Jedro

V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje osebe šteje nepremično premoženje. Izjemoma pa v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in sicer do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Tožnica je v postopku uveljavljala, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva stanovanje, v katerem biva. Tožena stranka pa je navedeno nepremičnino (stanovanje) upoštevala pri določitvi materialnega položaja tožnice. Določba, ki govori o vrednosti primernega stanovanja (drugi odstavek 17. člena ZUPJS), ne izključuje, da bi se pri ugotavljanju premoženja stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, izločilo oziroma se ne bi upoštevalo pri ugotovitvi premoženja. Šele z novelo ZUPJS - C, ki se uporablja od 1. 1. 2014, je bila 1. točka prvega odstavka 18. člena spremenjena tako, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo glede upoštevanja preživnin pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, ki je potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. ZUPJS v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena (tudi neprejemanje preživnine) ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali s sklepom o izvršbi ali z dokazilom o neuspeli izvršbi ali s potrdilom pristojnega ministrstva, da je začel teči postopek za izterjavo iz tujine. Res je, da tožnica v času vodenja postopka še ni podala predloga za izvršbo, vendar pa navedena določba zakona ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo). V tem primeru bi morala tožena stranka z izvedbo drugih dokazov razčistiti, ali tožnica dejansko ni prejemala prejemkov, kot je to zatrjevala že v samem postopku (že v vlogi je navajala, da oče otrok redno ne plačuje preživnin). Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijane upravne odločbe tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2013 in št. … z dne 2. 3. 2012 glede zvišanja otroškega dodatka ter odločbi št. ... z dne 5. 2. 2013 in št. ... z dne 2. 3. 2012 glede zvišanja subvencije malice ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 15. 2. 2013 in z dne 2. 3. 2012, ki se nanašajo na zvišanje otroškega dodatka in pa na zvišanje subvencije malice za upravičenca A.A. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča glede upoštevanja vrednosti nepremičnega premoženja k. o. B., št. ..., ..., stanovanje v vrednosti 103.837,37 EUR. Meni, da se omenjeni znesek ne bi smel upoštevati pri ugotavljanju premoženja oziroma pri ugotavljanju dohodka, ki vpliva na višino otroškega dodatka. V 17. odstavku odločbe z dne 15. 2. 2013 organ ugotavlja, da družina dejansko prebiva v C. in da posledično tožničina otroka do subvencije prevoza nista upravičena. Naslov začasnega bivanja D., C., je upoštevan kot stanovanje, v katerem družina dejansko živi. Po določbi 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) pa se stanovanje, v katerem družina dejansko prebiva, v premoženje ne upošteva. Če se to stanovanje ne bi upoštevalo, pa bi fiktivni dohodek znašal 4.255,52 EUR. Naslov začasnega bivališča je bil tudi naveden tudi v vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ker se naslova stalnega in začasnega bivališča razlikujeta in ker večina članov družine dejansko živi na naslovu „D., C.“, je s tem utemeljeno dejansko bivanje. V nasprotnem primeru, če se za dejansko bivanje osebe in družine upošteva naslov stalnega bivališča „E., F.“, pa je otrok tožnice A.A. upravičen do nadomestila za prevoz zaradi oddaljenosti kraja šolanja od naslova stalnega prebivališča. Dejstvo, da otrok ni bil upravičen do nadomestila za prevoz, dodatno potrjuje dejansko bivanje v stanovanju v C. Glede plačevanja preživnine, pa je tožnica že organu druge stopnje na vpogled predložila bančne izpiske, iz katerih so razvidni dejanski zneski plačil preživnin. Vlogo za izvršbo premalo plačanih preživnin za obdobje od leta 2008 do 2013 pa je tožnica vložila v mesecu marcu 2014, torej šele po odločbi organa druge stopnje. Zaradi nevednosti o možnosti naknadne predložitve sklepa o izvršbi, le-tega sedaj prilaga v dodatno pojasnitev in obrazložitev navedb.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da je pritožba neutemeljena. Glede stanovanja, v katerem tožnica in njena družina dejansko živi na naslovu D., C. in katerega se po mnenju tožnice pri ugotavljanju dohodka ne bi smela upoštevati, tožena stranka pojasnjuje, da se na podlagi 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, do vrednosti primernega stanovanja. Vrednost primernega stanovanja pa se ugotavlja na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUPJS, ki določa, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališča in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Ker tožnica in njena otroka na naslovu stanovanja D., C. nimajo prijavljenega stalnega prebivališča, zato niso izpolnjeni pogoji, da se to stanovanje ne bi upoštevalo v premoženje. Predlog za izvršbo zaradi izterjave premalo plačanih preživnin je tožnica vložila v mesecu marcu 2014, torej že po prejemu odločbe organa druge stopnje. Za odločitev pa je relevantno dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob izdaji odločbe organa prve stopnje. Razen tega je tožnica s predložitvijo novega dokaza šele v pritožbi skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP, prekludirana. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 2. 5. 2012. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 68,04 EUR mesečno za sina A.A. Nadalje je sodišče presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 2. 3. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je do dodatne subvencije malice v višini ene šestine cene malice upravičen A.A. in sicer za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012. Tožnica s tožbo uveljavlja priznanje otroškega dodatka v višjem znesku in pa tudi višje subvencije malice za otroka A.A. V zadevi je sporno ugotavljanje materialnega položaja.

7. V 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS je določeno, da se v premoženje osebe šteje nepremično premoženje. Izjemoma pa v premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in sicer do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja iz 1. točke prvega odstavka 17. člena se upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Tožnica je v postopku uveljavljala, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva premoženje k. o. B., ..., stanovanje v vrednosti 103.837,37 EUR. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je tožena stranka navedeno nepremičnino (stanovanje) upoštevala pri določitvi materialnega položaja tožnice. Po stališču pritožbenega sodišča določba, ki govori o vrednosti primernega stanovanja (drugi odstavek 17. člena ZUPJS) ne izključuje, da bi se pri ugotavljanju premoženja stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, izločilo oziroma se ne bi upoštevalo pri ugotovitvi premoženja. Šele z novelo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS - C, Ur. l. RS, št. 99/2013), ki se uporablja od 1. 1. 2014 je bila 1. točka prvega odstavka 18. člena spremenjena tako, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja.

8. Tudi glede preživnine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, posledično pa tudi sodišče prve stopnje, ki je potrdilo izpodbijani odločbi tožene stranke. ZUPJS namreč v petem odstavku 12. člena določa, da se neprejemanje prejemkov iz 4. točke prvega odstavka tega člena (torej tudi neprejemanje preživnine) ugotavlja zlasti s predlogom za izvršbo, potrdilom sodišča o njegovi vložitvi ali s sklepom o izvršbi ali z dokazilom o neuspeli izvršbi ali s potrdilom pristojnega ministrstva, da je začel teči postopek za izterjavo iz tujine. Res je, da tožnica v času vodenja postopka še ni podala predloga za izvršbo, vendar pa navedena določba zakona ne določa, da je edino merodajen predlog za izvršbo (določba govori zlasti o predlogu za izvršbo itd.). V tem primeru bi morala tožena stranka z izvedbo drugih dokazov razčistiti, ali tožnica dejansko ni prejemala prejemkov, kot je to zatrjevala že v samem postopku (že v vlogi je navajala, da oče otrok redno ne plačuje preživnin).

9. Ker tožena stranka, posledično pa tudi sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nista razčistili dejanskega stanja v nakazani smeri, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo izpodbijane odločbe ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka namreč razpolaga s potrebnimi podatki, tako da bo lažje in hitreje odločila o pravici do otroškega dodatka in o pravici do subvencije malice.