska naloženo plačilo 275,80 EUR s pripadki in v odločitvi o pravdnih stroških. Prereka obstoj aktivne legitimacije drugega tožnika in kot materialnopravno zmotno ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje, ko je plačilo zgoraj navedenega zneska toženi stranki naloženo tudi v njegovo korist. Po prepričanju pritožbe ima pravico do znižanja cene po določilu 893. člena OZ le potnik, ki je sklenil pogodbo o turističnem potovanju, da bi to pogodbo sklenila oba tožnika, pa tožeča stranka ni zatrjevala, v prijavnici v prilogi A9 pa je tudi očitno, da jo je podpisala prva tožnica. Po mnenju pritožbe je tožbeni zahtevek kot neutemeljen potrebno zavrniti tudi iz razloga, ker je tožeča stranka po določilu četrtega odstavka 903. člena OZ imela pravico, da odstopi od pogodbe o turističnem potovanju, pa te pravice, kljub dejstvu, da je bila o spremembi kraja letovanja obveščena pred pričetkom potovanja, ni izkoristila, s čemer šteje, da je na spremembo lokacije hotela pristala. Znižanje plačila za potovanje sedaj zato zahteva v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Neutemeljeno je tudi znižanje cene storitve, ker se soba tožeče stranke ni nahajala zraven sobe družine S., saj je prva tožnica zaslišana povedala, da je to bila le njihova želja, zraven tega pa ni izkazala, da je bilo potovanje zaradi navedenega pomembno okrnjeno. Utemeljeno pa zahteva znižanje cene, ker soba ni imela balkona, vendar pa že znesek 125,00 EUR presega dejansko manjvrednost potovanja iz tega naslova. Da bi bila prvostopenjska odločitev preverljiva, bi sodišče prve stopnje moralo določno povedati, kakšno je zmanjšanje cene storitve za vsako od pomanjkljivosti, ki jih je upoštevalo. Ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. V izpodbijani sodbi so po naziranju pritožbe tudi nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka za spremembo lokacije izvedela pet ur pred potovanjem, na drugi strani pa, da je do spremembe lokacije prišlo v času njunega potovanja. Tudi v kolikor bi tožeča stranka lahko uveljavila vse tri razloge za zmanjšanje cene, ji zaradi nastanitve v drugam hotelu pripada kvečjemu 5% zmanjšanje cene, ker soba ni bila v neposredni bližini prijateljev 2% znižanje cene, ker soba ni imela balkona pa 8% znižanje vrednosti storitve, vse v kolikor bi tožeča stranka trdila in dokazala, da je bilo zaradi tega njeno potovanje pomembno okrnjeno, česar po prepričanju pritožbe ni storila. Cena storitve bi se tako lahko znižala največ za 15%. V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških stranski intervenient uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, katere stroške je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo, prav tako pa ni upoštevalo, da je bilo tej že pred pravdo ponujeno plačilo v višini 125,00 EUR, tožbeni zahtevek pa je bil v tej višini tudi pripoznan. Kot procesno napačno pa stranski intervenient izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v dopolnilnem sklepu. Kot pravilno sprejema prvostopenjsko stališče, da stranski inetervenient ne more biti zavezanec za plačilo pravdnih stroškov, vendar meni, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki glede na dosežen pravdni uspeh moralo naložiti plačilo intervenientovih stroškov, ki ob pravilni uporabi materialnega prava znašajo 201,84 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter dopolnilni sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad pripoznanim zneskom 125,00 EUR zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Odgovor na pritožbi ni bil podan.

8. Pritožbi sta neutemeljeni.

9. K sodbi v I. točki izreka:

10. Sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja, da se sodba na podlagi pripoznave skladno z drugim odstavkom 338. člena ZPP lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, z oziroma na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP, ker je izdana v sporu majhne vrednosti, pa le zaradi tiste iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi podana v zmoti, pod vplivom prisile ali zvijače, kar v obravnavani zadevi ni zatrjevano. Poudariti velja, da prvostopenjska odločitev z delno sodbo na podlagi pripoznave sicer ni pritožbeno sporna,(5) vendar pa pritožbena trditev tožene stranke, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, na kateri del tožbenega zahtevka se delna sodba na podlagi pripoznave nanaša, terja tudi njen preizkus (kar z ozirom na formulacijo izreka zajame preizkus obsodilnega dela prvostopenjske sodbe v I. točki izreka v celoti) v smeri obstoja kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tak preizkus uradoma upoštevnih procesnih kršitev, med katere sodi tudi v pritožbi zatrjevana, ne pokaže in sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka kljub enovitemu izreku mogoče preizkusiti.

