Jedro

V primeru, ko se lastnik na mejni obravnavi strinja s potekom meje, kot je bila označena z mejniki, in to potrdi s podpisom na zapisniku mejne obravnave, svoje izjave pa do izdaje odločbe ne prekliče, se šteje, da s potekom meje soglaša in je to podlaga za izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v postopku ureditve mej v katastrski občini 1738..., z odločbo št. 90312-351/2003-144 z dne 22. 8. 2003 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) uredila meje ali dele mej med parc. št. 1642 in parc. št. 1639/5, 1639/6, 1643/1, 1643/3 in 1856, vse k.o. ... ter za te meje ali dele mej določila zemljiškokatastrske točke. V obrazložitvi je pojasnila, da je Družba A., d.d. (v nadaljevanju A.) vložila zahtevo za evidentiranje mej prej navedenih parcel. Ureditev mej je bila izvedena v skladu z Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95, v nadaljevanju ZUDVGA), Uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Šentvid - Koseze (Uradni list RS, št. 72/2002) in lokacijskim načrtom, ki ga je izdelala družba B., d.d., Ljubljana. Pojasnjuje, da so bili lastniki parcel vabljeni na mejno obravnavo, katere namen je bil zamejičiti bodočo traso avtoceste. Na mejni obravnavi so se strinjali s potekom meje, kot je bila označena z mejniki ter to potrdili s svojimi podpisi na zapisniku mejne obravnave.

2. Takratni zemljiškoknjžni lastnik parc. št. 1642 k.o. ... A.A. je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, v kateri je navajal, da je navedba, da je bil namen mejne obravnave zamejičiti traso avtoceste neresnična, saj je bila avtocesta že zdavnaj zgrajena, mejna obravnava v zvezi s tem pa izvedena v novembru 1992. Takrat so v postopku sodelovali družina C. ter Državno pravobranilstvo, poleg tega pa tudi B. Ljubljana, vse to pa z namenom, da se njegovi parceli zagotovi dostop. Obravnave se je udeležil tudi predstavnik Ministrstva za okolje z namenom dogovora o sanaciji potoka ob njegovi parceli. Njegova udeležba na obravnavi dne 27. 2. 2003 pa je imela drug namen, in sicer ureditev meje med njegovo parcelo in parc. št. 1635/8, 1639/5 in 1639/6 k.o. ..., last B.B. in C.C. Izpodbijana odločba torej krši postopek.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je o pritožbi A.A. odločilo z odločbo, št. 3532-84/2017/2 šele dne 31. 7. 2017, in sicer je pritožbo zavrnilo. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ na nerešeno pritožbo opozorila tožnica, pravna naslednica A.A., šele nato je bila zadeva posredovana v reševanje drugostopenjskemu organu. Uvodoma povzema potek postopka ter pojasnjuje, da je zahtevo za evidentiranje mej parc. št. 1642 k.o. ... vložila družba A. na podlagi ZUDVGA. Prvostopenjski organ je odločal na podlagi takrat veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), ta predpisa pa je bil tudi zakonska podlaga za odločanje drugostopenjskega organa. Sedaj veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) namreč v prehodnih določbah določa, da se geodetske storitve ter postopki urejanja in spreminjanja mej zemljiških parcel, ki so se začeli do določbah ZENDMPE, tudi dokončajo po določbah tega predpisa. V nadaljevanju odločbe drugostopenjski organ citira določbe ZENDMPE, ki urejajo postopek ureditve meje ter ugotavlja, da iz podatkov v upravnem spisu, in sicer zapisnika mejne obravnave, ki je del predloženega elaborata, izhaja, da je A.A. sodeloval pri tej obravnavi ter soglašal s potekom meje, kot je bila zamejičena, podal pa tudi izjavo o odpovedi pravici do vabljena k izjavljanju o soglasju s potekom meje ter izjavo, da se strinja z ugotovljeno mejo. Glede na navedeno je bila torej odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj je imel A.A.c možnost v postopku učinkovito zavarovati svoje pravice na obravnavi, ki se jo je tudi udeležil. 4. Tožnica v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Odločbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, pojasnjuje pa, da je kot pravna naslednica A.A. v postopku aktivno legitimirana. Poudarja, da odločitev drugostopenjskega organa ni bila samoumevna, pač pa da je šele po petnajstih letih dosegla, da se je ugotovilo, da je potrdilo o pravnomočnosti izpodbijane odločbe neveljavno in da vložena pritožba ni bila obravnavana. Pritožbe niti ni bilo v spisu, tako da je bila tožnica pozvana k predložitvi kopije pritožbe in zato meni, da zadeva ni naključna.

