Jedro

Za tretjo osebo ni moč šteti osebe, ki delo opravlja za izvajalca del, s katerim sodeluje pri sami izvedbi dela, kot je to v času škodnega dogodka počel tožnik, ki je prišel po odredbi delodajalca (zavarovanec prvotoženke) zaradi delovnega opravila na streho, last naročnika oz. drugotoženke. Prvenstveno je za varno okolje, v katerem delavec opravlja delo, dolžan poskrbeti delodajalec, ki je v ta namen dolžan sprejeti in nato tudi izvajati potrebne ukrepe. Prvostopno sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da na drugotoženko naslovljeni očitki predstavljajo opustitev dolžnostnega ravnanja lastnika objekta.

Šele na podlagi vsebinsko konkretnih trditev o dejstvih, ki jih je moč subsumirati pod ustrezne abstraktne pravne norme s področja varnosti in zdravja pri delu, če bi se ta zatrjevana dejstva izkazala za dokazana, je mogoče zaključiti o protipravnosti očitanih ravnanj (pravno upoštevne so namreč lahko, glede na konkretizirano in obrazloženo nasprotovanje prvotoženke, le konkretizirane tožnikove trditve o pravno odločilnih dejstvih in le na njihovi podlagi ima sodišče podlago, da izvede dokazni postopek). Zato je utemeljena pritožbena graja o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP (ki je neločljivo povezan s členom 212 ZPP).

Izrek

I.Pritožbama prvotoženke in drugotoženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1.razveljavi v po prvotoženki izpodbijani prisodilni in stroškovni odločitvi v točkah I in III izreka v delu, ki se nanaša na prvotoženko, ter v stroškovni odločitvi v točki IV izreka, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2.spremeni v po drugotoženki izpodbijani prisodilni in stroškovni odločitvi v točkah I in III izreka v delu, ki se nanaša na drugotoženko, in se v tem delu zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 8.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2020 dalje s stroškovno posledico, v odločitvi pod točko V izreka pa se znesek 575,41 EUR nadomesti z zneskom 2.213,11 EUR.

II.Tožeča stranka je dolžna sama nositi pritožbene stroške odgovora na pritožbo drugotoženke, drugotoženki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

III.Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo prvotoženke in pritožbenih stroških prvotoženke je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni solidarno in nerazdelno plačati tožniku znesek 8.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2020 dalje (izrek pod točko I), medtem ko je za nadaljnjih 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2020 dalje zahtevek zoper obe zavrnilo (izrek pod točko II). Pod točko III izreka je toženkama z istim izpolnitvenim rokom naložilo solidarno in nerazdelno vračilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 2.923,84 EUR (v korist Republike Slovenije, Organ za Bpp), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Pod točko IV je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženki povrniti 13,57 EUR pravdnih stroškov, in pod točko V, da je dolžna drugotoženki povrniti 575,41 EUR pravdnih stroškov, oboje v roku 15 dni.

2.Zoper sodbo se pritožujeta prvotoženka in drugotoženka, obe po pooblaščencih. Prvotoženka v pritožbi opredeljuje, da izpodbija sodbo v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po določbah 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drugotoženka sodbo izpodbija v ugodilnem delu, ki se nanaša nanjo, to je v točkah I, III in V izreka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Obe predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Prvotoženka, sklicujoč se na izvedensko mnenje in izpoved priče A. A., navaja, da tožnik ni uspel dokazati očitka, da njen zavarovanec ni ustrezno organiziral tožnikovega dela. Ob nadaljnjem sklicevanju na izpovedi prič A. A. in B. B. kot zmotno izpostavlja ugotovitev, da je tožnik skupaj s sodelavcem C. C. na streho prišel po notranjih stopnicah poslovnih prostorov, kot tudi, upoštevaje izpovedi obeh imenovanih ter priče C. C. in tožnika, da tožnik ni bil seznanjen s stanjem strehe in mestom nahajanja delujočih električnih priključkov. Glede na smiselno potrditev prav vseh prič izraža nestrinjanje z zaključkom, da je bila edina mogoča pot do najbližjega električnega priključka preko železne konstrukcije. Tožnik, ki je bil pri svojem delu samostojen in poučen o svojem delu, ter se ni pozanimal o osnovnih informacijah, ki jih je potreboval za svoje delo, ni izkazal, da so se drugod na strehi čez železne konstrukcije nahajale stopnice. Zgolj njegova subjektivna navedba, da je do poškodbe prišlo pri prestopanju konstrukcije, ne more predstavljati verodostojnega dokaza načina nastanka poškodbe, prav tako ne držijo zaključki, da so tisti dan, ko naj bi jima B. B. pokazal, kje se nahaja okvara, vsi prestopali dotično konstrukcijo. Sodišče se je oprlo zgolj na izpovedbo tožnika in neverodostojno izpoved priče C. C., izpovedbe ostalih prič pa je obravnavalo selektivno in popolnoma napačno. Graja zaključek, da je tožnik po navodilu B. B. prestopal kovinsko konstrukcijo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi bila tla mokra in spolzka. Sodišče je samo podalo oceno na podlagi nedokazanih trditev o obstoju kondenza ter o spremembah temperatur zunaj in znotraj strehe, pri čemer se tožnik in C. C. ne moreta spoznati na površine in njihove zdrsne lastnosti, izvedenec, ki se sicer ni opredelil, ali gre še za dopustno zdrsnost, pa ni potrdil, da naj bi bila na dan škodnega dogodka ponjava pod konstrukcijo dejansko bila vlažna in s tem zdrsna preko meja dopustnega, pač pa, da gre za obdelano pohodno površino, popolnoma varno za hojo. Tudi ne držijo zaključki, da je tožnik opravljal svoje delo vestno in skrbno, saj že sama uporaba neustrezne poti izkazuje njegovo nezadostno skrbnost kot vodje del in neupoštevanje določil Zakona o varnosti in zdravja pri delu. Sodišče je izpostavilo zgolj dejstva in opustitve, ki jih je mogoče dejansko očitati drugotoženki, v kolikor bi do njih dejansko res prišlo, ni pa z ničemer obrazložilo, kako bi zatrjevane opustitve lahko "povzročil" njen zavarovanec, ki ni mogel vplivati niti na domnevni umik stopnic na dan škodnega dogodka niti na tožnikovo odločitev o prestopanju železne konstrukcije. Ne držijo zaključki, da bi moral delodajalec delavcu podati navodilo, od kod lahko jemlje elektriko; takšna zahteva je neživljenjska in brez pravne in dejanske podlage, saj je delo tožnika specifično, okoliščine dela niso vsakokrat enake, pomembno je zgolj to, da je tožnik poučen o varnem opravljanju dela. Nedvomno je tožnik bil poučen, da mora za elektriko, v kolikor jo potrebuje, zaprositi za pristojne na posameznem objektu, sicer pa tožnik niti ni zatrjeval, da je odgovornost njegovega delodajalca v odsotnosti navodil, kje naj jemlje elektriko. Njegove trditve zoper delodajalca so bile pavšalne, trditev ni ustrezno opredelil, do pavšalnih navedb pa se niti ni mogoče opredeliti oz. je sodišče odločilo izven trditvene podlage, da bi takšno navodilo zavarovanec prvotoženke moral podati.