11. Iz izreka izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave in sodbe, ko je toženi stranki v I. točki naloženo plačilo 400,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila, sicer res ne izhaja, v kakšnem obsegu je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo z delno sodbo na podlagi pripoznave oziroma s sodbo, vendar pa je to mogoče preizkusiti izhajajoč iz razlogov k izpodbijani odločitvi.(6) Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Iz prvostopenjske obrazložitve izhaja, da tožeča stranka utemeljeno uveljavlja znižanje cene storitve v skupnem znesku 400,80 EUR, hkrati pa je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje toženo stranko z delno sodbo na podlagi pripoznave zavezalo k plačilu 125,00 EUR, glede na to, da je tožbeni zahtevek v tem delu na glavni obravnavi 30. 6. 2011 pripoznala (10. točka obrazložitve), dodatno k temu znesku pa je tožeči stranki s sodbo prisodilo še razliko v višini 275,80 EUR (19. točka obrazložitve), skupaj torej 400,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila.

12. Sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je tožena stranka zavezana k plačilu 275,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 do plačila in v odločitvi o pravdnih stroških (v nadaljevanju sodba sodišča prve stopnje), je sodišče druge stopnje upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjujeta tudi pritožbi, kar je razumeti tudi v povezavi z že zgoraj opravljenim preizkusom I. točke izreka prvostopenjske sodbe. Podana ni niti kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje stranski intervenient. Izhajajoč iz dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe je prvostopenjsko odločitev potrebno sprejeti kot materialnopravno pravilno, izvajanja pritožb pa zavrniti kot neutemeljena.

13. Sodišče druge stopnje je ob opravljenem pritožbenem preizkusu vzelo v ozir vsa pritožbena izvajanja stranskega intervenienta, razen v delu, ko ta potne stroške pooblaščenke tožeče stranke za pristop na glavno obravnavo priznava, saj to ni v interesu uspeha s pritožbo, hkrati pa tožena stranka povrnitvi teh stroškov, ki so tožeči stranki z izpodbijano sodbo priznani, v svoji pritožbi nasprotuje.(7)

14. Postopek v sporih majhne vrednosti je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP), ki se uresničuje med drugim tudi skozi institut prekluzije pri navajanju dejstev in dokazov ter z omejitvijo pritožbenih razlogov. Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP je sodbo izdano v postopku v sporu majhne vrednosti dopustno s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka in stranski intervenient procesnih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z vloženima pritožbama zato ne moreta uveljaviti. Iz vsebinskega pritožbenega obravnavanja je tako izključiti pritožbena izvajanja tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov kot prepoznih, prekoračitvijo trditvene podlage (sodišče prve stopnje naj bi odločitev oprlo na dokaz - splošne pogoje, na katerega se tožeča stranka ni sklicevala), prav tako pa trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da je bila želja tožeče stranke, da ima sobo zraven družine S. ter sobo z balkonom, v prijavnico vnesena le kot želja potnika, za katero organizator ne jamči in toženka za te hotelske usluge tudi ni posebej plačala, kakor je to sicer predvideno v Splošnih potovalnih pogojih (teh trditev in v tej zvezi predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ne povzame v dejansko podlago sodbe, ker niso bile podane pravočasno že v odgovoru na tožbo skladno z določbo 451. člena ZPP), saj navedeni pritožbeni argumenti pomenijo uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa se tožena stranka sklicuje tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni razlog, ki ni upošteven, uveljavlja tudi stranski intervenient, ko izpostavlja, da je prva tožnica zaslišana izpovedala, da je bila le želja, da se njihova sodba nahaja zraven družine S.. V kolikor izvajanja pritožnikov, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala, da ji je zaradi spremenjene lokacije letovanja nastala kakšna pravno relevantna škoda oziroma, da je bilo letovanje v tej posledici pomembno okrnjeno, ni razumeti že kot nedopustno grajo prvostopenjskih dejanskih zaključkov, pa jih velja zavrniti v nadaljevanju ob pravilni uporabi materialnega prava.

15. Kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o dovolitvi stranske intervencije ni podana oziroma je tožena stranka, ki jo smiselno zatrjuje, ne more uveljavljati. Da je sodišče prve stopnje stransko intervencijo, ki ji je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 10. 1. 2011 oporekala, dovolilo s sklepom, sprejetim na glavni obravnavi 30. 6. 2011, na pravico stranskega intervenienta, da se v predmetnem pravdnem postopku izjavi, v ničemer ni vplivalo, saj je ta že predhodno dne 16. 1. 2011, ko je podal tudi izjavo o vstopu v pravdo, in 19. 11. 2011 vložil pripravljalni vlogi, po pooblaščencu pa je pristopil tudi na glavno obravnavo (200. člen ZPP).(8) V kolikor stranski intervenient zaradi učinkovanja drugih procesnih določb (prvi odstavek 201. člena, 451. člen ter 452. člen ZPP) svojih trditev in predlaganih dokazov ni mogel uveljaviti kot pravočasnih,(9) o kršitvi pravice do izjave že pojmovno ne more biti govora, saj zgoraj navedena določila ZPP pravico do izjavljanja v pravdnem postopku kot temeljno procesno jamstvo zaradi uresničitve načela koncentracije in pospešitve postopka ter pravice do sojenja v razumnem roku, ki je tudi pomemben element pravice do učinkovitega sodnega varstva, dopustno omejujejo.(10) V kolikor si tožena stranka z obravnavanimi pritožbenimi izvajanji ne prizadeva sanirati svojega procesnega položaja, ko trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) z namenom izpodbijanja trditev in dokazov nasprotnika ni (pravočasno) zmogla (kot že zgoraj obrazloženo procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v tej povezavi s pritožbo ne more uveljaviti), pa velja dodati, da v kolikor meni, da je bila pravica do izjave stranskega intervenienta v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer prekršena, pri čemer v pritožbi niti ne pojasni v čem se takšna kršitev odraža, bi to skladno z določbo 286.b člena ZPP, zaradi relativne narave zatrjevane procesne kršitve, morala uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje, najkasneje na glavni obravnavi 30. 6. 2011. Ker tega ni storila, kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje ne more uveljavljati.

