Jedro

Ustavno-sodna praksa je razmerje med 286. in 286.a členom ZPP že obravnavala in ga tudi pojasnila. Da poseg v pravico stranke glede navajanja novih dejstev in dokazov s sistemom prekluzij ni nujno nedopusten, in da ne gre za prekomeren poseg v pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave, je odločilo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 Odgovornost zakonodajalca, pa tudi sodišča je, da v vsakem konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi.

Nespoštovanje roka za predložitev vloge ima lahko za posledico njeno neupoštevanje (tudi na prvem naroku za glavno obravnavo) le ob predpostavki, da je stranka na to posledico predhodno opozorjena, kar smiselno izhaja tudi iz primerjave drugega odstavka 286. člena ZPP in šestega odstavka 286.a člena ZPP.

Celoten sistem prekluzij, tj. omejitve vlaganja pripravljalnih vlog bodisi na podlagi poziva sodišča bodisi brez njega, se po ZPP nanaša na fazo postopka po vložitvi tožbe in odgovora na tožbo. To pa je položaj, ko sta obe pravdni stranki v bistvenem že navedli vsa pravno relevantna dejstva in predlagali ustrezne dokaze.

Iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP izhaja, da se dopustnost oz. omejitev vlaganja pripravljalnih vlog brez poziva nanaša celo na fazo postopka po pripravljalnem naroku, iz česar je mogoče sklepati, da so (tudi v primeru, ko se pripravljalni narok opravi hkrati z glavno obravnavo) mišljene situacije, ko je dejansko stanje med strankama v zadostni meri razjasnjeno in predstavljeno sodišču in ko sta se stranki tudi o nasprotnih trditvah in dokazih druge stranke že imeli priložnost izjaviti.

Na način iz četrtega in petega odstavka 286.a člena (z vlogami brez poziva) se naj ne bi zbiralo osnovno procesno gradivo, potrebno za vsebinsko presojo spora na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ravnalo pravilno, saj pred razpisom naroka ni opravilo materialnoprocesnega vodstva in je povsem pasivno sprejemalo ravnanja oziroma opustitve tožene stranke v tem postopku. Z ozirom na to, da se tožena stranka ni odzvala na dopolnitev tožbe (predlog za izvršbo ne vsebuje vseh elementov, ki jih za tožbo zahteva 180. člen ZPP), je bilo prvostopnemu sodišču že ob razpisu naroka za glavno obravnavo znano, da uresničitve obeh načel (izdaje materialno pravilne sodbe in koncentracije postopka) ne bo mogoče doseči zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 73.401,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2016 do prenehanja obveznosti in znesek 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2018 do prenehanja obveznosti (1. in 2. točka izreka). Toženo stranko je obsodilo še na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.257,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz 3., 4. in 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se je postopek v zadevi začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je tožeča stranka kot upnik uveljavljala plačilo opravljenih gradbenih del po izdanem računu. Po ugovoru tožene stranke (dolžnika) je bil sklep o izvršbi razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ v pravdi. Pravdno sodišče je tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila dne 24. 10. 2018 in je bila toženi stranki vročena dne 29. 11. 2018. Dne 7. 5. 2019 je bila toženi stranki vročena tudi vloga tožeče stranke, s katero se je slednja pri sodišču pozanimala, ali se je tožena stranka odzvala na dopolnitev tožbe. Sodišče prve stopnje je razpisalo pripravljalni narok in glavno obravnavo za dne 29. 11. 2019. Vabilo na narok z obvestilom (list. št. 65) in še dodatnim opozorilom (list. št. 66), da mora morebitne pripravljalne vloge predložiti najmanj 15 dni pred narokom, sicer se ne bodo upoštevale (četrti odstavek 269. in četrti in peti odstavek 286.a člena ZPP), je tožena stranka prejela dne 23. 10. 2019. Dan pred narokom je vložila pripravljalno vlogo, ki jo je tožeča stranka prejela dne 27. 11. 2019, razpravljujoča sodnica pa tik pred narokom. Sodišče prve stopnje vloge ni upoštevalo, ker ni bila poslana sodišču 15 dni pred narokom, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Ocenilo je, da vloga tožene stranke ni enostavna, da vsebuje nova dejstva in dokaze ter odpira zapletenejša vprašanja; da tožena stranka tudi ni izkazala odsotnosti krivde za zamudo iz petega odstavka 286.a člena ZPP. Toženi stranki zato tudi ni dovolilo, da bi dejstva iz te vloge ustno navajala oziroma dokaze predlagala na naroku za glavno obravnavo. Tožbenemu zahtevku je ugodilo, predvsem v posledici pomanjkljivih in pavšalnih navedb tožene stranke (v ugovoru zoper sklep o izvršbi).