3.Odločitev temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, kršitvi določb pravdnega postopka in na napačni uporabi materialnega prava. Tožnik ni izkazal, da bi kot samostojni vodja del - serviser zaznal, da streha ni bila varna za uporabo, takšnega sporočila svojemu delodajalcu ni predal, kar pomeni, da je bilo delo na strehi tistega dne varno za opravo. Izvedenec je okoliščine povzemal po napačni pravni podlagi, ki opredeljuje dodatne zahteve za izvajanje del na strehah in drugih površinah v naklonu, v danem primeru pa gre za ravno streho. Tudi ne gre za delo na gradbišču. Nepravilen je zaključek, da njen zavarovanec tožniku ni omogočil varnega opravljanja dela, ker mu ni pojasnil načina prestopanja konstrukcije in ker so bile stopnice na dan škodnega dogodka umaknjene, ni pa tožnik dobil navodila, naj izbere drugo pot. Tožnik bi moral obvestiti naročnika oziroma vsaj delodajalca o tem, da konstrukcije ne more prestopiti varno, zahtevati da se mu omogoči oziroma pokaže druga varna pot oz. zahtevati namestitev pohodnih stopnic nazaj na mesto, da bo zagotovljena njegova varna hoja. Vzrok nezgode je v ravnanju tožnika, ko je ta stopil oziroma prestopal že četrtič kovinsko konstrukcijo oz. je podan vsaj njegov bistven soprispevek. Tožnik je imel na voljo druge električne vtičnice, namena, da jih potrebuje, pa ni niti izkazal niti ustrezno utemeljil nikomur; vzročna zveza med ravnanjem njenega zavarovanca in škodnim dogodkom ni podana, delodajalcu tožnika ni mogoče očitati nobene pravno relevantne opustitve. Tudi ni njegova naloga, da odrasle osebe z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami z istovrstnim oziroma podobnim delom nenehno opazuje in opozarja na morebitne nevarnosti pri še tako enostavnih opravilih. Enostavno opravilo, ki ga je moral opraviti tožnik, ni zahtevalo strožjega nadzora niti posebnih navodil, saj nobena okoliščina ne kaže na to, da je šlo za izjemne okoliščine, niti teh tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala. Očitek, na podlagi katerega je sodišče presodilo obstoj odgovornosti delodajalca, po tožniku ni bil konkretiziran; sodišče je odločalo mimo trditvene podlage, ko je ugotovilo protipravnost očitanih opustitev. Dokazni postopek pa tudi sicer ne upravičuje višine prisojene odškodnine.

4.Drugotoženka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zmotnega navajanja o nepodanih pripombah zoper mnenje izvedenca; te je podala v tretji pripravljalni vlogi, o njih pa se sodišče v sodbi ni izrecno opredelilo in ni navedlo, zakaj šteje pripombe za neutemeljene, čeprav je izvedensko mnenje, ki mu je sodišče nekritično sledilo, odločilno vplivalo na presojo glede dejstev, ki naj bi utemeljevale odškodninsko odgovornost drugotoženke. Izvedenca tudi ni seznanilo z očitki, s čimer vse ji je bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Podani sta tudi absolutni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba posledično pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, obenem pa obstaja nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe (t.j. da nobena od strank ni podala pripomb na mnenje) ter med spisnim gradivom.

4.Sklicujoč se na izpovedi zaslišanih, ki jih v delih povzame in primerja, navaja, da glede načina nastanka škodnega dogodka, pristopa in spremstva na streho, pokazanega nedelujočega agregata in mesta nahajanja priključka za elektriko, sodišče ni zadostilo standardu izpolnjenega metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi zapisa, da naj bi tožnik in priča C. C. "smiselno" skladno izpovedala, da ju je B. B. pospremil na streho po stopnicah v notranjosti objekta do hladilnega agregata, kar naj bi potrdil priča A. A., pri čemer priča C. C. tega ni nikoli omenil, potrditev njune izpovedi pa tudi ne izhaja iz zvočnega prepisa priče A. A., je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče sploh ni opredelilo do izpovedi priče B. B., ki je izrecno izpovedal, da ni šel zraven tožnika in C. C. na streho, se sodba ne more preizkusiti, zato uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev je zagrešilo v zvezi z dokazno oceno glede le enega možnega električnega priključka, glede nedelujoče vtičnice na pokvarjenem agregatu in glede edine možne poti do električnega priključka. Sodišče se je namreč glede prvih dveh dejstev v celoti oprlo na izpovedbo tožnika in priče C. C. ter mnenje izvedenca D. D., čeprav ta ob ogledu sploh ni sam ugotavljal stanja vtičnice okvarjenega agregata, ni pa se opredelilo do drugačnih izpovedb prič B. B., E. E. ter A. A. V zvezi z ugotovitvijo tretje navedenega dejstva je sodišče dodatno storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med tem, kar se o izpovedbah omenjenih prič navaja v obrazložitvi sodbe ter dejanskimi izpovedbami, kot izhaja iz prepisov zvočnih posnetkov. Vse pomanjkljivosti glede dokazne ocene so zaradi svoje obsežnosti prerasle v bistveno kršitev določb postopka po 8. (pa tudi 14.) točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodbe glede odločilnih dejstev ne more preizkusiti, drugotoženki pa je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Nadalje kot posledico omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Napačno je glede na decidirano izpoved priče B. B. ugotovljeno, da je tožnika in C. C. na streho po notranjih stopnicah poslovnih prostorov O. in po strehi do nedelujočega agregata pospremil B. B., jima podal navodila glede dela ter jima pokazal, kako naj prestopita kovinsko konstrukcijo, kar je eno od odločilnih dejstev za utemeljitev odškodninske odgovornosti drugotoženke ter neobstoja soprispevka tožnika. Napačno je ugotovljeno, ker je sodišče sledilo neosnovani oceni izvedenca, ki jo je ta oprl na pojasnilo tožnika, da priklop na vtičnico v okvarjenem agregatu ni bil mogoč (izpovedi prič E. E., A. A.). Prav tako je bilo napačno ugotovljeno, da naj bi bila pot, po kateri je šel tožnik do električnega priključka, edina možna pot (izpovedi prič B. B., E. E.), kot tudi, da je obstajal le en možen priključek na elektriko, in sicer na mestu, kamor je odšel tožnik (izpovedi prič B. B., E. E., A. A.), in še, da je tožnik za potrebe servisa nujno moral prečkati kovinsko konstrukcijo, kar vse vpliva tako na odločitev o tožnikovem soprispevku, v zvezi s čimer je sodišče napačno ugotovilo, da je hodil počasi, previdno in pozorno ter da ni mogel predvideti, da mu bo na konstrukciji spodrsnilo, kot tudi na ugotovitev odškodninske odgovornosti. Zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je pripomoglo k napačni materialnopravni odločitvi sodišča (glede odškodninske odgovornosti drugotoženke in glede tožnikovega soprispevka).

Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja, ker sodišče kljub ugotovitvi o nepodani objektivni odgovornosti drugotoženke, njeno krivdno odgovornost utemelji ravno na dejstvu lastništva slednje na objektu (strehi). Obveznosti po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih ji pripisuje sodišče, je ne zavezujejo, ker ni tožnikov delodajalec (da bi morala poskrbeti za varno delovno okolje ter varno prestopanje konstrukcije), kar predstavlja očitno napačno uporabo materialnega prava, medtem ko obrazložitev, da te obveznosti izhajajo že zgolj iz dejstva lastništva objekta, na katerem so se izvajala dela, predstavlja nedovoljeno materialnopravno presojo v okviru objektivne odgovornosti. V konkretnem primeru ni podana niti prva predpostavka odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje. Sodišče ne pojasni in ne navede pravne podlage, iz katere izhaja obveznost namestitve pohodnih stopnic čez konstrukcijo ali označitev, da je prehod čez konstrukcijo prepovedan, ob tem, ko ji noben pravni predpis ne nalaga, da bi morala na strehi svojega objekta zagotoviti prehodnost strehe za tretje osebe brez kakršnihkoli ovir ali da bi morala za prečkanje kakršnihkoli konstrukcij ali ovir na strehi namestiti stopnice niti ji v zvezi s konkretno situacijo kot lastniku objekta ni mogoče pripisati kakršnegakoli dolžnostnega ravnanja. Streha objekta ni namenjena vsakodnevnemu zadrževanju ljudi ali vsakodnevni hoji tretjih. Dostop nanjo imajo le posamezni zaposleni v njeni vzdrževalni službi, zemljišče ali notranjost objekta pa nista prosto dostopna širokemu krogu ljudi. Utemeljitev, da bi morala drugotoženka vzdrževati nepremičnino v stanju, da ni nevarna, še posebej, ker gre za prostor dostopen širokemu krogu ljudi, je zato materialnopravno zmotna, predvsem pa se izpeljuje izključno iz lastništva objekta oz. strehe, kar predstavlja temelj za objektivno odgovornost, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev. Enako velja za navedbe, da bi z namestitvijo stopnic čez konstrukcijo ali oznako, da je prehod čez konstrukcijo prepovedan, drugotoženka kot lastnica nepremičnine odstranila vir nevarnosti, od katerega grozi nedoločenemu številu oseb večja škoda. Drugotoženka samovoljnega ravnanja tožnika o prestopanju ni mogla predvideti. Prav tako ni podana njena krivda, saj je ravnala z ustrezno skrbnostjo, ko je tožniku in njegovemu sodelavcu omogočila varen dostop do pokvarjenega agregata, pri čemer je za varnost in zdravje pri delu tožnika odgovoren njegov delodajalec in ne drugotožena stranka kot lastnik objekta, kjer se je vršilo popravilo. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev o obstoju vzročne zveze, utemeljena na izvedenskem mnenju izvedenca D. D., ki se je skliceval na pravno podlago, ki se nanaša na obveznosti delodajalca in ne lastnika objekta. Zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje tudi v zvezi z določitvijo solidarne odgovornosti obeh toženk, ker pravilo 187. člena OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za - v razmerju do oškodovanca - solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del. V konkretnem primeru je bil tožnik delavec izvajalca, ki ga je angažirala drugotoženka za popravilo nedelujočega agregata, zato na podlagi 187. člena OZ ni mogoče utemeljiti niti odškodninske odgovornosti niti solidarne odgovornosti drugotoženke. Tudi višina dosojene odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse glede višine v podobnih primerih.

Tožeča stranka je obrazloženo odgovorila na pritožbi obeh toženk in predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi sta utemeljeni.

Presoja pritožb glede uveljavljane zmotne ugotovitve dejanskega stanja:

Iz prvostopne sodbe2 izhajajo sledeča, za ugotavljanje protipravnosti bistvena dejstva, ugotovljena na podlagi izvedenega dokaznega postopka:3

- da sta tožnik in sodelavec C. C. po odredbi njunega delodajalca (zavarovanec prvotoženke) zaradi delovnega opravila prišla na streho stavbe v lasti drugotoženke, in sicer po notranjih stopnicah stavbe v spremstvu vzdrževalca drugotoženke B. B., ki ju je pospremil do okvarjenega hladilnega agregata oz. jima ga pokazal, ne da bi jima povedal, kje je najbližji električni priključek, potreben za popravilo agregata (vakumiranje), prav tako pa nista bila izrecno opozorjena, kje po strehi ne smeta hoditi;

- da je bil ob izvajanju popravila agregat izklopljen (v breznapetostnem stanju vtičnica na agregatu ni delovala; odvzem električne energije iz nje ni bil mogoč), zato je tožnik poiskal najbližji viden priključek (katerega so uporabljali tudi drugi izvajalci, ki so takrat opravljali dela na objektu) in se odpravil do njega po edini možni poti, ki je vodila preko iste železne konstrukcije, ki so jo ob prihodu na streho že prestopili v spremstvu B. B., katerega navodila je upošteval;

- da je tožniku po priključitvi električne energije na priključku, ki je bil edini možen in viden, ob vračanju do okvarjenega hladilnega agregata po isti poti nazaj ob prestopu konstrukcije (in ne hoji po njej) zaradi mokrih in spolzkih tal spodrsnilo ter mu zagrabilo nogo v konstrukcijo;

- da so se na drugih prehodnih mestih čez konstrukcije nahajale stopnice za prehajanje, medtem ko na mestu tožnikovega prečkanja na dan škodnega dogodka stopnice niso bile nameščene zaradi vzdrževalnih del na agregatih; nahajale so se ob tleh, čez sporno konstrukcijo so bile ponovno nameščene kasneje, pod konstrukcijo pa tudi ni bilo nameščene posebne profilirane pohodne ponjave, ki zmanjšuje zdrsnost, sicer nameščene na zgornji sloj strehe;

- da kovinske stopnice, ki so nameščene preko nosilne konstrukcije, na katero so nameščeni klimati, v skladu z veljavnimi predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu omogočajo varen prehod preko te konstrukcije, medtem ko je streha, glede na lastnosti, v primeru, če je prašna ali vlažna, veliko bolj nevarna za zdrse, saj je posledično tudi spolzka;

- da je bila na tleh pod konstrukcijo, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, položena sika kritina z visoko toplotno prevodnostjo in nizko toplotno kapaciteto; z dnevnim znižanjem temperature se streha ohlaja hitreje kot zrak znotraj podstrešja in notranjost kondenzata na kovinski strehi se pojavlja skoraj vsak dan, tudi poleti; zaradi pojava kondenzata je tožniku pri prestopu železne konstrukcije kljub skrbnosti spodrsnilo in mu nogo zagrabilo v konstrukcijo, pri čemer si je poškodoval gleženj.

