Jedro

Tožnik smiselno navaja, da naj bi ga preganjal nedržavni subjekt, to je posojilodajalec. Ni pa prepričljivo izkazal, da mu država pri tem ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj se sploh ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, to je policije. Če pa ni zaprosil za tako pomoč, tudi ni mogoče izhajati iz trditve, da mu državni organi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite zato mu ni mogoče priznati statusa begunca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da si je oktobra 2017 od nekega človeka na Kosovem sposodil 10.000,00 EUR, ki jih je potreboval za materino zdravljenje in se dogovoril, da vrne 15.000,00 EUR v dveh mesecih, ker pa to ni uspelo, so se mu obresti dvignile na 40.000,00 EUR. Posojilodajalci želijo denar nazaj, drugače bodo ubili njega ali njegove starše. Na policijo si ni upal prijaviti teh ljudi, saj se je bal, da bodo kaj storili njegovim staršem. Že trikrat so bili pri njemu na domu.

2. Na osebnem razgovoru je med drugim povedal, da si je oktobra 2017 sposodil denar. Na podlagi delovnega vizuma, s katerim bi v Republiki Sloveniji dobil kredit, je nameraval dolg vrniti. Po štirih dneh bivanja na Kosovem se je vrnil v Slovenijo. Takrat je izvedel, da ima žena drugega moškega, na njeno željo pa je umaknil vlogo za vizum za združitev družine. Dojel je, da ne bo mogel ostati v Republiki Sloveniji in posledično ne vzeti kredita. Na obali ima prijatelje in ti so odšli na Kosovo in posojilodajalcem povedali, kakšna je trenutna situacija in da bo denar vrnil. Ti pa niso pristali in so zahtevali vrnitev denarja takoj ali pa se bodo obresti povišale. Za podaljšanje roka se niso uspeli dogovoriti. Vseeno je na skrivaj odšel nazaj na Kosovo, da bi si uredil papirje za pridobitev delovnega vizuma. Po dveh dneh je odšel v Črno goro. Med decembrom 2017 do odhoda iz Črne gore se ni nikoli srečal s temi ljudmi. Skoraj vsak mesec so se pojavljale grožnje. Na vprašanje, na kakšen način so mu grozili, je pojasnil, da so vedno hodili domov k njegovemu očetu. Oče ni vedel, da si je denar sposodil, dokler niso prišli k njemu domov. Mislil je, da si je denar sposodil od kakšnega prijatelja. Prvič so mu grozili preko posrednika, ki ga je usmeril k tem posojilodajalcem. Ta ista oseba je odšla do njegovih staršev in jim povedala, da mora denar vrniti ali pa bo ob življenje. Groženj ni prijavil na policijo, ker bi lahko potem grozili tudi njegovim staršem. Posojilodajalci so staršem povedali, kaj vse mu bodo naredili, ko ga dobijo.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na vprašanja odgovarjal tekoče, vendar zelo pavšalno. Ker groženj ni prijavil pristojnim organom, od njega tudi ni mogoče pričakovati, da bi predložil kakšne listine v zvezi s tem. Tožena stranka meni, da je podajal lažne izjave glede groženj, ki naj bi jih prejemali njegovi starši. Enkrat je navedel, da so posojilodajalci hodili domov k njegovim staršem, drugič pa je zatrdil, da groženj ni mogel prijaviti na policijo, ker bi lahko grozili njegovim staršem. Ti dve izjavi sta kontradiktorni. Sicer pa je sam navedel, da se s posojilodajalci ni srečal in da življenje na Kosovem ni bilo nikoli ogroženo. Po drugi strani pa je v policijskem postopku navedel, da so razmere na Kosovem zelo težke in da se je zato odločil, da se vrne nazaj v Slovenijo. Poleg tega se je tožnik od decembra 2017 dalje, ko bi moral denar vrniti, vedno znova vračal nazaj na Kosovo. Iz navedenega se da povzeti, da v izvorni državi nima takšnih težav, kot jih skuša prikazati. Tožena stranka navedb tožnika ni primerjala z informacijami o izvorni državi. Njegove navedbe so malo verjetne in neprepričljive in zato tudi informacije o izvorni državi tega ne bi mogle sanirati. Poleg tega težav ni prijavil policiji, zato tudi ni mogoče primerjati delovanja policije glede na informacije o izvorni državi. Izrazito individualnih navedb, kot so izposoja denarja, torej upniško dolžniško razmerje, pa zaradi njihove individualne narave ni mogoče primerjati z informacijami o izvorni državi. Poleg tega tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Tožena stranka meni, da ni podana splošna verodostojnost tožnika.

