Jedro

Po presoji sodišča za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da posamezna preiskovalna dejanja niso del kazenskega postopka, temveč je pomembno le, da gre tudi v tem primeru za sodni postopek oziroma da gre za postopek sodnega varstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 5/2022 z dne 10. 1. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik za BPP zaprosil zaradi pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Kpd 65941/2021, v kateri se opravljajo kazensko preiskovalna dejanja, tožnik pa v postopku nastopa kot oškodovanec. Toženka se sklicuje na 7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in naravo postopka opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj. Ugotavlja, da zoper osumljenko še ni bil vložen obtožni predlog, kar pomeni, da zoper njo še ne teče sodni postopek, zato tožniku v tej fazi še ni mogoče dodeliti BPP.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da gre za postopek v zvezi z dejanjem, ki se preganja na predlog, in da v tem postopku svoje pravice lahko izvršuje po pooblaščencu. Trdi, da je bil v tem postopku tudi že zaslišan ob prisotnosti odvetnika, za ga katerega je sicer prosil, naj se mu dodeli. Opozarja na pravico do poštenega sojenja in meni, da je sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, z novejšo sodno prakso že presežena. Toženki še očita, da ga pred izdajo odločbe ni pozvala, da se izjavi glede okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Meni, da tudi novejša sodna praksa potrjuje v izpodbijani odločbi zavzeto stališče, sodna praksa, ki jo navaja tožnik, pa ni uporabljiva, saj se nanaša na osumljenca, tožnik pa je oškodovanec. Trdi, da tožnik ne pojasni, zakaj sploh potrebuje pomoč odvetnika. V pripravljalni vlogi pa toženka še navaja, da je po vložitvi odgovora na tožbo ugotovila nova dejstva, iz katerih izhaja, da tožnik do BPP ni upravičen tudi zaradi neizpolnjevanja finančnega kriterija.

K I. točki izreka

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila, ker se nanaša na kazensko zadevo, ki pa se nahaja še v fazi izvedbe posameznih preiskovalnih dejanj, zato sodni kazenski postopek še ne teče, kar pomeni, da (še) niso izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZBPP.

7. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se BPP lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljnjem besedilu: sodni postopki), ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

8. Sodna praksa tega sodišča, ki temelji na 7. členu ZBPP, glede vprašanja, ali je prosilec v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj upravičen do BPP, ni enotna. Sodišče je večkrat izreklo, da izvajanje kazensko preiskovalnih dejanj še ne pomeni kazenskega postopka, in sicer tako v zadevah, ki se nanašajo na prošnje osumljencev (npr. sodbe I U 1305/2014, I U 1820/2014, I U 998/2015, III U 143/2017, III U 22/2021), kakor tudi v zadevah, ki se nanašajo na prošnje oškodovancev (npr. sodbe I U 435/2013, I U 1358/2018, I U 1056/2020 in I U 1227/2021, na katere se sklicuje tudi toženka). Po drugi strani pa je sodišče tudi v več zadevah, ki se sicer vse nanašajo na prošnje osumljencev, II U 167/2018, II U 375/2019, I U 1810/2021 in I U 151/2022, presodilo drugače. Sodišče je tako npr. v sodbi I U 151/2022 ob sklicevanju na 29. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) presodilo, da z vidika zagotavljanja pravne pomoči osumljencu ni podlage za razlikovanje med kazenskim preiskovalnim postopkom in postopkom opravljanja posamezni preiskovalnih dejanj.

9. Iz določb 431. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izhaja, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred vložitvijo obtožnega predloga, o njihovi izvedbi pa odloča sodnik posameznik. V zadnji od navedenih sodb I U 151/2022 je sodišče poudarilo, da gre torej za postopek, ki se vodi pred sodnikom (sodiščem) in ki lahko neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka ter s tem na nadaljnji kazenski postopek. Poleg tega je sodišče v navedeni sodbi upoštevalo tudi, da se preiskovalna dejanja opravijo s smiselno uporabo določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev in drugih preiskovalnih dejanj med preiskavo in so pri njih lahko navzoči osumljenec, njegov zagovornik, državni tožilec in oškodovanec.1

10. Po presoji sodišča za odločitev v tej zadevi ni bistveno, da posamezna preiskovalna dejanja niso del kazenskega postopka, temveč je pomembno le, da gre tudi v tem primeru za sodni postopek oziroma da gre za postopek sodnega varstva. Iz citirane določbe 7. člena ZBPP, na katero se opira izpodbijana odločba, namreč izhaja, da se BPP lahko dodeli za vse oblike sodnega varstva. Da je odločilno le, da gre za postopek sodnega varstva, pa izhaja tudi iz prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki določa, je namen zakona uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.

11. Pravico do sodnega varstva ureja 23. člen Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Opredelitev sodnega varstva po tej določbi Ustave RS pa ni omejena le na varstvo civilnih pravic in obveznosti ter proti kazenskim obtožbam, ampak obsega varstvo katerihkoli pravic, dolžnosti ali pravnih interesov.2

12. Da gre pri opravljanju preiskovalnih dejanj za sodni postopek, nedvomno izhaja iz določb 431. člena ZKP, saj (kot rečeno) po tej določbi o njihovi izvedbi odloča sodnik v funkciji izvajanja sodne oblasti. Oškodovanec pa s sodelovanjem v tem sodnem postopku tudi uresničuje svojo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Oškodovanec je namreč (kot že pojasnjeno) lahko prisoten pri izvedbi posameznih preiskovalni dejanj in lahko ob izpolnjeni predpostavkah iz 433. člena ZKP tudi prevzame pregon tako, da vloži obtožni predlog.

13. Navedeno pomeni, da je toženka zmotno uporabila 7. člen ZBPP. Ker v posledici te kršitve utemeljenosti tožnikove prošnje ni preizkusila v luči ostalih določb ZBPP, tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

14. Na drugačno odločitev o tožbi ne vplivajo toženkine navedbe, da tožnik ni utemeljil svoje potrebe po pravni pomoči, niti da ne izpolnjuje finančnih pogojev za dodelitev BPP. Upravni spor je namreč namenjen presoji zakonitosti izdanih upravnih aktov, izpodbijani akt toženke pa ni bil oprt na nobeno od navedenih okoliščin, ki jih toženka navaja (šele) v upravnem sporu. Poleg tega sodišče le izjemoma (ob izpolnjenih predpostavkah iz 65. člena ZUS-1) samo odloči o upravni stvari (spor polne jurisdikcije). Ker navedene predpostavke v tem primeru niso bile izpolnjene, sodišče tudi iz tega razloga ni imelo podlage, da zadevo presoja mimo ugotovitev iz izpodbijane odločbe in tako samo odloči o tožnikovi prošnji. Poleg tega pa bi s tem tožnika tudi prikrajšalo za pravico do izjave v postopku pred izdajo upravnega akta in do sodnega varstva zoper tako sprejeto odločitev.

15. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi zoper sklep in je bila zato tožba potrebna, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

1 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba 2004, stran 932 2 P. Jambrek v L. Šturm (ured.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, 21. točka komentarja k 23. členu Ustave RS.