Izključno krivdno odgovornost obeh toženk je utemeljilo z določbo prvega odstavka člena 131 Obligacijskega zakonika (OZ), zaključek o njuni solidarni odgovornosti pa s sklicevanjem na 187. člen OZ o solidarni odgovornosti naročitelja in izvajalca del. Skladno s 1. odstavkom 131. člena OZ je tožnik kot oškodovanec tisti, katerega breme je zatrjevanje in dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti (protipravnosti) povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo; obrnjeno dokazno breme pa je v breme povzročitelja predvideno (le) glede odgovornosti za nastalo škodo. Obstoj Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh štirih predpostavk.

Toženki z obširnimi navedbami, v bistvenem povzetimi v predhodni obrazložitvi, grajata ugotovljena dejstva ter jih opredeljujeta kot zmotna, neverodostojna, neprepričljiva, na njih temelječe zaključke (tudi) o ugotovljenih očitkih protipravnosti pa za nedokazane, s čimer uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drugotoženka v zvezi z grajo dokazne ocene uveljavlja še dodatno relativno bistveno kršitev 8. člena ZPP, ker dokazna ocena ni bila opravljena vestno, skrbno in analitično-sintetično, vendar neutemeljeno, ker je v izpodbijani sodbi ocenjen vsak od izvedenih dokazov posebej in vsi skupaj ter upoštevan tudi uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita in dovolj vsestranska, pa tudi preverljiva ter skladna z metodološkim napotkom, ki ga sodišču nalaga 8. člen ZPP. Sodišče se je pri ugotavljanju okoliščin in poteka škodnega dogodka poleg listinskih dokazov4 oprlo in (jih dokazno ovrednotilo) predvsem na vse izpovedi v dokaznem postopku zaslišanih tožnika in prič C. C, E. E., B. B. in A. A., katerih vsebino pritožbi izpostavljata, vendar za razliko od sodišča selektivno. Zaključki sodišča so prepričljivi in slonijo na dokazno podprtem dokaznem postopku.

Prvotoženki z izpostavljanjem dela izpovedi priče A. A. glede uporabe dvižne ploščadi med popravilom agregata ni uspelo omajati prepričljive dokazne ocene o prihodu na streho po notranjih stopnicah objekta, vsebovane v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zapis o smiselni potrditvi izpovedi tožnika in C. C. po priči A. A. predstavlja ne le povzemanje izpovedi slednjega, temveč hkrati tudi dokazno oceno prvostopnega sodišča. Pritožbena navedba, da se je konstrukcija ob prihodu na streho obšla in ne prestopila, predstavlja strankino lastno razumevanje izpovedi, ki nima opore v izvedenem dokaznem postopku.

Tudi sklicevanje drugotoženke na neprepričljivo dokazno oceno dejstev glede načina tožnikovega prihoda na streho in glede osebe, ki naj bi tožnika in sodelavca na streho spremljala do nedelujočega agregata oz. jima ga pokazala, v ničemer ne načenja trdnosti in celovitosti prepričljive in življenjsko razumne dokazne ocene. Zaključek glede prihoda na streho je prvostopno sodišče sprejelo ne le na podlagi vsebinsko skladnih izpovedi tožnika in priče C. C.,5 temveč tudi na podlagi izpovedi priče A. A., katerega celostna izpoved ni diametralno nasprotna prej omenjenima, kot to zatrjuje drugotoženka. Ta sama priznava, kako se je priča izpovedno odzvala na trditev tožnika, da ju je s sodelavcem na streho po notranjih stopnicah spremljal B. B., le da takšno izpoved, neutemeljeno po oceni pritožbenega sodišča, pripiše ugibanju priče. Prav tako ni moč pritrditi graji o diametralno nasprotni izpovedi priče B. B., do katere se sodišče res ni posebej izrecno opredelilo, kar pa niti ni bilo potrebno, glede na vsebino pričine izpovedi6 v povezavi z ugotovitvijo poteka dogajanja, iz katerega je razbrati stališče sodišča do drugačnega izpovedovanja. Korekten zapis prvostopnega sodišča o smiselni potrditvi izpovedi priče A. A. vsebuje že dokazno oceno prvostopnega sodišča, pri čemer zapis ne vsebuje v pritožbi grajane opredelitve, da naj bi priča A. A. decidirano potrdil vsebino izpovedanega po tožniku v zvezi s tem. Lastno dokazno oceno drugotoženke tako predstavlja pritožbena trditev, da B. B. na dan škodnega dogodka ni pospremil tožnika na streho in do pokvarjenega agregata, in da jima ni podal navodil ali jima pokazal, kako naj prestopita kovinsko ograjo.7

S pritožbeno navedbo, da mu je bilo zaradi večkratnega predhodnega nahajanja na strehi znano stanje strehe, prvotoženka ne more omajati prepričljivega dokaznega zaključka o potrebi prečenja železne konkstrukcije na poti do najbližje videnega priključka. Prav tako se med postopkom na prvi stopnji ni izkazalo za sporno, da so se na drugih prehodnih mestih čez konstrukcije nahajale prehodne stopnice; če v pritožbi z navedbami, da tega tožnik ni izkazal, uveljavlja da stanje ni bilo takšno, gre za nedopustno pritožbeno novoto, za katero ni navedla razlogov za zapoznelo navajanje (prvi odstavek člena 337 ZPP).

Dokazni zaključek o nedelovanju vtičnice na okvarjenem agregatu prvostopnega sodišča, kot to izhaja iz točke 27 obrazložitve, ne temelji le na izvedenskem mnenju izvedenca D. D., temveč v prvi vrsti na podlagi skladnih izpovedi tožnika in prič C. C. ter B. B., ki so vsi potrdili nezmožnost napajanja na električni vtičnici okvarjenega agregata. Pritožbena navedba, da je bil priklop na vtičnico okvarjenem agregatu mogoč, predstavlja lastno dokazno oceno drugotoženke, ki, sklicujoč se selektivno na dele izpovedi prič E. E.in A. A., nima opore v izvedenem dokaznem postopku.