16. Ugovor pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 883. člena OZ kot tudi na 905. člen OZ pravilno zavrnilo, kar ni več pritožbeno sporno. Izhajajoč iz prvostopenjskih zaključkov o pravno pomembnih dejstvih pa je prvostopenjska odločitev tudi sicer materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno opre na določbo 893. člena OZ, z ozirom na to, da je sporna pogodba o organiziranju potovanja tipična potrošniška pogodba, pa ob ugotovljenem dejanskem stanju pravna posledica, ki se uveljavlja s tožbo, izhaja tudi iz določila 38. člena ZVPot. Bistvo organiziranja potovanja se izčrpa v integraciji številnih uslug s pomočjo predhodne organizacije in določitvi enotne cene. Kavza sklenjenega pravnega posla je z gledišča potnika le potovanje, ki ustreza njegovim interesom in pojasnjuje razlog njegove obveze, to je plačila cene ponujenih storitev. Če so storitve iz pogodbe o organiziranju potovanja opravljene nepopolno ali nekvalitetno, lahko potnik na osnovi zgoraj citiranih zakonskih določil zahteva sorazmerno znižanje cene, če obseg in kakovost opravljenih storitev graja v zakonsko določenih rokih, organizator potovanja pa se mora ne glede na krivdo zadovoljiti s plačilom, ki ustreza njegovi manjvredni izpolnitvi. O manjvrednosti sporne izpolnitve in s tem o upravičenosti tožeče stranke do znižanja cene je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo ob tem, ko je ugotovilo, da sta tožnika v mesecu januarju 2010 pri toženi stranki rezervirala in vplačala akontacijo (300,00 EUR), kasneje pa še razliko do polne cene (1.336,00 EUR), za letovanje v T. v terminu od 17. 6. 2010 do 24. 6. 2010 (sedem dni), za namestitev v kraju S., v hotelu JN. 5* v sobi z balkonom, ki naj bo zraven družine S., za navedeno destinacijo in standarde bivanja pa sta se odločila zaradi astmatičnega obolenja desetletne nečakinje, ki ju je spremljala (bližina plaže z grobim peskom), zaradi možnosti ogledov in iskanja razvedrila v bližnje ležečem večjem kraju, zaradi priporočil prijateljev ter dejstva, da je v istem terminu v tem hotelu letovala tudi družina S.; da sta bila tožnika nato na dan odhoda, pet ur pred poletom, obveščena o spremembi turističnega aranžmaja (sodišče druge stopnje nasprotij o pravno relevantnih dejstvih v zvezi s to okoliščino ne najde, saj iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila tožeča stranka o spremembi aranžmaja obveščena na dan odhoda, in sicer pet ur pred poletom, zato procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje stranski intervenient, ni podana), zaradi katere sta bila dejansko nameščena v kraju B., 40 kilometrov oddaljenem od izbrane destinacije, v hotelu BC. v sobi, ki ni imela balkona in tudi ni bila v bližini njunih prijateljev. Takšne prvostopenjske dejanske ugotovitve, ki jih pritožbi, kot že zgoraj obrazloženo, ne moreta izpodbiti, lahko le vodijo v zaključek, da tožena stranka ni zagotovila storitev, ki imajo vsebino in lastnosti kot so bile dogovorjene s pogodbo in kot izhajajo iz prijavnice v prilogi A9, ki jo je razmeti kot potrdilo o potovanju iz 884. člena OZ. Potrdilo o potovanju je listina, v kateri je opisan končni učinek organizatorjevega potovanja (razvidne so podrobnosti potovanja, navedene posamezne storitve, ki potniku pripadajo, ter cena, ki jo je slednji za tako organizirano potovanje moral plačati),(11) ta pa z ozirom na zgoraj predstavljeno tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni bil v celoti realiziran. Z oziroma na to, da je tožeča stranka letovanje preživela na spremenjeni lokaciji, 40 kilometrov oddaljeno od kraja in hotela, ki ga je skrbno izbrala, v povezavi s čemer ne gre prezreti, da se sme skladno s tretjim odstavkom 903. člena OZ dogovorjena namestitev zamenjati samo v dogovorjenem kraju, njena hotelska soba pa ni imela balkona in tudi ni bila v bližini prijateljev in je za te storitve plačala, znižanje cene zagotovljene storitve upravičeno uveljavlja.