6. Nosilni pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje z nepravilno uporabo pravil o prekluziji iz 286. člena ter četrtega in petega odstavka 286.a člena ZPP zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa naj bi tudi njeno z ustavo zavarovano pravico do izjave. Temu očitku je pritožbeno sodišče pritrdilo, kljub temu, da se sicer strinja z večino zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi v prejšnji točki obrazložitve navedenih dejstev, kot tudi z razlogi, s katerimi jih je obširno utemeljilo. Ravno prepogosta praksa strank v pravdnih postopkih, da ključne pripravljalne vloge sodišču in nasprotni stranki posredujejo tik pred narokom ali celo na njem in tako narok pretvorijo le v zbirno mesto za izmenjavo vlog, je botrovala spremembam in dopolnitvam ZPP (ZPP-D) v letu 2008. Poglavitni namen teh sprememb je bil torej prav v tem, da preprečijo takšna procesna ravnanja strank, kot jih je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo toženi stranki. Celo v primeru odsotnosti vsakršnih pravnih pravil o prekluzijah bi se ravnanje stranke, ki svojo prvo pripravljalno vlogo v pravdnem postopku vloži več kot leto po prejemu dopolnitve tožbe, na naroku oz. tik pred njim, štelo za nekorektno in nespoštljivo tako do nasprotne stranke kot do sodišča. Tudi laični stranki, še posebej pa profesionalnemu zastopniku, bi moralo biti jasno, da bo predložitev prve vloge na naroku (v sporu glede obstoja napak v izvedenih gradbenih delih, ki glede trditvenega in dokaznega bremena običajno sodi med zahtevnejše) povzročila zastoj v postopku, in da bo treba narok preložiti zgolj zaradi uveljavitve pravice nasprotne stranke, da se izjavi o navedbah in dokazih v tej vlogi. Nejevolja prvostopnega sodišča, ki je prvo pripravljalno vlogo tožene stranke prejelo na dan naroka, je bila torej povsem upravičena.

7. Nima prav pritožba, da sistem prekluzij, ki jih je uvedla novela ZPP-D, ni omejil "temeljne in splošne" pravice pravdnih strank iz prvega odstavka 286. člena ZPP, "da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, ter se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke". Stališče iz odločbe VS RS III Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013, na katero se je sklicevala pritožnica, po katerem ima stranka pravico še na prvem naroku "razkriti svoje karte", je bilo sprejeto po dejanskem stanju pred uveljavitvijo novele ZPP-D in je tako v teoriji kot v praksi že zdavnaj preseženo. Odprto pa je vprašanje, ali je strankino pravico do navajanja novih dejstev in dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo dopustno omejiti samo v primeru iz drugega odstavka 286. člena ZPP, tj. ob pogoju, da je sodišče stranko predhodno v pisnem pozivu pozvalo k dopolnitvi njenih navedb oziroma dokaznih predlogov, pa stranka tega ni storila, ali tudi v primeru vlog, ki jih stranka pošlje brez poziva, kot to določa četrti in peti odstavek 286.a člena ZPP.

8. Določbi 286. člena in 286.a člena ZPP na prvi pogled sicer res delujeta neskladno, če ne celo kontradiktorno, kot opozarja pritožba, vendar pa je ustavno-sodna praksa razmerje med 286. in 286.a členom ZPP že obravnavala in ga tudi pojasnila. Da poseg v pravico stranke glede navajanja novih dejstev in dokazov s sistemom prekluzij ni nujno nedopusten, in da ne gre za prekomeren poseg v pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave, je odločilo že Ustavno sodišče RS v odločbi, na katero se se je sklicevalo prvostopno sodišče (Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009). Zavzelo je stališče, da uvedbo sistema prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju sojenja v razumnem roku, ki je bistveni sestavni del ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, in da je navedeni cilj (pospešitev in koncentracijo postopka) mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku ter da je zato nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Spodbuda strankam, naj bodo aktivne, ne more biti postavljena le kot prošnja, saj bi sicer ostala brez učinka, temveč kot zahteva z jasnimi sankcijami. Zakonska ureditev mora biti zasnovana tako, da od strank učinkovito pod grožnjo sankcij zahteva, da se same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo, kar bistveno pripomore tudi k vsebinski kvaliteti sodnega varstva. Za dosego zasledovanega cilja je torej nujno, da ZPP možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov časovno omejuje in da v posledici omeji tudi pravico iz 22. člena Ustave RS.

