Jedro

Bistvo za odločitev oziroma utemeljitev točkovanja je ugotovitev, da razvoj produkta ni potekal pri tožniku, kar ta sam tudi priznava, in da gre za uvajanje ali posnemanje storitev franšizinga, ki so splošno znane, uveljavljene in dosegljive. Posledično to pomeni, da se je toženka v izpodbijanem sklepu opredelila do inovativnosti kombinacije poslovnega modela in franšize, le tožnik se z njeno odločitvijo oziroma točkovanjem ne strinja.

Po presoji sodišča je po navedenem ocena spornega merila v tem delu ustrezno obrazložena, zaradi česar je sodišče izpodbijani sklep lahko preizkusilo. Posledično ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, kot se uveljavlja v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka z izpodbijanim sklepom ni odobrila tožnikove vloge, vložene na podlagi Javnega razpisa za spodbude za zagon inovativnih podjetij v letu 2017. Tožnikova vloga je bila ocenjena z 71 točkami od možnih 100 točk, prag števila točk v sklopu skupine podjetij, katerim je bila odobrena subvencija, pa je bil 77 ali več točk. Vloga je bila ocenjena na podlagi petih meril, od katerih je tožnik za prvo merilo Dosežene točke na DEMO dnevu dobil 29 točk od 35, za drugo merilo Višina osnovnega kapitala na dan 31. 3. 2017 20 točk od 20, za tretje merilo Inovativnost 0 točk od 20, za četrto merilo Strategija trženja in pretežni prodajni trg 10 točk od 10 in za peto merilo Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju 12 točk od 15. Pri merilu Inovativnost vlagatelj prejme oceno 0 točk v primeru, če je iz vloge razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive. Na trgu obstaja že veliko ponudnikov - gre za nasičen trg, trendi ponudbe se večajo, ne glede na to ali gre za lokalni ali globalni trg. Tožnikova vloga se nanaša na tematski program zabave A., ki uporablja didaktične igre in je namenjen otrokom od 2. do 12. leta starosti. V njem otroci skozi didaktične igre pod vodstvom izkušenih animatorjev spoznavajo različne poklice in osvajajo uporabna znanja za vsakodnevno življenje. Razvoj in prototip produkta in poslovnega modela (celotnega poslovnega modela, vključno z načinom oglaševanja in privabljanja sponzorjev) je nastajal v podjetju B., d. o. o. Prenos modela v novo okolje preko franšizing modela pa je eden od možnih načinov nadaljnje komercializacije. Tožnik je bil ustanovljen kot (pro)dajalec franšize - poslovnega modela, ki jo mora prilagoditi za potrebe trženja na globalnem trgu. Na trgu franšiz pa že obstaja veliko ponudnikov – gre za nasičen trg, trendi ponudbe se večajo, ne glede na to, ali gre za lokalni ali globalni trg. Komisija je zato vlogi pri merilu Inovativnost dodelila 0 točk. 2. Tožnik v tožbi uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, ker naj bi toženka pri točkovanju merila Inovativnost protispisno povzela vsebino prijavnega lista. Tožnik je namreč v njem navedel, da gre pri njegovih storitvah za uvajanje novih – inovativnih storitev, ki so/bodo rezultat lastnega razvoja. Svoje storitve je jasno, izčrpno in nedvomno opisal, in sicer da gre poleg tematskega programa zabave, ki uporablja didaktične igre, namenjene otrokom, z vključenim poslovnim modelom neagresivnega oglaševanja raznih izdelkov in storitev ter privabljanja pokroviteljev, za inovativno kombinacijo omenjenega poslovnega modela s franšizo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se toženka ni opredelila do inovativnosti kombinacije poslovnega modela s franšizo, ampak je inovativnost franšize obravnavala ločeno od poslovnega modela. Posledično je inovativnost točkovala, kot da bi pri tožnikovih storitvah šlo zgolj za igralnico oziroma tematski park za otroke in ne kot edinstveno kombinacijo franšize s opisanim poslovnim modelom. Izpodbijani sklep je v tem delu neobrazložen in se ga posledično ne da preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialne predpise. Tožnikove storitve ne predstavljajo le didaktične igre, ampak tudi model neagresivnega oglaševanja, ki ga tematski park omogoča. Gre torej za kombinacijo takšnega poslovnega modela s franšizo, kar je tožnik v prijavnem listu obrazložil. Prototip in razvoj koncepta tematskega parka je res nastajal v družbi B., vendar ga je B. odplačno preneslo na tožnika, ki koncept nadalje razvija v smislu franšize in trženja. Ravno franšiza je tista, ki jo je treba še dodatno razviti. Obstoječi tematski park A. ... trenutno predstavlja pilotno delovanje poslovnega modela v enem samem okolju, šele v kombinaciji s franšizo pa bo slednjega mogoče uspešno prenesti v druga okolja in jih posledično tržiti. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je napačen tudi zaključek toženke, da naj bi bilo na trgu veliko ponudnikov, kar je vodilo v napačno točkovanje inovativnosti. Tožnik v opisanem obsegu storitev v Sloveniji nima neposredne konkurence, saj igralnice za otroke, animacijski in izobraževalni centri ter varstveni centri ne predstavljajo konkurence, globalno pa je konkurenčnega produkta izjemno malo. Tudi glede globalne kvazi-konkurence ima tožnik odločilno prednost, saj predviden vložek, ki je v primeru nakupa franšize potreben za odprtje A. centra, znaša 500.000,00 EUR, medtem ko vložek za odprtje kvazi-konkurenčne franšize C. znaša najmanj 2.000.000,00 EUR. Upoštevajoč vse navedeno bi tožnik moral dobiti 20 točk oziroma najmanj 10 točk za inovativnost. V obeh primerih bi zbral dovolj točk za odobritev vloge za sofinanciranje. Sodišču predlaga, da v celoti odpravi izpodbijani sklep, zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka patricijskega roka do plačila.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je upoštevala sodbo tega sodišča I U 535/2019 z dne 16. 4. 2020. Opravila je ponovni postopek, preučila vlogo in tožnikov projekt ter izdala izpodbijani sklep. Vlogo za projekt A. International je obravnavala kot celoto, tudi pri dodelitvi ocene pri spornem merilu. Izpostavlja, da je že iz tožnikove vloge razvidno, da gre pri prijavljenem projektu za nadaljnji razvoj franšiznega modela, s tem pa za uvajanje ali posnemanje storitev franšiznega, ki so splošno znane, uveljavljene in dosegljive. Opozarja tudi na sodno prakso, ki je razvila standarde presoje pri zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj. Sodna presoja teh je stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterij zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Zato vztraja pri tem, da je tožniku upravičeno in utemeljeno dodelila 0 točk pri spornem merilu, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov upravnega spora.