5. Že A.A. je v pritožbi zatrjeval, da se v postopku pod št. 90312-351/2003 ni nikoli določalo mene med parc. št. 1642 in parc. št. 1639/5, 1639/6, 1643/1, 1643/4 in 1865, vse k.o. ..., kar lahko potrdila tudi priči B.B. in C.C., ki sta bila prisotna ob ogledu na kraju samem in za katera predlaga, naj se zaslišita kot priči. Parc. št. 1643/1, 1643/4 in 1865 k.o. ... sploh niso bile predmet postopka in se njihovih mej ni ugotavljalo. Tožena stranka je torej napačno ugotovila dejansko stanje, v izpodbijani odločbi pa tudi navedla, da je bila mejna obravnava namenjena zakoličbi bodoče avtoceste, četudi je bila ta v letu 2003 na tem odseku zgrajena že 22 let, to je od 1981 dalje. Res pa je, da se zasebni lastniki zemljišč, tako tožnica kot tudi B.B. in C.C., že leta borijo proti samovolji države. Določitev meja v letu 2003 je imela za cilj urediti dostop parc. št. 1642 k.o. ... do javne poti ter urediti razmerja v zvezi s tem z ostalimi mejaši, ni pa bilo potrebe, da bi se meja določala ponovno. Zadnje je bila meja veljavno določena v letu 1992, kasneje pa se ni več spreminjala.

6. Tožena stranka se sklicuje na zapisnik z dne 27. 2. 2003, iz katerega pa je razvidno, da se je vanj naknadno posegalo. Navedba parcelnih številk, podatki o lastništvu ter podpisi lastnika in sestavljavca zapisnika so zapisani z modro barvo, domnevo usklajene katastrske točke pa z drugo pisavo in v drugi barvi. Očitno je, da tega podatka nista zapisala niti geodet D.D. niti A.A. kot lastnik. Zemljiškokatastrske točke, navedene v zapisniku in v odločbi, uradno vse do junija 2017 sploh niso obstajale in niso bile evidentirane, kar je razvidno iz geodetskega izpisa GURS. Tožnica se je z njimi seznanila šele 16. 6. 2016, ko ji je v času uradni ur geodetski posnetek izročil tam zaposleni E.E., za katerega prav tako predlaga, da se zasliši kot priča. Tožnica je sicer že prej, in sicer 21. 12. 2016 pridobila celoten arhivski zapis spisa, vendar pa v njem ni katastrskih točk. Šele v juniju 2017 je pridobila nov zapis, ki je različen od prvo prejetega, četudi se v postopku od septembra 2003 dalje ni nič spreminjalo.

7. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

8. Sodišče je tožbo vročilo tudi A. kot prizadeti stranki, saj se je sporni postopek vodil na njen predlog. Ta je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da nekdanji lastnik parc. št. 1642 k.o. ... A.A. sodeloval v postopku z zamejičenjem meja s sosednimi parcelami in se s tem tudi strinjal. Meja se je uredila na podlagi elaborata iz leta 1993, ko je bila odmerjena novonastala avtocesta Koseze - Kozarje. Tožnica je sicer v začetku leta 2017 pisala A. ter zahtevala ureditev meje. Na podlagi dogovora so pristopili k ureditvi parcelne meje in na teren tudi napotili pogodbenega izvajalca geodetskih storitev, vendar pa se tožnica s predlagano mejo po IDPOS 6177 ni strinjala.

9. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2018 navajala, da družba A. ne more imeti statusa stranke, saj z izdajo, oziroma odpravo upravnega akta ne bo utrpela nobene škode, saj ni lastnica zemljišč, po katerih teče trasa avtoceste. V odgovoru ta družba izhaja iz predpostavke, da se postopek vodi v zvezi z drugostopenjsko odločbo, kar pa ne drži, saj je predmet postopka izpodbijana odločba iz leta 2003. Avtocestni krak Koseze - Kozarje je bil sicer zgrajen že leta 1981 in ne šele leta 1993 ter se zato v postopku v letu 2003 ni odmerjalo več ceste, pač pa le urejal dostop do tožničine parcele. Točna je navedba, da se tožnica v postopku urejanja parcelnih mej ni strinjala z IDPOS 6177, saj ta temelji na sporni odločbi, ki je predmet tega postopka, medtem ko je edino relevantno stanje iz leta 1993. V nadaljevanju opisuje dosedanje posege A. na njeni parceli ter težave s strugo vodotoka, enako nato ponavlja še v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2018. K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet obravnave v tem upravnem sporu je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa, št. 90312-351/2003-144 z dne 22. 8. 2003. Sodišče zato ni presojalo navedb tožnice o neurejenem dostopu do parc. št. 1642 k.o. ... niti navedb o težavah s poplavljanjem in o posegih družbe A. na njenem zemljišču, saj to ni predmet tega postopka. Prav tako ni predmet postopka raziskovanje zakaj pritožba nekdanjega lastnika A.A., ki jo je vložil v letu 2003, ni bila posredovana v obravnavo drugostopenjskemu organu. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe in podatkov v upravnem spisu, v zadevi ni sporno, da je na nerešeno pritožbo opozorila tožnica, kot pravna naslednica A., šele po tem pa je bila v letu 2017 njegova pritožba odstopljena v odločanje drugostopenjskemu organu.

12. Aktivna legitimacija tožnice v predmetnem postopku ni sporna, saj je izkazala, da je pravna naslednica A.A. in sedanja zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc. št. 1642 k.o. ... Njeni aktivni legitimaciji niti tožena stranka niti družba A., ki jo je sodišče v postopek pritegnilo kot stranko z interesom, ne oporekata. Tožnica je sicer menila, da družba A. ne more biti stranka v postopku, ker z odločitvijo v tem upravnem sporu ne more utrpeti nobene škode in tudi ni lastnica zemljišč, po katerih teče avtocesta, vendar pa sodišče temu ne sledi. Sporni postopek se je namreč pričel prav na podlagi zahteve te družbe za evidentiranje parcelnih mej. Nobenega dvoma ni, da je avtocesta v lasti države, vendar pa A. v imenu in za račun Republike Slovenije izvaja naloge, med drugim v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor (prvi odstavek 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS), ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, enako sedaj veljavni 4. člen Zakona o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS-1)). Ker se je torej sporni postopek pričel na podlagi vloge družbe A. in je bila ta družba stranka v upravnem postopku, jo je sodišče kot stranko z interesom pritegnilo tudi v predmetni postopek upravnega spora.

13. V letu 2003, ko je bila izdana sporna odločba, je postopke evidentiranja nepremičnin, tudi ureditve mej, urejal ZENDMPE, na katerega je tožeča stranka tudi oprla svojo odločitev. V času odločanja drugostopenjskega organa ta predpis sicer ni veljal več, vendar pa se je drugostopenjski organ pravilno oprl na določbe tega predpisa, saj sedaj veljavni ZEN v prehodnih določbah med drugim določa, da se geodetske storitve ter postopki urejanja in spreminjanja mej zemljiških parcel, ki so se začeli po določbah ZENDMPE in glede katerih je bil ob uveljavitvi tega zakona postopek v teku oziroma je že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah tega zakona (drugi odstavek 162. člena ZEN).

14. Postopke urejanja mej je ZENDMPE urejal v III. poglavju. Določal je, da se meje urejajo v upravnem postopku ureditve meje, da je strokovna podlaga za uvedbo postopka elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje in da se meja uredi na podlagi soglasja lastnikov in na podlagi podatkov zemljiškega katastra (15. člen ZENDMPE). V postopku se je lahko urejala celotna meja med dvema parcelama ali del meje, lahko pa tudi meje med več parcelami (16. člen ZENMDPE). Zahtevi za ureditev meje je moral predlagatelj priložiti elaborat ureditve meje, pred izvedbo mejne obravnave pa je geodetsko podjetje moralo pridobiti zemljiškokatastrske podatke (prvi odstavek 19. člena in prvi odstavek 20. člena ZENMDPE). Geodetsko podjetje, pri katerem je bil naročen elaborat ureditve meje, je moralo na mejno obravnavo povabiti lastnike sosednjih parcel in lastnike parcel, ki se jih je meja, ki se je urejala, dotikala (tretji odstavek 20. člena ZENMDPE). 21. člen ZENMDPE je določal potek obravnave. Na mejni obravnavi so lastniki zemljišč, med katerimi se je določala meja, geodetu pokazali svojo mejo, oziroma jo opisali, lastniki parcel, ki se jih je meja dotikala, pa le točke zaključka meje. Če so lastniki soglašali s potekom meje, pokazana meja pa je bila tudi skladna s katastrsko mejo, se je pokazana meja označila v naravi z mejniki ter prikazala v elaboratu. Kolikor lastniki s potekom meje niso soglašali, je geodet izmeril in prikazal v elaboratu potek meje tako, kot so jo pokazali posamezni lastniki.