9. Vendar pa je Ustavno sodišče RS v citirani ustavni odločbi opozorilo tudi, da iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja zahteva, da zakon zagotovi takšno ureditev pravdnega postopka, ki v čimvečji meri omogoča, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Z drugimi besedami, mišljena je pravica stranke, da o njeni pravici sodišče vsebinsko pravilno odloči. Težnja po zagotovitvi koncentracije in pospešitve postopka lahko ta cilj ogrozi. Zato je odgovornost zakonodajalca, pa tudi sodišča, da v vsakem konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Sodišče ima pooblastilo in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru tehta, kateremu od načel (načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost (ali prekluzijam ali pravici stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze ne samo na prvem naroku za glavno obravnavo, pač pa celo po njem). Pri tehtanju teh načel ne more priti do tega, da bi eno načelo povsem izključilo drugo oziroma da bi vedno prevladalo eno načelo. Rezultat tehtanja je vedno odvisen od okoliščin konkretnega primera. Določbi 286. in 286.a člena ZPP se torej dopolnjujeta in nista v nekem hierarhičnem razmerju (in si torej tudi ne nasprotujeta).

10. Tudi sodna praksa je glede načina uporabe četrtega in petega odstavka 286.a člena ZPP zavzela enotno stališče, da je treba stranko na posledice, ki jo lahko zadenejo, opozoriti tudi v primeru, ko stranka vlogo predloži brez poziva sodišča (glej sklep VSL I Cp 2504/2018, VSL sklep I Cp 472/2014). V obeh primerih (vloga na poziv, vloga brez poziva) ima torej nespoštovanje roka za predložitev vloge lahko za posledico njeno neupoštevanje (tudi na prvem naroku za glavno obravnavo) le ob predpostavki, da je stranka na to posledico predhodno opozorjena, kar smiselno izhaja tudi iz primerjave drugega odstavka 286. člena ZPP in šestega odstavka 286.a člena ZPP. Težava, ki nastopi pri udejanjanju tega pravila, je v tem, da so "opozorila" sodišča v primeru opozarjanja strank na vloge brez poziva, vsebinsko prazna in lahko spregledljiva, saj v glavnem, kot tudi v konkretnem primeru, vsebujejo le prepis zakonske določbe.

11. Bistvena razlikovalna okoliščina, ki ločuje navedena pravna položaja (vloga s pozivom, vloga brez poziva), se izkazuje v iniciativi sodišča. Le-ta namreč v prvem primeru obstaja, v drugem pa ne (oz. vsaj ne v zadostni meri). Nadaljna bistvena razlikovalna dejanska okoliščina konkretnega primera (ki odstopa od dejanskih okoliščin v vseh primerih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi) je, da je šlo v obravnavanem primeru za prvo vlogo tožene stranke v tem postopku, ki ima glede na značilnosti postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju pravdnega postopka, vsebino in pomen dopolnitve odgovora na tožbo. Celoten sistem prekluzij, tj. omejitve vlaganja pripravljalnih vlog bodisi na podlagi poziva sodišča bodisi brez njega, pa se po ZPP nanaša na fazo postopka po vložitvi tožbe in odgovora na tožbo. To pa je položaj, ko sta obe pravdni stranki v bistvenem že navedli vsa pravno relevantna dejstva in predlagali ustrezne dokaze, in ki sodišču tudi že omogoča identifikacijo spornih vprašanj in sprejem programa vodenja postopka. V tej fazi priprav na glavno obravnavo je sodišču prve stopnje prepuščena odločitev o tem, ali bo opravilo še materialno procesno vodstvo v smislu določbe drugega odstavka 286. oziroma 286.a člena ZPP, in stranki še pozivalo k izjavljanju o določenih dejstvih, ki jih zatrjuje druga stranka, ali pa bo to prepustilo prosti volji strank (ker je dejansko stanje po oceni sodišča že v zadostni meri razjasnjeno). Iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP pa izhaja, da se dopustnost oz. omejitev vlaganja pripravljalnih vlog brez poziva nanaša celo na fazo postopka po pripravljalnem naroku, iz česar je mogoče sklepati, da so (tudi v primeru, ko se pripravljalni narok opravi hkrati z glavno obravnavo) mišljene situacije, ko je dejansko stanje med strankama v zadostni meri razjasnjeno in predstavljeno sodišču in ko sta se stranki tudi o nasprotnih trditvah in dokazih druge stranke že imeli priložnost izjaviti. Glavna obravnava in dogajanje na njej torej ne bi smela biti prepuščena izključno le volji pravdnih strank. Na način iz četrtega in petega odstavka 286.a člena (z vlogami brez poziva) se naj ne bi zbiralo osnovno procesno gradivo, potrebno za vsebinsko presojo spora na glavni obravnavi.