K I. točki izreka

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za tretjič ponovljen postopek odločanja o tožnikovi vlogi za dodelitev sredstev na javnem razpisu za zagon inovativnih podjetij v letu 2017. Upravno sodišče RS je s sodbama I U 1345/2017 z dne 29. 1. 2019 in I U 535/2019 z dne 16. 4. 2020 odpravilo predhodni odločitvi toženke. V zadnje navedeni sodbi ji je naložilo, da izvede ocenjevanje tožnikove prijave upoštevaje njegovo celotno vlogo, tj. tudi vsebino prijavnega lista in svojo odločitev ustrezno obrazloži. V primeru, da bi odločila, da „neagresivno oglaševanje“ ni del produkta, ji je naložilo, naj utemelji razloge za takšen zaključek.

6. Enako kot v predhodnih postopkih je za tožnika tudi tokrat sporno točkovanje pri tretjem merilu Inovativnost, pri katerem mu je bilo od 20 možnih dodeljenih 0 točk. Sporno merilo je v konkretnem javnem razpisu sestavljeno iz treh stopenj. Ocena 0 točk se dodeli v primeru, če je iz vloge razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive. Na trgu obstaja že veliko ponudnikov – gre za nasičen trg, trendi ponudbe se večajo, ne glede na to ali gre za lokalni ali globalni trg. Ocena 10 točk se dodeli za uvajanje novih izdelkov/storitev, ki bodo delno rezultat lastnega razvoja. Gre predvsem za nakup ali posnemanje tehnologije/storitev, ki je/so že bila razvita v drugih podjetjih/ustanovah, podjetje pa izvede le prilagoditev izdelka/storitev. Oceno 20 točk pa vlagatelj prejme za uvajanje novih - inovativnih izdelkov/storitev, ki so predvsem rezultat lastnega razvoja (razen storitev prenosa znanj iz institucij znanja).

7. Po ustaljeni sodni praksi je ocenjevanje vlog po razpisnih merilih v pristojnosti ocenjevalne komisije. Ocenjevanje vlog je strokovno opravilo, tako da v te ocene sodišče ne sme posegati. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.1 Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava.2

8. Posledično se sodišče ne more spuščati v presojo, ali je toženka pravilno ocenila produkt, ki je predmet prijave na javni razpis. Upoštevaje vsebino izpodbijanega sklepa in tožbenih navedb pa mora presoditi, ali je toženka na podlagi objavljenih meril ocenjevala celotno vsebino vloge oziroma v njej predstavljen celoten projekt. Tožnik namreč toženki med drugim očita, da je protispisno povzela vsebino prijavnega lista, poleg tega pa se ni opredelila do inovativnosti kombinacije poslovnega modela s franšizo in ju je obravnavalo ločeno, kar je povzročilo napačno ugotovitev glede na spisno dokumentacijo, napačno točkovanje in tudi napačno uporabo materialnih predpisov.