15. Po določbi 22. člena ZENMDPE je bil sestavni del elaborata ureditve meje zapisnik mejne obravnave. V zapisniku se je navedlo kraj in čas izvedbe mejne obravnave, udeležence, način in čas vabljenja lastnikov, če niso bili prisotni na obravnavi ter opis poteka mejne obravnave. Poleg tega je bilo treba navesti ali lastniki soglašajo s potekom meje, označene v naravi. Zapisnik so podpisali geodet in lastniki, ki so na zapisnik lahko podali tudi pripombe, in to na potek postopka kot tudi na sestavo zapisnika. Po tem, ko je geodet sklenil postopek mejne obravnave, je moral predlagatelj najkasneje v nadaljnjih šestih mesecih zahtevati uvedbo postopka ureditve meje (prvi odstavek 23. člena ZENMDPE). Geodetska uprava je nato povabila lastnike, da se izjavijo o tem ali se strinjajo s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi (prvi odstavek 26. člena ZENMDPE). Lastnik se je lahko ob vložitvi ali po vložitvi zahteve za uvedbo postopka odpovedal pravici do opisanega vabljenja in se brez posebnega vabila izjavil o tem ali soglaša s potekom meje, kot je bila označena z mejniki (tretji odstavek 26. člena ZENMDPE). Lastniku je bila tudi dana možnost preklica izjave glede poteka meje, ki pa se je upošteval, kolikor ga je geodetska uprava prejela pred izdajo odločbe na prvi stopnji (peti odstavek 26. člena ZENMDPE), medtem ko napake volje pri izjavljanju o poteku meje ni bilo mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se je uveljavljala v pravdi (šesti odstavek 26. člena ZENMDPE). Odločitev o ureditvi meje je sprejela geodetska uprava z odločbo in to tako, kot je bila meja označena z mejniki na podlagi mejne obravnave ali ustne obravnave v upravnem postopku in to le takrat, če so se lastniki s potekom meje, označene z mejniki, strinjali in če nesporno pokazana meja ni odstopala od katastrske meje (32. člen ZENMDPE).

16. V zadevi je sporno, kaj je bil predmet mejne obravnave dne 27. 2. 2003. Tožnica namreč trdi, da se v tem postopku ni določalo meje med parc. št. 1642 k.o. ..., last njenega pravnega prednika A.A., in parc. št. 1639/5, 1639/6, 1643/1, 1643/4 in 1865, vse k.o. ... Opozarja, da ni šlo za zakoličbo bodoče avtoceste, saj je bila ta dejansko zgrajena že v osemdesetih letih ter da zemljiškokatastrske točke, navedene v izpodbijani odločbi, vse do junija 2017 niso bile evidentirane. Tožnica dvomi tudi v zapisnik o mejni obravnavi s podpisom A.A. 17. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je A. pri prvostopenjskem organu predlagal prenos lege gradbene parcele, oziroma parcelacijo za avtocesto na odseku Šentvid - Koseze. Na podlagi javnega razpisa je bil za izdelavo elaborata zemljškokatastrske meritve izbran D., d.d.. Četudi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, da je bil namen mejne obravnave zamejičiti bodočo traso avtoceste, je iz elaborata, ki ga je A. priložil predlogu, razvidno, da je ta dejansko predlagal prenos lege že obstoječe avtoceste v zemljiški kataster ter obenem ureditev sprememb drugih nepremičnin na območju poteka tega objekta. Skladno s tem je predlagal tudi ureditev mej ali delov mej med parc. št. 1642 k.o. ..., ki je bila last A.A. ter sosednjimi parcelami, in sicer parc. št. 1639/5 in 1639/6 k.o. ..., ki sta bili, kot kažejo zemljiškoknjižni izpiski, takrat (in tudi sedaj) v lasti F.F., C.C. in H.H., in sicer vsakega do 1/3, nadalje parc. št. 1643/1 in 1643/4 k.o. ..., ki sta bili družbena lastnina s pravico uporabe v korist Občine E. (sedaj last Republike Slovenije) in parc. št. 1865 k.o. ..., ki je bila (in je še vedno) v lasti Republike Slovenije.