Po prvotoženki izpostavljena ocena izvedenca o pohodnosti strehe in dodatno položenih profiliranih ponjavah zavajajoče predstavlja le del izvedenčeve celokupne ocene glede stanja strehe, ki jo je prvostopno sodišče povzelo8 na več mestih. Nadalje se sodišče kljub drugačnemu pritožbenemu navajanju (pravilno, ker trditve niso bile podane) ni oprlo na ocene izvedenca glede pregledovanja strehe po zaposlenih drugotoženke. Takšne pritožbene navedbe, da je bilo na strehi iz tega razloga poskrbljeno, da je bila ta varna za uporabo, predstavljajo pritožbeno novoto, za katero prvotoženka ni navedla razlogov za zapoznelo navajanje (prvi odstavek člena 337 ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Prav tako pritožbeno novoto predstavljajo njene nadaljnje pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko ubral drugo, bolj varno pot, ki ni zahtevala prestopanja železne konkstrukcije; prvotoženka je namreč med postopkom prve stopnje trdila le, da prestopanje konstrukcije ni bilo potrebno, ker sta tožnik in sodelavec na streho prišla z dvižno ploščadjo9 v neposredno bližino pokvarjenega agregata z lastnim električnim priključkom v bližini (ne v spremstvu vzdrževalca drugotoženke po poti, ki jo je kasneje uporabil tudi tožnik), in da hoja po širšem delu strehe zato ni bila predvidena.10 Torej ni trdila, da bi do agregata, za katerega je tožnik trdil, da je bil edini viden in najbližji, vodilo več poti, niti, da bi bilo elektriko moč črpati na še katerih drugih bližjih agregatih (razen tistega ob okvarjenem agregatu, za katerega pa je dokazni postopek pokazal, da ni omogočal priključitve elektrike), zato s takšnimi pritožbenimi navedbami nedopustno širi svoje trditve. Glede na navedeno ni dopustno pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič (E. E., A. A.), ki ne moreta nadomestiti manjkajoče trditvene podlage o več možnih dostopih do električnega priključka, ki ga je uporabil tožnik, ob tem, ko se prvotoženka tudi sicer na izpoved E. E. sklicuje le v določenem izseku. Iz istega razloga se ne more šele sedaj sklicevati na morebiti drugačne ocene izvedenca o oddaljenosti najbližjega agregata, pritožbeno sodišče pa še pripominja, da je sodišče povsem korektno povzelo izpovedi tožnika in priče C. C. v zvezi z ugotavljanjem prihoda na streho in spremstva, ter ju korektno dokazno ocenilo, vse v skladu z napotilom 8. člena ZPP. Očitek, da je sodišče obe izpovedi ocenjevalo selektivno in popolnoma napačno, predstavlja lastno dokazno oceno pritožnice. Tudi z izpostavljanjem dela C. C. izpovedi o prihodu na streho, o načinu dostopa do okvarjenega agregata in o oddaljenosti najbližjega agregata pritožba, ob ostalih izvedenih dokazih, ne uspe vzbuditi dvoma v verodostojnost izpovedi priče niti izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča.

Prav tako pritožbeno novoto predstavljajo tudi sicer neutemeljene11

pritožbene navedbe drugotoženke o tem, da je imel tožnik za dostop do električnega priključka, ki si ga je izbral, dejansko dve možnosti, o čemer naj bi izpovedovali priči B. B. in E. E. Tudi navedbe drugotoženke med postopkom prve stopnje so namreč bile usmerjene v zatrjevanje, da za popravilo agregata, ki je imel v bližini lastni električni priključek, tožniku, ki je na streho prišel z dvižno ploščadjo neposredno do okvarjenega agregata, ni bilo niti potrebno niti predvideno prestopati železne konstrukcije na strehi. Drugotoženka podobno kot prvotoženka ni postavila trditev o več poteh do agregata, ki ga je za priključek električne energije uporabil tožnik, in njene pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno širitev njenih trditev (prvi odstavek člena 337 ZPP), brez navedbe razlogov za podajo navedb šele v pritožbi, zaradi česar je nedopustno tudi njeno sklicevanje na sicer le izseke izpovedi prič (B. B., E. E.), ki ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Prav tako drugotoženka v postopku na prvi stopnji ni postavila trditev o možnosti črpanja elektrike še na katerih drugih bližnjih agregatih (razen tistega ob okvarjenem agregatu); tudi njene pritožbene navedbe o več možnih mestih napajanja so nedopustne, ker z njimi širi svoje trditve, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek člena 337 ZPP). Zato ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedi prič B. B., A. A. in E. E., ki ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Iz istega razloga pritožbeno novoto predstavlja pritožbena navedba, da bi lahko tožnik s pomočjo svojega sodelavca namestil stopnice, ki so se nahajale ob konstrukciji za varen prehod.

Prvotoženka tudi ni prav z ničemer, v nasprotju s tožnikom, izkazala svojih lastnih navedb o drugačnem načinu poškodbe - zaradi stopanja na konstrukcijo, niti ni za svoje drugačne navedbe tekom postopka predlagala nobenega dokaza, za razliko od tožnika, ki je svoje navedbe potrdil z lastno izpovedjo, s čimer je izkazal način nastanka poškodbe.

Na mestu je sicer očitek prvotoženke, da je sodišče napačno povzelo izpoved priče B. B., da naj bi bil tisti dan edini možni električni priključek tisti, ki je zahteval prehod čez konstrukcijo (torej tisti, ki ga je uporabil tožnik). Vendar ob odsotnosti potrebnih navedb v postopku na prvi stopnji12 in ob pravilnem povzemanju izpovedi priče C. C. o edini poti do po tožniku uporabljenega električnega priključka, s čimer je ta potrdil tožnikovo izpoved, pritožba s takšno sicer utemeljeno navedbo ne načne pravilne presoje prvostopnega sodišča.

Trditve prvotoženke obstoju kondenza, ki ga je tožnik utemeljeval z dnevnim zniževanjem temperature, zaradi česar se streha ohlaja hitreje kot zrak znotraj podstrešja, kar povzroči pojav kondenzata na strehi, ki se lahko pojavlja dnevno, tudi poleti, je prvostopno sodišče presojalo v točki 31 obrazložite izpodbijane sodbe. Ob tem, ko jim prvotoženka v postopku na prvi stopnji ni oporekala na način, da bi obstoj kondenza zanikala v času nastalega škodnega dogodka,13 pritožba zaključka o obstoječem kondenzu v času škodnega dogodka ne more omajati s pritožbeno trditvijo o v celoti nedokazanih trditvah in s sklicevanjem na neopredelitev izvedenca, ali gre še za dopustno zdrsnost - spolzkost oz. mokrota tal v zvezi s kondenzom je bila ugotovljena zgolj kot okoliščina tal, brez očitka protipravnosti kateri od toženk.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče glede presoje obstoja odškodninske odgovornosti pri svoji odločitvi glede na konkretne okoliščine izbralo ustrezno zakonsko materialnopravno podlago, ki je v določbah prvega odstavka člena 131 Obligacijskega zakonika (OZ).

K preostalim pritožbenim navedbam drugotoženke:

Na podlagi dejanskih ugotovitev, povzetih v točki 7 obrazložitve te odločbe, je prvostopno sodišče sprejelo sledeča materialnopravna zaključka o protipravnosti očitkov nasproti drugotoženki kot lastnici nepremičnine, kjer je prišlo do škodnega dogodka, in ki bi morala:

-poskrbeti, da bi bil prehod čez konstrukcijo varen oziroma za oznake, da bi tožnik lahko vedel, kje se sme oziroma ne sme hoditi, se pravi namestiti pohodne stopnice čez konstrukcijo ali pa ustrezno označiti, da je prehod čez konstrukcijo (brez stopnic) prepovedan,

-vzdrževati nepremičnino v stanju, da ni nevarna, kar je še posebej pomembno, ko gre za prostor dostopen širokemu krogu ljudi, s čimer bi odstranila vir nevarnosti, od katerega grozi nedoločenemu številu oseb večja škoda; ravnanje tožnika, da bo šel po tem delu strehe, ni bilo nepredvidljivo, glede na to, da tožniku ni nihče pokazal, kje lahko odvzame elektriko, ob ugotovljenem, da je iz okvarjenega agregata ni mogel odvzeti.