12. Kot je opozoril priznani teoretik dr. Aleš Galič (O namenu prekluzij v pravdnem postopku, revija Odvetnik 2 (60)/2013), "zahteva po poudarjeni aktivnosti, odgovornosti in bremenih strank, da prispevajo k učinkovitosti postopka tako z vidika kakovosti odločanja kot tudi hitrosti postopka, nikakor ne pomeni pasiviziranja sodišča. Že uporaba splošnega pravila o prekluzijah iz 286. člena ZPP, še toliko bolj pa določb drugega odstavka 286. in 286.a člena ZPP, nujno zahteva vnaprejšnjo celovito pripravo sodnika na zadevo. Brez sodnikove ustrezne in skrbne priprave in izdelane delovne metode spora ter vnaprejšnje pravne ocene ne more biti zagotovljena koncentracija postopka. Če so v čolnu trije (sodnik in stranki), bo šlo bolje in hitreje naprej, če se vse sili, da veslajo. Procesni instrumenti se ne smejo zlorabiti za golo formalizacijo postopka in za prekomerno oteževanje cilja vsebinsko pravilne odločitve. Kritično je treba ocenjevati, ali je tudi sodnik v konkretnem primeru dosegel pravilno ravnotežje med cilji koncentracije, pospešitve in ekonomičnosti na eni strani ter ciljem celovite vsebinske presoje spora na drugi strani. Sistem prekluzij torej ni tog in tudi ni sam s seboj v nasprotju, pač pa je mehak in prožen in nudi sodniku podlago za tehtanje vseh okoliščin primera."

13. Pritožbeno sodišče glede na povedano ugotavlja, da tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ravnalo pravilno, saj pred razpisom naroka ni opravilo materialnoprocesnega vodstva in je povsem pasivno sprejemalo ravnanja oziroma opustitve tožene stranke v tem postopku. Z ozirom na to, da se tožena stranka ni odzvala na dopolnitev tožbe (predlog za izvršbo ne vsebuje vseh elementov, ki jih za tožbo zahteva 180. člen ZPP), je bilo prvostopnemu sodišču že ob razpisu naroka za glavno obravnavo znano, da uresničitve obeh načel (izdaje materialno pravilne sodbe in koncentracije postopka) ne bo mogoče doseči zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva. Tožeča stranka je s poizvedbo, ali je tožena stranka odgovorila na dopolnitev tožbe, k pospešitvi in koncentraciji postopka pozvala tudi sodišče, ne samo toženo stranko. Takšno posplošeno obvestilo, v katerem je sodišče zgolj citiralo relevantne zakonske določbe, poslano hkrati z vabilom na pripravljani narok in narok za glavno obravnavo mesec dni prej, v opisanih dejanskih okoliščinah primera ne zadostuje (zadostovalo bi le pod pogojem, če bi bila v spisu vsaj ena obrazložena vloga vsake stranke, npr. tožba in odgovor na tožbo in če sodišče ob pregledu teh vlog ne bi zaznalo nerazčiščenih ali odprtih vprašanj glede relevantnega dejanskega stanja).

14. Ker je po oceni pritožbenega sodišča k prepozni predložitvi vloge tožene stranke prispevalo tudi sodišče prve stopnje z opustitvijo materialno procesnega vodstva (v situaciji, ko bi ga brez posebnih težav lahko opravilo), je sankcija, ki jo je v posledici utrpela tožena stranka, prestroga in pomeni prehud poseg v njeno pravico do izjave v postopku. Zaradi kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva vlogo tožene stranke z dne 27. 11. 2019 kot pravočasno. Predlogu tožene stranke o predodelitvi spisa drugemu sodniku ni ugodilo, saj ocenjuje, da je k napačni odločitvi sodišča prve stopnje prispevala tudi tožena stranka.