4. Iz tožnikovih navedb je mogoče zaključiti, da kot razlog za zaščito uveljavlja grožnje s strani posojilodajalcev, ker v določenem času ni vrnil izposojenega denarja. Iz tega je razvidno, da gre za izključno finančne težave, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tako preganjanje ne ustreza pojmu preganjanja, ki je določen v Ženevski konvenciji. Inštitut priznanja mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je sam rekel, da njegovo življenje na Kosovu ni bilo nikoli ogroženo in da se s posojilodajalci ni nikoli srečal. Poleg tega groženj sploh ni prijavil na policijo. To pa kaže na to, da omenjeni dogodek ni bil tako resne narave, saj bi v nasprotnem primeru bilo od prosilca moč pričakovati, da dogodek prijavi pristojnim oblastem, da bi ga lahko zaščitile. Ni dokazano, da mu njegova izvorna država noče oziroma mu ni sposobna nuditi zaščite. Razen tega tudi ni izkazal resne škode v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zaradi neprepričljivih in malo verjetnih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj ni uspel izkazati, da mu država ne želi ali ni sposobna nuditi zaščite. Tožnik tudi ne uveljavlja, da se ne bi mogel vrniti zaradi grožnje za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka zgolj dodaja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 določila kot varno izvorno državo.

5. V tožbi navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je tožnik podajal lažne izjave glede groženj, ki naj bi jih prejemali njegovi starši. Ne gre za kontradiktornost izjav, ampak za problem jezikovne prepreke in čustvene vpletenosti tožnika, ki lahko privedejo do neskladnosti izjav. Napačno je tudi tožeča stranka njegove težave opredelila kot izključno finančne težave. Tožnik je pojasnil, da je bistvena težava v dejstvu, da obstaja nevarnost za življenje. S posojilodajalci pa se ni srečeval izključno zato, ker se je skrival. Poleg tega iz mednarodnih poročil izhaja, da ima Kosovo visoko stopnjo kriminalitete in organizirane kriminalne združbe so povezane z državnimi organi, pri čemer se tožnik sklicuje na poročilo kosovske policije, iz katerega izhaja, da je pogosto izsiljevanje po tako imenovanem oderuškem posojilu ter da večina tovrstnih primerov ni prijavljena policiji. Tudi potrdilo o prejemu vloge za dovoljenje za bivanje, izdano s strani Veleposlaništva RS v Prištini, ni dokaz za to, da ne obstaja zanj nevarnost v izvorni državi. Tožnik je najprej prebival v Črni gori, nekajkrat je skrivaj obiskoval starše. Na Kosovo se je vračal le občasno. Tožnik oporeka tudi temu, da ni dovolj hitro zaprosil za mednarodno zaščito. Po prihodu v Slovenijo je bil zelo preplašen, ni poznal jezika niti ni vedel, na koga naj se obrne za pomoč. Tožena stranka je zgolj posplošeno in neutemeljeno zaključila, da so navedbe tožnika neutemeljene in malo verjetne. Ni vpogledala na primer v poročila kosovske policije glede organiziranega kriminala in groženj posameznikom. Prav tako ni niti preverila njegovih navedb glede zdravstvenega stanja njegove matere. Tožena stranka ni opravila vseh dejanj, ki bi celovito razjasnile dejansko stanje. Celotno zaslišanje je bilo vodeno na način, da tožeča stranka ni mogla celovito navesti vseh dejstev. Tožnik predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in ugodi njegovi prošnji za mednarodno zaščito, toženi stranki pa naj naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da poročilo kosovske policije, na katerega se tožnik sklicuje, predstavlja nova dejstva in nove dokaze, tožnik pa ni navedel, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Tožena stranka se ne strinja s tem, da je bil tožnik zelo preplašen v Sloveniji in da ne pozna jezika, saj je sam navedel, da je od leta 2010 do leta 2016 bival v Republiki Sloveniji, se leta 2014 poročil s slovensko državljanko in večkrat na upravnih enotah urejal delovna dovoljenja. Tožena stranka ne more opraviti poizvedbe glede prijave kaznivih dejanj na Kosovem, saj skladno s 119. členom ZMZ-1 vse osebne podatke prosilca striktno varuje pred organi njegove izvorne države. Vlagatelj je tisti, ki mora sam pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno navaja, da ne gre zgolj za ekonomske težave, ampak da mu preti nevarnost s strani oseb, od katerih si je izposodil denar. Gre za strah pred odvzemom življenja oziroma mučenjem, kar predstavlja resno in konkretno grožnjo, ki pa je tožena stranka ni upoštevala. Te grožnje so se stopnjevale. Prav tako ne gre za tožbene novote, saj je bila tožena stranka s poročilom kosovske policije že seznanjena. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da se tožnik dobro znajde v Republiki Sloveniji. Tožena stranka bi morala tožnika obvestiti o tem, na podlagi katerih okoliščin je mogoče ugotoviti, da Kosovo ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna država. Tožena stranka glede obstoja resne škode ni pravno relevantnih dejstev aplicirala na ta zakonski stan.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi take strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel takih dejstev, da bi organ lahko predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

10. Poleg tega so nedržavni subjekti lahko subjekti preganjanja le, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije) vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. Tožnik smiselno navaja, da naj bi ga preganjal nedržavni subjekt, to je posojilodajalec. Ni pa prepričljivo izkazal, da mu država pri tem ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj se sploh ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, to je policije. Če pa ni zaprosil za tako pomoč, tudi ni mogoče izhajati iz trditve, da mu državni organi niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite. To je drugi razlog, zaradi katerega mu ni mogoče priznati statusa begunca.