Kljub ustrezni izbiri zakonske materialnopravne podlage pa je prvostopno sodišče glede na ugotovljeni dejanski stan odgovornost za obravnavani škodni dogodek zmotno pripisalo drugotoženki kot lastnici nepremičnin - objekta oz. strehe, kjer je prišlo do škodnega dogodka, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo, kot to uveljavlja pritožba. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je opustitev kot očitek protipravnosti upoštevna, če pravni red naslovniku nalaga določeno dolžnostno ravnanje, ter nadaljnjim, da je za pravilno odločitev v konkretni zadevi zato ključno vprašanje, ali pravni red drugotoženki nalaga, da izvršuje ravnanja, ki jih kot dolžnostna opredeljuje sodišče prve stopnje, torej namestitev pohodnih stopnic čez jekleno konstrukcijo na strehi ali namestitev označb na celotni strehi z opozorili, kje je prehod čez posamezne konstrukcije na strehi prepovedan. Pri tem dodaja,14 da zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano.15 Vendar pa prvostopno sodišče pri presoji spregleda, da za tretjo osebo ni moč šteti osebe, ki delo opravlja za izvajalca del, s katerim sodeluje pri sami izvedbi dela,16 kot je to v času škodnega dogodka počel tožnik, ki je prišel po odredbi delodajalca (zavarovanec prvotoženke) zaradi delovnega opravila na streho, last naročnika oz. drugotoženke. Prvenstveno je za varno okolje, v katerem delavec opravlja delo, dolžan poskrbeti delodajalec, ki je v ta namen dolžan sprejeti in nato tudi izvajati potrebne ukrepe. Prvostopno sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da na drugotoženko naslovljeni očitki predstavljajo opustitev dolžnostnega ravnanja lastnika objekta.

Ob nadaljnjem, ko tožnik ni zatrjeval, da bi delodajalec tožnika kot izvajalec in pogodbena stranka drugotoženke slednjo opozoril, da stanje na strehi ni primerno za izvedbo naročenega popravila ali za varnost tožnika oz. njegovih delavcev, na kar je drugotoženka, ki je trdila tudi, da ji noben predpis ne nalaga, da bi morala na svoji strehi zagotoviti prehodnost strehe z namestitvijo stopnic, izrecno opozorila, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da drugotoženki kot lastniku objekta v obravnavanem primeru ni moč očitati opustitve dolžnostnega ravnanja. Res se pri opustitvah, ki so predmet presoje v obravnavanem primeru, vprašanje protipravnosti prepleta z vprašanjem, ali je subjekt, na katerega oškodovanec naslavlja očitek, ravnal malomarno.17 Vprašanje skrbnosti drugotoženke oz. njenega zatrjevanega malomarnega ravnanja, s čimer je ob zapolnitvi tega pravnega standarda, ki pomeni uporabo materialnega prava, povezano vprašanje ne/predvidljivosti tožnikovega ravnanja za drugotoženko, je prvostopno sodišče, upoštevaje določbo člena 6/1 OZ, glede na konkretne okoliščine in trditve, presojalo prestrogo. Ob ugotovitvi, da je bila drugotoženka naročnik popravila,18 je, še posebej ob tem, ko je pri presoji skrbnosti kot pomemben kriterij upoštevalo dostopnost strehe širokemu krogu ljudi, česar v okviru dejanskega stanja ni ugotovilo, tožnikovo ravnanje, ki ni tretji, v razmerju do drugotoženke zmotno ocenilo kot takšno, ki ustreza predvidljivosti. Okoliščine, ko tožniku ni nihče pokazal, kje lahko odvzame elektriko, ki je ni mogel odvzeti ob pokvarjenem agregatu, na način, kot so zatrjevane, niso okoliščine, ki v razmerju do drugotoženke v obravnavanem primeru vplivajo na predvidljivost, in pritožbeno sodišče se z materialnopravno presojo prvostopnega sodišča ne strinja, saj je sodišče ob tem, ko je zagotovitev varnega delovnega okolja prvenstveno v domeni delodajalca, napačno štelo, da bi lahko drugotoženka kot lastnica objekta, na katerem se je vršilo popravilo agregata, objektivno pričakovala tožnikovo prehajanje konstrukcije in bi morala poskrbeti za varno prehajanje po stopnicah oz. za oznako prepovedi prehajanja na strehi, katere lastnica je. Četudi je tožnikov prihod glede na lastno sporočilo o potrebnem popravilu (zaradi česar dolžnostnega ravnanja drugotoženke, ki ne pomeni opravljanja gradbenih in vzdrževalnih del, ne gre presojati po določbah Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih; Uredba), česar drugotoženka trditveno ni zanikala, lahko pričakovala,19 bi šele ob opozorilu delodajalca, ki je strokovnjak na področju popravil in kot tak skrbi za varnost oz. varno okolje svojih zaposlenih, na strani drugotoženke lahko prišlo do nastanka morebitnih dolžnostnih ravnanj, katerih opustitev bi lahko utemeljila protipravnost ter ob podanosti ostalih predpostavk njeno odškodninsko odgovornost. Vendar takšnih opozoril s strani izvajalca del ali njegovih delavcev tožeča stranka ni zatrjevala. Posledično ni moč zaključiti o protipravnosti drugotoženkinega ravnanja, glede na to, da gre pritrditi tudi nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da se ugotovljeni očitek protipravnosti glede opustitve dolžnosti vzdrževati nepremičnino v stanju, da ni nevarna, s čimer bi odstranila vir nevarnosti, od katerega grozi nedoločenemu številu oseb večja škoda, nanaša na obliko objektivne odškodninske odgovornosti,20 ki pa v obravnavanem primeru ni podana. Samostojnega pravnega temelja za odgovornost lastnika objekta glede na dikcijo tudi ne ponuja določba člena 187 OZ, ki uzakonja poseben primer skupaj povzročene škode (z izvajalcem), poleg tega, da se odgovornost nanaša na razmerje do tretjih, kar pa tožnik v obravnavanem primeru kot zaposleni pri zavarovancu prvotoženke ni bil.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje že glede predpostavke protipravnosti, ki ni podana, zaradi česar ob potrebni kumulativnosti vseh štirih predpostavk, ostalih ni potrebno niti presojati, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, ob ugoditvi pritožbe, ugodilni del odločitve, ki se nanaša na drugotoženko, ob tem, ko je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno, spremenilo tako, da je zavrnilo tudi nadaljnji zahtevek za plačilo 8.100,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2020 dalje in za povrnitev pravdnih stroškov. Glede na naravo odločitve se pritožbeno sodišče, razen že izpostavljenih v predhodni obrazložitvi, ne opredeljuje do ostalih pritožbenih navedb, podanih v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka.

Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, glede na to, da tožnik v pravdi ni uspel. Tožeča stranka mora tako drugotoženki povrniti vse njene priznane in za pravdo potrebne pravdne stroške,21 kot jih je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v 59. točki obrazložitve, in ki pritožbeno niso obrazloženo izpodbijani, ter znašajo 2.213,11 EUR, v roku 15 dni.