17. Znižanje cene predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti. (12) Škodo v tem primeru predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena, ter manjvredno storitvijo z napako, ki je ugotovljena tudi v obravnavanem primeru.(13) Že ta utemeljuje zahtevek za sorazmerno znižanje cene po določilu 893. člena OZ in ga potnik uveljavi neodvisno od vprašanja, ali mu je zaradi neustrezno izvedenih storitev nastala kakšna nadaljnja škoda. Navedeno izhaja že tudi iz drugega odstavka tega člena, ki določa, da zahteva za znižanje cene ne vpliva na potnikovo pravico, da zahteva povrnitev škode. Zatrjevanje in dokazovanje nadaljnje škode, ki naj bi po stališču pritožb tožeči stranki nastala zaradi bivanja na spremenjeni lokaciji ob zagotovljenih standardih bivanja, v obravnavanem primeru zato ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava dejanskega stanja v ter smeri ni rabilo raziskati oziroma se v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem soočati. Ugotovilo je vsa pravno odločilna dejstva, ki narekujejo izpeljavo pravne posledice iz prvega odstavka 893. člena OZ in je, ko je o tem zavzelo izčrpne razloge, toženo stranko ob uporabi citiranega določila OZ pravilno zavezalo k povrniti sorazmernega dela cene turističnega aranžmaja.

18. Te obveznosti se tožena stranka ne more razbremeniti niti ob sklicevanju na odstopno upravičenje tožeče stranke. Pravica potnika, da odstopiti od pogodbe ob vračilu plačanega, iz določila četrtega odstavka 903. člena OZ (14) sicer izhaja, vendar pa pritožbena izvajanja stranskega intervenienta, ki izraža prepričanje, da tožeča stranka, z oziroma da odstopnega upravičenja ni izkoristila, zahtevek za znižanje cene uveljavlja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ne vzdržijo kritične presoje. Odstopno upravičenje (15) je opcija potnika, ki jo lahko realizira, v kolikor presodi, da zaradi spremembe programa potovanja z izvršitvijo v tej povezavi sklenjene pogodbe ne more doseči namena, zaradi katerega je bila sklenjena. Če tožeča stranka te pravice ni uveljavila, ker je zaupala in upravičeno pričakovala, da bo njenim željam in zahtevam kljub vsemu ugodeno, pa se kasneje izkaže, da so bile storitve iz pogodbe o organiziranju potovanja opravljene nepopolno in nekvalitetno, za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za znižanje cene po prvem odstavku 893. člena OZ ne more biti prikrajšana. Ko se glede na pritožbena izvajanja pravna razprava v tej zadevi razširja tudi na temeljna načela obligacijskega prava, velja poudariti, da je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da bo tožena stranka, ki se kot turistična agencija z organiziranjem potovanj poklicno ukvarja, postopala s profesionalno skrbnostjo (skrbnost dobrega strokovnjaka - drugi odstavek 6. člena OZ) (16) in kljub spremembi aranžmaja v največji možni meri poskrbela za zadovoljstvo potnikov. Organizatorja potovanja pa k varstvu pravic in interesov potnika skladno z dobrimi poslovnimi običaji zavezuje že določba 887. člena OZ. Sploh ob tem, ko je bila tožeča stranka s spremembo programa seznanjena šele na dan odhoda, le pet ur pred poletom, in se je v tej posledici dejansko znašla v položaju, ko bi se, v kolikor glede na spremenjen program ne bi odpotovala, skrbno načrtovanemu dopustu morala praktično odreči, kakor vse pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve), o ravnanju tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v nobenem oziru ne more biti govora. Ravno nasprotno, tožeča stranka je ravnala prav v skladu tem načelom in je storitev, sicer neuspešno, grajala že na potovanju samem, takoj, ko je to bilo mogoče (tožeča stranka je s svojim nezadovoljstvom seznanila predstavnico tožene stranke tretji dan bivanja, saj prej ta ni bila dosegljiva, kakor izhaja iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je toženi stranki še odprla možnosti, da s posredovanjem pri izvajalcu storitve - hoteljirju zagotovi pravilno (nadaljnjo) izvajanje storitev, kot so bile s pogodbo dogovorjene, kar predstavlja ravnanje, skladno tudi z načelom prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ.(17) Ne glede na reklamacijo storitve na kraju samem pa je tožeča stranka pomanjkljivosti opravljene storitve pri toženi stranki po končanem potovanju pravočasno grajala v 8-dnevnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 893. člena OZ, prvostopenjskih zaključkov o tem (17. točka obrazložitve) pa pritožnika ne prerekata.