11. Prav tako tožnik ni izkazal, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja 28. člena ZMZ-1) ni prepričljivo izkazal. Smiselno je navajal, da bi mu lahko grozila resna škoda v smislu 1. ali 2. alineje, to je bodisi usmrtitev bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je posojilodajalca. Vendar pa mora tudi v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz 3. alineje 24. člena ZMZ-1, torej je lahko subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in drugi organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik, kot je bilo že navedeno, ni izkazal, saj se niti ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom. Sodišče se tudi lahko strinja z oceno tožene stranke, da je bil tožnik glede utemeljenosti groženj preveč pavšalen in zelo neprepričljiv.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik ni podajal lažnih izjav glede groženj, zato sodišče ugotavlja, da te navedbe niti niso relevantne, kakor tudi ne ali je šlo za kontradiktornost njegovih izjav ali ne. Tožnik v tožbi navaja, da je bistvena težava v dejstvu, da obstaja nevarnost za njegovo življenje. Tudi če bi obstajala nevarnost za njegovo življenje, ki bi jo tožnik sicer moral bistveno natančneje opisati in utemeljiti, bi morala izkazati, da mu državni organi niso sposobni ali nočejo nuditi pomoči v primeru takih groženj. Zato ne more zadoščati posplošena navedba, da so posamezniki tožnika iskali in mu grozili. To bi bilo lahko upoštevno le, če bi tožnik izkazal, da mu državni organi niso bili sposobni nuditi pomoči kljub njegovi prijavi groženj. Tega pa ni izkazal, saj se niti ni poskušal obrniti za pomoč na pristojne državne organe.

13. Glede poročila kosovske policije, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, sodišče ugotavlja, da je že v prvem upravnem sporu v tej zadevi tožena stranka navajala, da je to tožbena novota. Ne glede na navedeno pa, tudi če bi bilo to poročilo upoštevno, ga tožnik k tožbi ni priložil, iz samih tožbenih navedb pa je razvidno zgolj to, da gre pri posojilih na Kosovem pogosto za oderuška posojila in izsiljevanje, ter da večina tovrstnih primerov ni prijavljena policiji. Iz tega pa še vedno ne izhaja, da bi bil tožnik dejansko ogrožen iz razloga iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. 14. Tudi tožbene navedbe glede tega, zakaj tožnik ni dovolj hitro zaprosil za mednarodno zaščito, niso relevantne v tej zadevi, kjer sodišče ugotavlja, da sploh niso podani vsi elementi, potrebni za priznanje mednarodne zaščite. Iz enakih razlogov tudi niso relevantni tožbeni očitki, da tožena stranka ni preverila njegovih navedb glede zdravstvenega stanja tožnikove matere oziroma iz tožbe ni razvidno, v kakšni povezavi je to s pogoji za mednarodno zaščito.

15. Glede očitkov, da tožena stranka navedb tožnika ni primerjala z informacijami o izvorni državi sodišče meni, da tudi to ne bi pripomoglo k drugačni odločitvi, saj pridobivanje informacij ne more sanirati dejstva, da razlogi preganjanja v tožnikovem primeru sploh niso podani. Razen tega se tožnik ni obrnil za pomoč na k pristojnim organom, če je res bil ogrožen, zaradi česar tudi ne more zahtevati od tožene stranke, da v zvezi z učinkovitostjo kosovske policije pridobiva informacije.

16. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da tožena stranka tožnika ni povprašala po spornih vprašanjih oziroma ga ni pozvala k dodatni izjavi o določenih dejstvih. Iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite je razvidno, da ga je poučila, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Izrecno je bil opomnjen s strani uradne osebe, da če ima kakršnokoli vprašanje glede postopka, lahko kadarkoli do konca sprejema prošnje vpraša. Tudi na osebnem razgovoru je bil poučen o tem, da če kakšnega vprašanja ne bo razumel, naj to pove, in mu bo vprašanje zastavljeno drugače. Tik pred osebnim razgovorom je bil poučen, ali naj mu še enkrat pojasnijo, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite, kar je sicer pisalo že v vabilu na osebni razgovor. Iz navedenih razlogov so torej tožbene navedbe o pomanjkljivem vodenju postopka neutemeljene.

17. Glede očitka o tem, da bi morala tožena stranka tožniku pojasniti, da bo uporabila koncept varne izvorne države, pa sodišče ugotavlja, da koncept varne izvorne države ni bil razlog, zaradi katerega je bila prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena. Tožena stranka je namreč na zadnji strani odločbe navedla, da zgolj dodaja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno izvorno državo. Iz obrazložitve odločbe kot celote pa izhaja, da je prošnjo zavrnila predvsem zato, ker tožnikovih izjav ni štela za verodostojne in ker ni ugotovila v tožnikovi zahtevi elementov mednarodne zaščite, ki bi morali biti podani v skladu z določili ZMZ-1. 18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

19. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, s čimer je smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava, vendar pa je sodišče ocenilo, da ta dokaz ni potreben, saj je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj tožnik tudi ni izkazal, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot v upravnem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

20. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.