Ker je drugotoženka v celoti uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške skupnem znesku 373,32 EUR, kar predstavlja nagrado pooblaščencu po določbah Odvetniške tarife, in sicer 500 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 22/1, 2 % materialne stroške v višini 10 točk (člen 11), in 22 % DDV v znesku 67,32 EUR (člen 12), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka, določenega v tej odločbi.

K preostalim pritožbenim navedbam prvotoženke:

Na podlagi že povzetih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče glede zavarovanca prvotoženke kot tožnikovega delodajalca sprejelo sledeče materialnopravne zaključke o protipravnosti očitkov:

-da delovnega procesa ni organiziral varno, kot mu to nalaga 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), pri čemer bi moral tožniku podati ustrezna navodila, kje lahko odvzame elektriko,

-da tožniku, skladno z 19. členom ZVZD-1, ni zagotovil varnega delovnega okolja v smislu varnega prestopanja konstrukcije za potrebe odvzema elektrike,

-da ni poskrbel za ustrezna navodila, organizacijo in nadzor varnega dela, ni zagotovil primerne opreme za delo, s katero bi tožnik lahko odstranil morebitno nevarnost pri opravljanju dela, ni poskrbel za sredstva in morebitna opozorila, saj tožniku nihče ni pokazal ustrezne poti do najbližjega električnega priključka, tožnik pa je sklepal, da je najbližji tisti, ki so ga uporabljali tudi drugi vzdrževalci, in ker na strehi ni bilo označenih poti ali kakršnikoli znakov za prepoved, je šel po edini poti, ki ji bila možna,

s čimer vse mu ni zagotovil varnega opravljanja dela in ni organiziral delovnega procesa na način, da bi osebe, zaposlene v podjetju O., delavca seznanile z mestom nahajanja najbližjega električnega priključka, tožniku pa ne bi bilo potrebno prečiti visoke konstrukcije, na katerih ni bilo nameščenih stopnic.

Najprej gre pritrditi pritožbi prvotoženke v delu, da tožnik med postopkom na prvi stopnji ni zatrjeval, da je odgovornost njegovega delodajalca v odsotnosti navodil, kje naj jemlje elektriko. V tem delu je prvostopno sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je pri ugotavljanju predpostavke protipravnosti odločalo mimo trditvene podlage, torej v nasprotju z razpravnim načelom iz člena 7 ZPP, kakor to uveljavlja pritožba. Ugotovljena kršitev bi sodišču druge stopnje narekovala neupoštevanje dejstva, ugotovljenega v skladu s konkretiziranim očitkom, na podlagi katerega je prvostopno sodišče temeljilo zaključek o protipravnosti, kar bi narekovalo pravilno uporabo materialnega prava z zavrnitvijo zahtevka. Vendar pa omenjeni očitek ni bil edini, s katerim je prvostopno sodišče utemeljilo zaključke o protipravnosti, kar glede na pritožbene navedbe narekuje presojo zadostne konkretizacije nadaljnjih očitkov, povzetih v drugi in tretji alineji 25. točke obrazložitve te odločbe.

27.S pritožbenimi trditvami, da sodišče odgovornost njenega zavarovanca obrazlaga z opustitvami (te sicer zanika), ki jih je moč očitati drugotoženki, z ničemer pa ne obrazloži, kako bi zatrjevane opustitve lahko povzročil njen zavarovanec, za katerega še navaja, da ni mogel vplivati na to, da so bile stopnice na dan škodnega dogodka umaknjene, ob tem, ko v pritožbi ponavlja tudi, da je tožnikovo delo predstavljalo enostavno opravilo, zaradi česar delodajalčeva naloga ne more biti nadzor oz. vsaj ne nenehen nadzor delavca, katerega delo je običajno vezano na zunanja delovišča, prvotoženka obrazlaga svojo grajo o tožnikovih nekonkretiziranih nadaljnjih očitkih njenemu zavarovancu glede protipravnosti, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in posledično zmotno ugotovljeno materialno pravo. Takšnim pritožbenim navedbam je pritrditi kot utemeljenim. Prvotoženka omenjeno kršitev uveljavlja vsebinsko, torej smiselno, in čeprav je v ožji obrazložitvi ne naveže na konkretni pritožbeni razlog, slednje na presojo pritožbenega sodišča ne vpliva.

28.Tožnikovi očitki, ki niso dovolj konkretizirani, ne morejo utemeljevati materialnopravnega zaključka o podani predpostavki protipravnosti, za kar trditveno (in nato tudi dokazno) breme nosi tožeča stranka. Prvotoženka22 je že v odgovoru na tožbo trdila, da se je tožnik23 zgolj pavšalno skliceval na opustitve njenega zavarovanca, in tudi izrecno, da ni obrazložil, kakšna bi bila dolžna navodila delodajalca in da ni opredelil potrebne opreme, ki bi jo tožniku moral zagotoviti za odstranitev nevarnosti, kot tudi, da ni opredelil dolžnega nadzora ob samostojnem opravljanju dela, ki je bilo enostavno opravilo, za kar nadzor ni bil potreben. Tožnik je nato med postopkom na prvi stopnji določene očitke trditveno nadgrajeval,24 vendar jih vsebinsko in v razmerju do zavarovanca prvotoženke ni dopolnil na ustrezen način, to je do te mere, da bi bili očitki dovolj substancirani, da bi iz njih izhajalo, kaj konkretno je v zatrjevanih okoliščinah dela zavarovanec prvotoženke storil narobe oziroma katera dolžna ravnanja je opustil. V takšni situaciji kasnejšega postopnega poskusa dopolnjevanja posameznih navedb in ob nadaljnjih konkretnih navedbah prvotoženke, da bi tožnik moral opozoriti delodajalca, če je menil, da pot ni varna, da se mu zagotovi varno delo, ki je bilo po vsebini enostavno, vezano na različna delovna mesta, in ob izrecnih opozorilih, da tožnik ni pojasnil, kakšna naj bi bila bodisi prejeta bodisi opuščena navodila niti ni opredelil opreme in potrebnega nadzora, bi vprašanje zadostne konkretizacije očitkov protipravnosti sodišče bilo dolžno razjasniti s potrebnim materialno procesnim vodstvom (člen 285 ZPP). Prvotne, sicer konkretizirane navedbe prvotoženke o nepopolnosti navedb, ki jih kasneje (po dopolnjevanju navedb s strani tožnika) ni več načela, namreč niso v celoti opravile vloge materialno procesnega vodstva (da slednje, izvedeno po sodišču, ne bi bilo več potrebno), pri čemer gre za odpravljivo pomanjkljivost, ki se nanaša na zgolj nepopolne navedbe v okviru že pravočasno podanih dejanskih navedb.