9. Po presoji sodišča je toženka skladno z napotki iz sodbe I U 535/2019 z dne 16. 4. 2020 izvedla ocenjevanje tožnikove prijave kot celote in ustrezno obrazložila tudi „neagresivno oglaševanje“ kot del tožnikovega produkta. Za tožnika pa ostaja sporna ocena inovativnosti projekta v povezavi s franšizingom.

10. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da so bili razvoj poslovnega modela in njegova komercializacija kot tudi priprava franšiznega modela izvedeni v sklopu socialnega podjetja B., d. o. o. in ne pri tožniku. Sam poslovni model vključuje tudi model neagresivnega oglaševanja in privabljanja pokroviteljev. Iz tega toženka izpelje nadaljnji sklep, da gre pri tožnikovi storitvi (kot celoti) za že razvit produkt s poslovnim modelom in da je zasluga za razvoj in inovativnost modela referenca socialnega podjetja B., d. o. o. in ne tožnika. Prej omenjeno socialno podjetje je po ugotovitvah toženke že leta 2016 prejelo 20.000 EUR subvencij, med drugim tudi za postavitev koncepta za širitve na tuje trge. Glede na navedeno ne drži, da bi toženka tožnikovo storitev ocenjevala, kot da bi šlo zgolj za igralnico za otroke oziroma tematski park, torej brez upoštevanja storitev franšizinga oziroma nadaljnje komercializacije poslovnega modela. Tožnik želi prikazati, da je bila inovativnost franšize obravnavana ločeno od poslovnega modela s tem, ko ločeno za obe kategoriji izpostavi veliko število ponudnikov oziroma franšiznih sistemov, a s tem je želela toženka le prikazati večje število ponudnikov ter dodatno utemeljiti točkovanje pri merilu inovativnosti. Kot že navedeno, pa je bistva za odločitev oziroma utemeljitev točkovanja ugotovitev, da razvoj produkta ni potekal pri tožniku, kar ta sam tudi priznava, in da gre za uvajanje ali posnemanje storitev franšizinga, ki so splošno znane, uveljavljene in dosegljive. Posledično to pomeni, da se je toženka v izpodbijanem sklepu opredelila do inovativnosti kombinacije poslovnega modela in franšize, le tožnik se z njeno odločitvijo oziroma točkovanjem ne strinja.

11. Tožnik v tožbi utemeljuje inovativnost franšize v njenem izdatnem razvijanju, ki bo po njegovih trditvah zahtevalo ogromno časa, denarnih sredstev in človeških virov, da se bo lahko uporabljal kjerkoli po svetu oziroma da bo prilagojen tujim trgom, čemur pa sodišče ne sledi. Toženka je v izpodbijanem sklepu prepričljivo navedla, da se je razvoj začel in izvedel pri drugem poslovnem subjektu in da bi tožnik izvedel zgolj prilagoditve franšiznega modela za širitev na tuje trge, saj je ustanovljen kot (pro)dajalec franšize poslovnega modela. Tudi po presoji sodišča to pomeni, da gre pri tožniku za nadaljnji razvoj franšiznega modela, kar predstavlja uvajanje in posnemanje storitve franšizinga, ki so splošne znane, uveljavljanje in dosegljive v smislu javnega razpisa. Po presoji sodišča je po navedenem ocena spornega merila v tem delu ustrezno obrazložena, zaradi česar je sodišče izpodbijani sklep lahko preizkusilo. Posledično ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, kot se uveljavlja v tožbi.

12. Sodišče zavrača tudi tožnikov ugovor povezan z zatrjevanim protispisnim povzemanjem vsebine prijavnega lista v izpodbijanem sklepu. V obrazložitvi sklepa pri merilu inovativnosti toženka namreč ne povzema prijavnega lista, pač pa gre za njene razloge obrazložitve navedenega merila.

13. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, med stranka ni sporno, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, vendar pa je iz nadaljnjih tožbenih navedb razvidno, da ne gre za nasprotovanje dejanskim, ampak pravnim ugotovitvam oziroma zaključkom toženke.

K II. točki izreka

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013 in X Ips 725/2008 z dne 5. 12. 2010. 2 Glej I U 786/2017 z dne 30. 1. 2018 in tam citirana sodna praksa.