18. Iz zapisnika o mejni obravnavi, ki ga je sestavil D., d.d. (zanj ga je podpisal geodet D.D.), izhaja, da so se mejne točke avtocestnega telesa zamejičile s predpisanimi mejniki, lastniki parcel pa so bili vabljeni na teren v skladu z določbo 20. člena ZENDMPE. Pojasnjeno je, da so lastniki ali njihovi pooblaščenci z lastnoročnimi podpisi potrdili, da so seznanjeni s potekom meje in zamejičenjem. Nekateri od lastnikov so dali na zapisnik pripombe, ki so jih podpisali ter so sestavni del zapisnika. Med temi pripombami ni morebitnih pripomb A.A. niti ne lastnikov sosednjih parcel. 19. Iz zapisnika izhaja, da se je za vsako od parcel, pri katerih so se določale meje, vodil zapisnik, in sicer tako, da se je v njem zapisala parcelna številka, nato pa seznam katastrskih točk, ugotovljenih v mejni obravnavi. Zemljiškokatastrske točke, ki so bile ugotovljene, oziroma določene, so se zapisale tako, da so se obenem v oklepaju zapisale številke mejnih parcel. Navedeno je bilo ime lastnikov posameznih parcel in njihovih morebitnih pooblaščencev, kar je bilo v zapisniku posebej označeno. V zapisniku je bilo nadalje označeno, da lastnik (oziroma njegov pooblaščenec) soglaša z ugotovljeno mejo. Ob takem soglasju se je lastnik (pooblaščenec) podpisal. Kolikor pa z ugotovljeno mejo ali parcelacijo ni soglašal, je bilo to v zapisniku prav tako navedeno.

20. Na enak način je bil sestavljen tudi zapisnik za parc. št. 1642 k.o. ... V njem so bile navedene zemljiškokatastske točke ter v oklepaju številke mejnih parcel, in sicer zemljiškokatastrske točke št. 13058 (1639/5, 1639/6, 1865), 13258 (1865), 13259 (1865), 13260 (1865), 13261 (1865), 13262 (1865), 13059 (1865, 1643/4, 1643/1). Navedeno je, da je bil na obravnavi dne 27. 2. 2003 navzoč A.A., ki je soglašal z ugotovljeno mejo in zapisnik podpisal, enako pa ga je podpisal tudi geodet D.D. 21. Opisani podatki za parc. št. 1642 k.o. ... se ujemajo tudi z zapisniki o določitvi zemljiškokatastrskih točk za parc. št. 1639/5, 1639/6, 1643/1, 1643/4 in 1865 k.o. ..., torej prej navedeni parceli mejnih parcel. Iz delov zapisnika, ki se nanaša na te parcele, med drugim izhaja, da je bil za parc. št. 1639/5 in 1639/6 k.o. ... na mejni obravnavi prisoten C.C., in sicer kot solastnik in obenem kot pooblaščenec F.F. in H.H. V tem zapisniku je, enako kot za parc. št. 1642 k.o. ..., prav tako navedena zemljiškokatarstrska točka 13058 in ob njej v oklepaju parc. št. 1639/5, 1642 (parcela A.A.) in 1865 k.o. ..., enako tudi navedena zemljiškokatastrska točka 13057 ter ob njej v oklepaju parc. št. 1639/6, 1642 (parcela A.A.) in 1865 k.o. ... C.C. je z ugotovljeno mejo soglašal in zapisnik podpisal. Enako se podatki zemljiškokatastrskih točk, določenih pri parc. št. 1642 k.o. ..., ujemajo s podatki zapisnika, ki se nanaša na parc. št. 1865 k.o. ... (zemljiškokatastrske točke št. 13058, 13258, 13259, 13260, 13261, 13262, 13059 - pri vseh je v oklepaju navedena tudi parc. št. 1642 k.o. ...). Tudi na tem zapisniku je navedeno, da je pooblaščenka Republike Slovenije soglašala z ugotovljeno mejo in zapisnik podpisala. Enako velja tudi za zapisnik, ki se nanaša na parc. št. 1643/4 in 1643/1 k.o. ..., oziroma katastrsko točko 13059, saj je med parcelami, med katerimi se je določala ta točka, navedena tudi parc. št. 1642 k.o. ...