19. O utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tako, da je sorazmerno znižanje cene potovanja tožnikoma priznalo v skupnem znesku, brez da bi se ob tem opredelilo, koliko je vrednost zagotovljene storitve zmanjšana zaradi posamezne pomanjkljivosti, ki jo je ugotovilo. Sklicevanje stranskega intervenienta na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljeno. Skladno s prvim odstavkom 883. člena OZ se potnik s pogodbo o organiziranju potovanja v razmerju do organizatorja zavezuje, da bo za dogovorjene storitve plačal skupno (pavšalno) ceno, takšno ceno (1.336,00 EUR) pa je plačala tudi tožeča stranka v obravnavanem primeru. Ker ob dogovorjeni pavšalni ceni ni mogoče razbrati, koliko so znašale cene posameznih storitev (na primer prevoz, nočitev), teh vrednostnih razmerij pa tožena stranka oziroma stranski intervenient nista ne zatrjevala ne dokazovala, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene pomanjkljivosti manjvrednost zagotovljene storitve lahko ocenilo v skupnem znesku. Ob tem je hkrati pravilno pretehtalo, da je zaradi nepopolno oziroma nekvalitetno opravljenih storitev ceno turističnega aranžmaja, ki jo je tožeča stranka plačala v skupni višini 1.336,00 EUR, potrebno znižati za 30%, kar ustreza znesku 400,80 EUR. S takšnim sorazmernim znižanjem cene turistične storitve je namreč tudi po prepričanju sodišča druge stopnje v pogodbenem razmerju pravdnih strank vzpostavljena enaka vrednost vzajemnih dajatev.(18)

20. Zmotno je tudi prepričanje stranskega intervenienta, da je tožbeni zahtevek v korist drugega tožnika potrebno zavrniti zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Že sodišče prve stopnje pravilno izpostavi, da je ugovor aktivne legitimacije ugovor materialnega prava, zato ga prekluzija, ki sicer velja za navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne zadene, vendar pa morajo biti dejstva in dokazi, potrebni za presojanje utemeljenosti takega ugovora, podani pravočasno, v obravnavanem primeru skladno z določilom 451. člena ZPP že v odgovoru na tožbo. Tega trditvenega in dokaznega bremena tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani nista (pravočasno) zmogla, zato se sodišče prve stopnje z obravnavanjem ugovora aktivne legitimacije drugega tožnika pravilno ni posebej ukvarjalo. Ko ob tožbenih trditvah o pravno odločilnih dejstvih in v tej povezavi predlaganih dokazih dejanske podlage, ki bi tak ugovor utemeljevala, ni ugotovilo, je toženo stranko ob pravilni uporabi materialnega prava k plačilu zavezalo tudi v korist drugega tožnika. Stranskemu intervenientu je sicer pritrditi, da zahtevek za znižanje cene storitve lahko uveljavlja le stranka pogodbe o organiziranju potovanja, vendar prezre, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja iz prepričanja, da sta stranki pogodbe o organiziranju potovanja oba tožnika. Takšnega zaključka dejanske narave stranski intervenient sedaj s pritožbo, ko ni odveč dodati, da tožena stranka kot intervenient v postopku pred sodiščem prve stopnje niti nista pravočasno zatrjevala, da naj bi pogodbo o organiziranju potovanja s toženo stranko sklenila zgolj prva tožnica oziroma tožbenih trditev iz katerih izhaja, da sta oba tožnika s toženo stranko v pogodbenem razmerju (tožnika sta pri toženi stranki plačala akontacijo za letovanje v T., nato pa sta plačala še razliko do polne cene, letovanje na tej lokaciji sta izbrala iz določenih razlogov, itd.), nista pravočasno prerekala, ne more izpodbiti. K temu ne pripomore niti sklicevanje na prijavnico v prilogi A9. V kolikor predstavlja grajo prvostopenjske dokazne ocene (8. člen ZPP), ta v postopku v sporu majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni argument, saj pomeni uveljavljanje kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev tudi vsebino te listine ni napačno povzelo, zato niti procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana.(19) Stranski intervenient v svoji pritožbi prijavnico v prilogi A9 nepravilno označuje kot pogodbo o organiziranju potovanja, sklenjeno v pisni obliki. Ta v obravnavni zadevi ni bila zatrjevana in takšna obličnost za veljavnost tega pravnega posla, ki med pravdnima strankama sicer ni bila sporna, tudi ni bila potrebna.(20) Kakor obrazloženo že zgoraj, prijavnica v prilogi A9 z ozirom na njeno vsebino predstavlja potrdilo o potovanju iz 884. člena OZ, tako pa jo je pravilno obravnavalo tudi sodišče prve stopnje in nanjo oprlo svoje zaključke (11. in 12. točka obrazložitve). Skladno z 885. členom OZ pa obstoj in veljavnost pogodbe o organiziranju potovanja tudi nista odvisna od potrdila o potovanju in njegove vsebine. Prva tožnica (D.Z.) na prijavnici tudi ni podpisana, temveč je kvečjemu razbrati podpis s priimkom S., pritožnik pa prezre, da je prva tožnica zaslišana kot stranka pojasnila, da je s toženo stranko kontaktirala po telefonu in z elektronsko pošto, vse ostale stvari v zvezi s potovanjem pa je urejal gospod S.. Da za sklepanje o tem, med katerimi subjekti je v obravnavanem primeru prišlo po pogodbene zaveze (soglasje volj o bistvenih sestavinah pravnega posla – 15. člen OZ), ni odločilno, kdo je turistično storitev plačal, pa, v kolikor s tem izpostavlja potrdilo o plačilu v prilogi A2, iz katerega izhaja, da je prva tožnica poravnavala akontacijo za potovanje v višini 300,000 EUR, pravilno ugotavlja že stranski intervenient sam.

21. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve. Razloge o odločilnih dejstvih ta ima in jo je mogoče preizkusiti, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki od priglašenih 477,71 EUR priznalo pravdne stroške v višini 471,26 EUR. Ker je obrazložilo, katerih stroškovnih postavk ni v celoti priznalo in zakaj (kot nagrado za postopek je tožeči stranki po tar. št. 3100 ZOdvT namesto priglašenih 72,67 EUR priznalo nagrado v višini 68,80 EUR, kot nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT pa namesto priglašenih 67,08 EUR nagrado v višini 64,50 EUR) ter da je stroškovnemu zahtevku tožeče stranke v ostalem v celoti sledilo, je na podlagi stroškovnika tožeče stranke v prilogi A13 mogoče preizkusiti, kateri stroški so ji bili zraven že zgoraj navedenih priznani kot potrebni za pravdo (potni stroški tožeče stranke na relaciji K.-MS.-K. v višini 118,40 EUR (160 km x 2 x 0,37 EUR) po tar. št. 6003 ZOdvT, potni stroški njene pooblaščenke na relaciji P.-MS.-P. v višini 106,56 EUR (144 km x 2 x 0,37 EUR) po tar. št. 6003 ZOdvT, materialni stroški v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT ter sodna taksa v znesku 93,00 EUR). Takšno stroškovno odmero je v celoti sprejeti kot pravilno, tudi glede priznanih potnih stroškov pooblaščenke za pristop na narok za glavno obravnavo. Kateri stroški so za pravdo potrebni, je potrebno skrbno presoditi upoštevaje okoliščine posameznega primera (prvi odstavek 155. člena ZPP). Strošek potreben za pravdo predstavljajo tudi potni stroški (pristop na glavno obravnavo) pooblaščenca – odvetnika, ki ga tožeča stranka izbere v kraju bivanja oziroma bližnji okolici. Tožečo stranko, ki biva v K. (160 km oddaljeno od MS.), v obravnavanem primeru zastopa odvetnica iz P., vendar ji upoštevaje razdaljo med kraji, ko so s potovanjem odvetnice iz P. k razpravljajočemu sodišču v MS. (144 km v eno smer) nastali kvečjemu nižji stroški, te stroške velja priznati kot potrebne. V zvezi s kalkulacijo pravdnih stroškov, ki jo v pritožbi opravi stranski intervenient, pa velja dodati le še, da so pravilno priznani tudi potni stroški tožeče stranke za prihod na glavno obravnavo v znesku 118,40 EUR, ki jih pritožnik pri izračunu ne upošteva, davka na dodano vrednost, ki ga sicer obračuna, pa tožeča stranka, z oziroma da njena pooblaščenka ni davčna zavezanka, ni priglasila.

22. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi uspeh pravdnih strank. Osnove za spremembo le-tega v teku pravde z ozirom na to, da plačilo tožeči stranki v višini 125,00 EUR, četudi je bilo predhodno ponujeno, še tudi na dan glavne obravnave dne 30. 6. 2011, ko je bil pravdni postopek zaključen in zadeva zrela za razsojo, ni bilo opravljeno (zapisnik na list. št. 31), v obravnavanem primeru, ko je tudi tožbeni zahtevek ves čas ostal nespremenjen, ni bilo. Računanje uspeha pravdnih strank po fazah, za kar se pritožnika smiselno zavzemata, ne narekuje niti pripoznava tožbenega zahtevka v višini 125,00 EUR, saj ta, glede na to, da je bila podana šele na glavni obravnavi 30. 6. 2011, ko je bil postopek zaključen in nadaljnji pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje niso nastali, na razporeditev finančnega bremena tega postopka med pravdnima strankama v ničemer ne vpliva. Že sicer pa velja, da tožena stranka, ki zahtevek pripozna, sama nosi vse (potrebne) stroške postopka, razen, če je zahtevek pripoznala takoj (z ozirom na to, da gre za spor majhne vrednosti, v odgovoru na tožbo) in če ni dala povoda za tožbo,(21) kar v predmetni zadevi ni primer. Glede na dosežen uspeh pravdnih strank, ko je tožeča stranka uspela v 60%, tožena stranka pa v 40%, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob pobotanju priznanih pravdnih stroškov toženo stranko zavezalo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 221,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno pravilna.