29.Prvostopno sodišče je zaključke o obstoju predpostavke protipravnosti oprlo na nepopolne navedbe tožeče stranke o pravno pomembnih dejstvih - vsebinsko ne dovolj konkretizirane očitke, naslovljene na zavarovanca prvotoženke kot tožnikovega delodajalca, čigar temeljna dolžnost je res v tem, da poskrbi za varnost in zdravje delavcev pri delu (19. člen ZVZD-1), pri čemer pa je v ta namen dolžan sprejeti ustrezne varnostne ukrepe za preprečitev nastanka škode, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu (5. člen ZVZD-1). Tako je ravnalo, čeprav je mogoče šele na podlagi vsebinsko konkretnih trditev o dejstvih, ki jih je moč subsumirati pod ustrezne abstraktne pravne norme s področja varnosti in zdravja pri delu, če bi se ta zatrjevana dejstva izkazala za dokazana, zaključiti o protipravnosti očitanih ravnanj (pravno upoštevne so namreč lahko, glede na konkretizirano in obrazloženo nasprotovanje prvotoženke, le konkretizirane tožnikove trditve o pravno odločilnih dejstvih in le na njihovi podlagi ima sodišče podlago, da izvede dokazni postopek). Zato je utemeljena pritožbena graja o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP (ki je neločljivo povezan s členom 212 ZPP), in o posledično relativno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče preostale zaključke o protipravnosti (poleg tistih, glede katerih se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v točki 26 obrazložitve) oprlo na nepopolne navedbe o pravno odločilnih dejstvih, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost ugodilne odločitve in se odraža v vsaj preuranjeni uporabi materialnega prava.

30.Pritožbeno sodišče ne more sámo nadomestiti opuščenega materialno procesnega vodstva, ki ga bo moralo opraviti prvostopno sodišče v smeri potrebne dopolnitve nepopolnih navedb glede po tožniku že podanih očitkov protipravnosti, naslovljenih na zavarovanca prvotoženke, in ki je ob ugotovljenih okoliščinah pridržano izključno sodišču prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča ne bo bistveno podaljšala postopka, prav tako pa ni bistveno poseženo v pravico pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na datum vložene tožbe (3. 3. 2020); ta v konkretnem primeru glede na okoliščine zadeve ne pretehta nad strankino pravico do izjave in nad pravico do pritožbe. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da zaradi zagotavljanja obeh omenjenih pravic (25. člen Ustave RS) ne more samo odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. Dejanska in pravna vprašanja, ki jih bo potrebno razrešiti v ponovljenem postopku, in katerih obseg je odvisen od aktivnosti pravdnih strank, se nanašajo na eno od osnovnih predpostavk odgovornosti prvotoženke, zato bi pritožbeno sodišče s tem, ko bi jih razreševalo ali celo ugotavljalo sámo, občutno poseglo v ustavno pravico obeh strank do pritožbe.

31.Pritožbi prvotoženke je bilo že iz tega razloga ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem in stroškovnem delu, ki se nanaša nanjo, razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Zaradi utemeljenosti razlogov, ki so narekovali razveljavitev sodbe, pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene razloge ne odgovarja več.

32.Posebna napotila, glede na v predhodni obrazložitvi izpostavljeno in potrebno opravo materialno procesnega vodstva, med izvedbo katerega bo moralo prvostopno sodišče upoštevati načeli nepristranskosti in enakega obravnavanja strank pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS), niso potrebna, bo pa moralo biti sodišče, če bo po subsumpciji ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktne materialne norme zakonskih in podzakonskih predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu ponovno ugotovilo obstoj protipravnosti in drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, pri odločanju o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, ki zahteva presojo vseh štirih predpostavk civilnega delikta, še posebej pozorno, da bo na podlagi ponujenih trditev obeh pravdnih strank celovito dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tudi tiste o dejstvih, s katerimi prvotoženka utemeljuje tožnikov soprispevek k nastali škodi.

33.Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glede na vsebino pritožbe, upoštevaje prvi odstavek člena 350 ZPP, štelo, da prvotoženka ne izpodbija zavrnilne odločitve pod točko II izreka niti odločitve glede drugotoženke, s katero sta navadna sospornika; za pritožbo v omenjenih delih niti ne bi imela pravnega interesa.

2Ob tem, ko ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval pri delu dne 3. 3. 2017, da je bil takrat zaposlen pri zavarovancu prvotoženke ter da je do škodnega dogodka prišlo na strehi objekta v lasti drugotoženke.

3Podrobneje o tem - glej točke 20 do 21 in 26 do 35 izpodbijane sodbe.

4O tem, kateri dokazi so bili izvedeni, podrobneje v točki 14 izpodbijane sodbe.

5V vsem razen v imenu in priimku osebe vzdrževalca, ki se ju priča ni spomnila, kot to izrecno zapiše tudi sodišče samo.

6Ki se ni spomnil, ali je na dan škodnega dogodka spremljal tožnika s sodelavcem na streho, tako da pritožba zavaja, kot se sklicuje na izrecno zanikanje priče, da je tožnika in sodelavca spremil na streho.

7O tem podrobneje v povzetku tožnikove izpovedi v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Na primer v tretjem odstavku 22. točke, točka 32.

9Kar pomeni drugo mesto nahajanja na strehi, glede na vsebino izpovedi prič B. B. (list. št. 130 hrbtno) in E. E. (l. št. 134 hrbtno) ter A24.

10Izrecno sklicevanje prvotoženke na navedbe drugotoženke glede nujnosti prehajanja konstrukcije (glej l. št. 75).

11Glede na vsebino izpovedi prič B. B. in E. E. (l. št. 130 hrbtno, 136).

12Glej točko 13 obrazložitve te odločbe.

13Oporekala je namreč le, da na dan škodnega dogodka oz. dan poprej ni deževalo, in da temperature na dan škodnega dogodka niso bile takšne, da bi omogočale spolzkost tal, ker bi bila v tem primeru pohodna površina spolzka že ob začetku popravil, ne pa šele po končanem delu.

14Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno sklicevalo na 10. člen OZ, ki določa splošno prepoved povzročanja škode (neminem laedere), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

15Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016.

16Glej tudi VS RS v II Ips 12/2009 z dne 29. 3. 2012.

17Presoja zatrjevanih kršitev pravil ravnanja (protipravnost) pomeni že tudi, da je oškodovalec ravnal v nasprotju s pričakovanji (krivda).

18Kategorizacija izvedba torej ni sodila v okvir njene poklicne dejavnosti, s katero se je ukvarjala.

19Tudi skrbnost dobrega strokovnjaka po členu 6/1 OZ namreč od lastnika objekta ne terja preprečevanja vsakršnih situacij, še posebno, če te nastanejo v naprej nepredvidljivih okoliščinah.

20Glede na ugotovitve sodišča in dikcijo člena 131/2 OZ.

21Zanje drugotoženka do konca glavne obravnave na prvi stopnji ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti v primeru plačilne zamude.

22Po tožbi še drugotoženka.

23Ki je v tožbi zatrjeval, da delodajalec tožniku ni zagotovil varnega opravljanja dela v skladu z določbami ZVZD-1, ker ni poskrbel za ustrezna navodila, organizacijo ali nadzor ter mu ni priskrbel ustrezne opreme za delo, s katero bi lahko tožnik odstranil nevarnost pri opravljanju dela.

24Glej vloge z dne 13. 8. 2020, 30. 9. 2021, 11. 11. 2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 131, 187 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 19 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 285, 337 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.