22. Glede na opisano skladnost teh podatkov, navedenih v zapisniku o mejni obravnavi, sodišče ne sledi tožnici, ki trdi, da predmet mejne obravnave ni bilo urejanje mej ali dela mej med parc. št. 1642 k.o. ... ter parc. št. 1639/5, 1639/6, 1643/1, 1643/4 in 18965 te k.o. To namreč ne dokazuje le tisti del zapisnika, ki se nanaša na parcelo A.A., pač pa tudi s tem v celoti skladni deli zapisnika, ki se nanašajo na preostale prej navedene mejne parcele. Iz tega razloga zato sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem C.C. kot priče, saj je iz dela zapisnika, ki se nanaša na tiste parcele, ki so bile v njegovi solasti, razvidno, kaj je bilo predmet postopka (torej urejanje mej) in njegovo soglasje z ugotovljeno mejo, tudi s parcelo A.A.. Enako je mogoče tudi ugotoviti za vse preostale parcele, ki so bile sosednje parc. št. 1642 k.o. ... in so bile prav tako zajete v postopek zamejičenja avtocestnega telesa na odseku Šentvid - Koseze. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da bi zaslišalo G.G., saj je iz vseh prej navedenih podatkov razvidno, da ni (bil) lastnik nobene od parcel, s katerimi se je urejala meja s parc. št. 1642 k.o. ... Mogoče sicer je, da je B.B. sodeloval v kakšnem drugem postopku (tožnica navaja, da so se vodili različni postopki tudi v zvezi z urejanjem dostopa parc. št. 1642 k.o. ... do javne poti in v zvezi z vprašanji poplavljanja zemljišča), kar pa ni predmet sporne zadeve.

23. Tožnica je v tožbi izpostavljala, da je zapisnik pisan v različnih barvah in različni debelini pisal ter z različno pisavo, vendar pa je enak način različnih zapisov razviden tudi iz drugih delov zapisnika (kar je sodišču tudi razumljivo, saj se je navsezadnje zapisnik sestavljal na terenu) ter zato sodišče meni, da tožničina trditev, da je do zapisa katastrskih točk prišlo kasneje ter da jih nista zapisala niti D.D. niti A.A., oziroma da se je v zapisnik naknadno posegalo, ostaja le na meji zatrjevanja, ki ni z ničemer dokazana in ji zato ne sledi.

24. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da se je A.A. ob tem, ko je izjavil, da soglaša s potekom meje, odpovedal posebnemu vabljenju o dajanju soglasja, navedeno pa je, da je bil opozorjen, da lahko tako izjavo umakne do izdaje odločbe, kar vse je potrdil s svojim podpisom. Tega soglasja A.A. do dne izdaje izpodbijane odločbe ni umaknil, pač pa je šele po tem, ko je bila ta izdana, zoper odločbo vložil pritožbo. Kot je bilo pojasnjeno že v predhodnih odstavkih, se v primeru, ko se lastnik na mejni obravnavi strinja s potekom meje, kot je bila označena z mejniki in to potrdi s podpisom na zapisniku mejne obravnave, svoje izjave pa do izdaje odločbe ne prekliče, šteje, da s potekom meje soglaša in je to podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Drugostopenjski organ zato pravilno ugotavlja, da napake volje pri izjavljanju o poteku meje po določbah ZENDMPE ni bilo mogoče uveljavljati v pritožbi ali upravnem sporu, pač pa le do izdaje odločbe prvostopenjskega organa, s čimer je bil A.A. tudi seznanjen.

25. Brez dvoma se je postopek obravnave pritožbe A.A. vodil nerazumno dolgo in je o njej drugostopenjski organ odločal šele po tem, ko ga je na nerešeno pritožbo opozorila tožnica in predložila kopijo pritožbe. To pa tudi pojasni tožničino navedbo, da so se sporne zemljiškokatastrske točke evidentirale v katastru šele v juniju 2017, saj je bila šele takrat pritožba predložena v reševanje drugostopenjskemu organu. Tožnica predlaga naj se o tem zasliši pri prvostopenjskemu organu zaposleni E.E., vendar pa sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, saj prej opisane okoliščine niso sporne in jim v odločbi pritrjuje tudi drugostopenjski organ, nenazadnje pa takega dokaznega predloga tožnica niti ni konkretizirala, torej ni navedla niti kaj naj bi ta priča izpovedovala in kaj naj bi s tem dokazovala. Enako to velja tudi za I.I., ki je navedena med predlaganimi pričami ob zaključku tožbe, medtem ko v tekstu tožbe ni niti omenjena.

26. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokaznim predlogom tožeče stranke za zaslišanje prič namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v 22. in 25. točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.