Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je pooblaščenec tožene stranke v dopisu pojasnil, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje iz krivdnih razlogov, ker je izostala z dela dvakrat brez predhodne obrazložitve, ni koristila dopusta in tudi ni bila v bolniškem staležu. Ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni točna, saj iz dopisa izhaja le, da je tožena stranka tožnico obvestila, da obstajajo tehtni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo tožnici prenehalo (in ne da ji je prenehalo) delovno razmerje iz krivdnih razlogov. Glede na to obstaja nasprotje v tem odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa in samim tem dopisom. Zato je podana bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena oziroma kdaj ji je bila vročena, je preuranjeno zaključilo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi te izredne odpovedi (in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Posledično je preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Nevročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prepozno vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delavca ne more imeti pravnih učinkov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike med prejeto in pripadajočo odpravnino v višini 3.541,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 dalje do plačila, poleg tega pa je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 276,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica osebno in po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da sta stranki dne 20. 1. 2012 sklenili sporazum, iz katerega izhaja nesporna ugotovitev, da je bila tožnici ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 21. 12. 2011 in da je posledično zaradi te odpovedi tožnici 20. 1. 2012 prenehalo delovno razmerje. V tem sporazumu sta se stranki sporazumeli tudi o plačilu odpravnine, ki je tožnici pripadala na podlagi te odpovedi, pri čemer je bila ta odpravnina tožnici naknadno tudi (delno) plačana. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala v 30 dnevnem odpovednem roku in ki je tožnica ni izpodbijala. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo (pred tem pa tudi v dopisu pooblaščenca tožene stranke z dne 18. 12. 2012) navajala, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, to pa izhaja tudi iz zgoraj omenjenega sporazuma. Za zaključek, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sicer nosi datum 19. 1. 2012, ni podlage niti v navedbah tožene stranke niti v izvedenih dokazih. Nobena od strank ni zatrjevala, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dejansko vročena. Tožena stranka je tudi v odgovoru na tožbo navajala, da bi bila pravilna pot za prenehanje delovnega razmerja tožnici redna odpoved iz krivdnega razloga, vendar je tožena stranka iz socialnega čuta (kljub vednosti, da je to v nasprotju z delovnopravnimi predpisi) s sprejemom sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici omogočila prejemanje nadomestila za brezposelnost pri Zavodu RS za zaposlovanje. Takšne navedbe tožene stranke pa ne dajejo podlage za ugotovitev, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vročila. Posledice izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko nastopijo komaj po vročitvi le-te. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nikoli ni bila vročena, zato je tožnica tudi ni mogla izpodbijati na sodišču, nevročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Dopis tožene stranke z dne 18. 12. 2012 ne vsebuje takšnega pojasnila, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (da je tožnici delovno razmerje prenehalo iz krivdnih razlogov zaradi izostanka z dela in da je bil namen sporazuma izključno v tem, da bi tožnica lahko pridobila denarno nadomestilo na Zavodu RS za zaposlovanje), zato je izpodbijana sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem dopisu se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne omenja, v njem pa je navedeno tudi (česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo), da so pri toženi stranki nastopile neugodne razmere na trgu, da je izgubila več pogodbenih del in da je zaradi siceršnjega izrednega zmanjšanja prometa ugotovila razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s čimer je bila tožnici omogočena manjša denarna pomoč in tudi zagotovljeno denarno nadomestilo za brezposelnost. Prav tako v postopku s strani tožene stranke niso bile niti zatrjevane okoliščine, ki bi sodišču prve stopnje omogočale ugotovitev ničnosti sporazuma v skladu s 86. členom Obligacijskega zakonika. Ta sporazum pa tudi sicer ni ničen, saj njegova kavza ni nedopustna. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izredne odpovedi (v kolikor bi bila tožnici sploh vročena in bi lahko nastale njene pravne posledice) ne bi bilo mogoče razveljaviti s kasnejšim sporazumom. Tudi v primeru, če bi bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, bi bilo treba zaključiti, da sta se stranki s kasnejšim sporazum strinjali, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi predhodne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnici izplačala del odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z dopisom tožene stranke z dne 18. 12. 2012) in tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je pooblaščenec tožene stranke v dopisu z dne 18. 12. 2012 (A8) pojasnil, da je tožnici pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje iz krivdnih razlogov, ker je izostala z dela dvakrat brez predhodne obrazložitve, ni koristila dopusta in tudi ni bila v staležu bolnih. Pritožbeno sodišče po vpogledu v navedeni dopis zaključuje, da ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni točna, saj iz dopisa izhaja le, da je tožena stranka tožnico obvestila, da obstajajo tehtni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo tožnici prenehalo (in ne da ji je prenehalo) delovno razmerje iz krivdnih razlogov. Glede na to obstaja nasprotje v tem odločilnem dejstvu med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dopisa in samim tem dopisom. Glede na to tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala izplačilo razlike v odpravnini v višini 3.541,01 EUR, do katere naj bi bila upravičena na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je bil v veljavi v času, ko ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zatrjevala je, da bi morala tožena stranka pri določitvi višine pripadajoče odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2011 (A3) upoštevati tudi tožničino delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, od katerega je tožnica prešla k toženi stranki v skladu s 73. členom ZDR.

7. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila tožnici po vročitvi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (B7) zaradi tožničinega neupravičenega izostanka z dela v obdobju od 12. 12. 2011 do 16. 12. 2011, od 19. 12. 2011 do 23. 12. 2011 in od 27. 12. 2011 do 30. 12. 2011. Ker je tožnica izpovedala, da te odpovedi ni izpodbijala, jo je sodišče prve stopnje kot odločilno upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka z odgovorom na tožbo vložila v spis tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2012 (B7), iz katere dejansko izhaja, da naj bi tožnica v zgoraj navedenih dnevih neupravičeno izostala z dela, s čimer naj bi huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Niti iz izvedenih dokazov (izpovedbi tožnice in priče A.A., listinski dokazi) niti iz navedb strank pa ne izhaja, če je bila oziroma kdaj je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena. Pogoj za učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je njena vročitev delavcu. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj (oziroma če sploh) je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2012 vročena tožnici, je prav zaradi te izredne odpovedi zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Nevročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico ne more imeti nobenih pravnih učinkov in tudi ne more vplivati na njeno pravico do izplačila odpravnine po 109. členu ZDR zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je vročena delavcu v času, ko ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu (ko mu pogodba o zaposlitvi že preneha) nima vpliva na pravice, ki jih je delavec pridobil zaradi prej podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po uveljavljeni sodni praksi je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična oziroma pravno neučinkovita, saj je delavcu pogodba o zaposlitvi že pred tem prenehala na drug način (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 195/2012 z dne 15. 1. 2013, sklep opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011, sodba VDSS opr. št. Pdp 177/2015 z dne 19. 11. 2015, sodba opr. št. Pdp 337/2011 z dne 19. 10. 2011, …). Tudi v primeru, če delavec takšne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki mu je bila vročena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) ne izpodbija, to zanj ne more imeti nobenih negativnih posledic v smislu izgube pravic, ki jih je pridobil po prejšnji (veljavni) odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je sodišče prve stopnje neutemeljeno (in tudi mimo trditvene podlage tožene stranke) ugotovilo ničnost sporazuma z dne 20. 1. 2012 (A8, B2) zaradi nedopustne kavze. V zvezi z omenjenim sporazumom je treba opozoriti tudi na uveljavljeno sodno prakso, da se delavec ne more odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010, sodba VDSS opr. št. Pdp 389/2016 z dne 14. 7. 2016, sodba opr. št. Pdp 371/2016 z dne 29. 6. 2016, …).

9. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2012 tožnici vročena oziroma kdaj ji je bila vročena, je vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi te izredne odpovedi (in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2011). Posledično je vsaj preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Kot je bilo že ugotovljeno, nevročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prepozno vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delavca ne more imeti pravnih učinkov. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako da bo lahko sodišče v ponovnem postopku glede na zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča ugotovilo, ali oziroma kdaj je bila izredna odpoved tožnici vročena in nato ponovno odločilo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka (355. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.