23. Po vsem obrazloženem, ko tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice ni sporen, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, potrdilo delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo sodišča prve stopnje.

24. K sklepu v II. točki izreka:

25. Po pregledu in preizkusu v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) se kot pravilna in zakonita pokaže tudi prvostopenjska odločitev v dopolnilnem sklepu, ki jo izpodbija stranski intervenient. 26. Čeprav je stranski intervenient pomočnik stranke, ki se ji je v pravdi pridružil, se potrebnost njegovih stroškov presoja samostojno. To je storilo tudi sodišče prve stopnje, ko v izpodbijanem sklepu obrazloži, da bi bilo stranskemu intervenientu potrebno priznati pravdne stroške v višini 193,70 EUR,(22) z ozirom na 40% uspeh, ki se ravna po pravdnem uspehu tožene stranke, pa bi lahko zahteval povrnitev zneska v višini 77,48 EUR. Ker bi po pobotanju s pravdnimi stroški tožeče stranke stranski intervenient slednji moral povrniti znesek v višini 205,28 EUR, ga sodišče prve stopnje k temu pravilno ni zavezalo in odločilo, da svoje pravdne stroške krije sam.

27. Skladno s stališči pravne doktrine, ki jih izpostavi že tudi sodišče prve stopnje,(23) je subjekt stroškovnega zahtevka lahko tudi stranski intervenient, vendar je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Če stranka, ki se ji je pridružil, izgubi pravdo, mora nasprotniku povrniti tudi stroške, ki jih je povzročil stranski intervenient, ta pa nikoli nima pravice do povračila stroškov nasproti lastni stranki. Njegovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke pa se ravna po enakih merilih, kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil, pri čemer je odločilno načelo končnega uspeha.(24) Če glavna stranka v pravdi uspe, mora nasprotna stranka stroške povrniti tudi stranskemu intervenientu. V kolikor glavna stranka, ki se ji je intervenient pridružil, v pravdni le deloma uspe, kot je to primer v obravnavani zadevi, pa bi sodišče prve stopnje tožečo stranko kot nasprotno stranko k povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu, za kar se pritožba zavzema, lahko zavezalo le, v kolikor bi se ob pobotanju priznanih stroškov izkazalo, da mora tožeča stranka stranskemu intervenientu povrniti določen znesek pravdnih stroškov, takšna situacija pa v obravnavanem primeru, ko sodišče prve stopnje ugotavlja ravno obratno, ni podana. Prvostopenjska stroškovna odločitev v dopolnilnem sklepu je zato materialnopravno pravilna.

28. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo stranskega intervenienta zoper dopolnilni sklep skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani prvostopenjski sklep potrdilo.

29. K odločitvi o stroških pritožbenega postopka v III. točka izreka:

30. Z ozirom na to, da tako tožena stranka kot stranski intervenient ne beležita pritožbenega uspeha, je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da pritožnika vsak sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): 883. člen OZ (Pojem): »(1) S pogodbo o organiziranju potovanja se organizator potovanja zavezuje, da bo priskrbel potniku skupek storitev, ki jih sestavljajo: prevoz, bivanje in druge storitve, ki so z njima povezane, potnik pa se zavezuje, da bo organizatorju za to plačal skupno (pavšalno) ceno. (2) Prodajalec potovanja, ki ga je sestavil organizator potovanja, ki nima sedeža v državi, se šteje za organizatorja potovanja.« Op. št. (2): 890. člen OZ (Odgovornost za organiziranje potovanja): »Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali ker je le delno izpolnil s pogodbo in s tem zakonikom določene obveznosti, ki se nanašajo na organiziranje potovanja.« Op. št. (3): 893. člen OZ (Znižanje cene): »(1) Če so bile storitve iz pogodbe o organiziranju potovanja opravljene nepopolno ali nekvalitetno, lahko potnik zahteva sorazmerno znižanje cene, pogoj pa je, da je pri organizatorju potovanja ugovarjal v osmih dneh po končanem potovanju. (2) Zahteva za znižanje cene ne vpliva na potnikovo pravico, da zahteva povrnitev škode.« Op. št. (4): 2. alineja prvega odstavka 38. člena ZVPot: »Potrošnik ima pravico, če je bila storitev opravljena nepravilno, od izvajalca storitve zahtevati, da vrne del plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi.« Op. št. (5): Stranski intervenient delne sodbe na podlagi pripoznave s svojo pritožbo ne izpodbija. Tudi tožena stranka v okviru pritožbenih izvajanj svoji obveznosti v višini 125,00 EUR, za katero sama navaja, da je tožbeni zahtevek v tem obsegu pripoznala, ne nasprotuje in se v pritožbenem predlogu zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka zgolj nad pripoznanim zneskom (drugi in četrti odstavek na strani 4 pritožbe).

Op. št. (6): V obrazložitvi sodbe sodišče sicer navede samo razloge, s katerimi utemelji svojo odločitev, vendar kljub temu obrazložitev »sodeluje« v pravnomočnosti izreka, koliko je potrebno za identifikacijo vsebine odločbe. Besedilo izreka je navadno skopo, kar še posebej velja za generične zahtevke. V takih primerih je šele s pomočjo drugih elementov sodbe mogoče ugotoviti, na katero razmerje oziroma na kateri historični dogodek se odločitev nanaša, kar je pomembno za opredelitev vsebinskih, pa tudi subjektivnih in časovnih meja pravnomočnosti (D. Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 156).

Op. št. (7): Stranski intervenient lahko opravlja samo koristna procesna dejanja, vendar imajo tudi ta pravni učinek zgolj, v kolikor niso v nasprotju s procesnimi dejanji stranke, ki se ji je pridružil (L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 274-276).

Op. št. (8): Izhajajoč iz določbe 200. člena ZPP lahko katera od pravdnih strank sicer oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku, vendar se kljub navedenemu pravdni postopek nadaljuje, intervenient pa med potekom intervencijskega spora lahko opravlja vsa procesna dejanja, ki učinkujejo pogojno, če bo izkazal svoj intervencijski interes. Zoper sklep, s katerim sodišče dovoli intervencijo, kar je sodišče prve stopnje vendar storilo, pa ni posebne pritožbe, temveč se lahko izpodbija le s pritožbo zoper končno odločbo (L. Ude v pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 270, 271).

Op. št. (9): Stranski intervenient je le pomočnik stranke in mora pravdo sprejeti v stanju v kakršnem je, ko vstopi vanjo, v nadaljnjem teku pravde pa ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). Dejstvo, da je za tekočo pravdno zvedel šele kasneje (ko je morda že nastopila prekluzija pravdne stranke pri navajanju novih dejstev in dokazov), ker ga stranka, kateri se je pridružil, o teku pravde ni obvestila, se lahko upošteva le v okviru tako imenovanega intervencijskega učinka, ko ima intervenient na voljo ugovor slabega pravdanja (L. Ude v pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 272).

Op. št. (10): Tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 596-598 ter VS RS VIII Ips 233/2011 z dne 21. 5. 2002. Op. št. (11): J. Markič v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 721. Op. št. (12): Nekvalitetno opravljena storitev ima značilnosti stvarne napake, zato se smiselno uporabljajo tudi določbe o odgovornosti prodajalca za stvarne napake (468. člen OZ). Potnik ima poleg znižanja cene tudi druge jamčevalne zahtevke (odprava napake, nadomestno potovanje, odstop od pogodbe).

Op. št. (13): J. Markič v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 738. Op. št. (14): Četrti odstavek 903. člena OZ: »Če je bil program potovanja brez utemeljenega razloga bistveno spremenjen, mora organizator potovanja vrniti vse tisto, kar je prejel od potnika, ki je zaradi tega odstopil od potovanja.« Op. št. (15): Odstopna pravica je pravica, ki daje imetniku (odstopnemu upravičencu) pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje pogodbe, sklenjene med njima.

Op. št. (16): Drugi odstavek 6. člena OZ (Skrbnost): »Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).« Op. št. (17): 10. člen OZ (Prepoved povzročanja škode): »Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.« Op. št. (18): 8. člen OZ (Načelo enake vrednosti dajatev): »(1) Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. (2) Zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.« Op. št. (19): Ta postopkovna kršitev ni podana niti, kadar se sodišče v utemeljitev svoje ugotovitve na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine, saj to prestavlja dokazno oceno (tako tudi sodba II Ips 574/2006 z dne 29. 1. 2009), te pa, kot že pojasnjeno, s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni dopustno grajati.

Op. št. (20): Obveznost izdaje potrdila oziroma pisnost pogodbe sta v prvem odstavku 884. člena OZ določeni predvsem zaradi dokazovanja vsebine pogodbe. Obličnost je torej predpisana ad probationem (J. Markič, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 719).

Op. št. (21): A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba GV in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 79. Op. št. (22): Sodišče druge stopnje prvostopenjsko stroškovno odmero sprejema kot pravilno, vendar se z ozirom nato, ko bi bilo o pritožbi zoper dopolnilni sklep potrebno odločiti enako, tudi v kolikor bi bili pravdni stroški stranskega intervenienta odmerjeni v višini 201,84 EUR, v odmero pravnih stroškov v predmetni obrazložitvi ni posebej poglabljalo.

Op. št. (23): N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 33, 34. Op. št. (24): N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 28.