Jedro

Zavezanec po 117. členu Stanovanjskega zakona je dolžan prodati stanovanje samo tistemu, ki je po tej določbi upravičenec, in sicer v roku dveh let po uveljavitvi zakona (123. člen SZ). Če zavezanec sklenitev pogodbe odkloni, jo lahko upravičenec iztoži (128. člen SZ). Zavezanec vsebinsko odkloni zahtevo za sklenitev pogodbe tudi tedaj, če sklene pogodbo z osebo, ki ni upravičenec po 117. členu SZ. Zato ima upravičenec tudi v tem primeru pravico sklenitev izsiliti s tožbo. To stori tako, da toži na razveljavitev pogodbe, ki jo je zavezanec že sklenil s tretjo osebo, in na sklenitev pogodbe z njim.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razveljavilo kupno pogobo št. 04/04-466-187/92, z dne 6.4.1992, sklenjeno med toženima strankama za stanovanje št. 10/1 na naslovu K. v L. in naložilo drugi toženki, da sklene pogodbo o prodaji tega stanovanja s tožnico za kupnino 733.842 SIT in pod pogoji stanovanjskega zakona. Toženima strankama je naložilo v povrnitev stroške postopka v znesku 64.752 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1993 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo toženec T. K. (v nadaljevanju tožena stranka) in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišč, da tožnica izpolnjuje pogoje za odkup stanovanja, toženec pa ne, ni pravilna. Toženec stanovanja ni prenehal uporabljati že v začetku leta 1991 ampak šele meseca aprila istega leta. Do uveljavitve stanovanjskega zakona tako ni preteklo šest mesecev. Sodišči sta tudi prezrli dokaze o tem, da sta tožnica in toženec še v maju in juniju leta 1991 iskala možnost zamenjave stanovanja za dve manjši. Zato toženec proti tožnici, ki je v stanovanju zamenjala ključavnico, tudi ni vložil motenjske tožbe. Da je toženec stanovanje uporabljal do meseca aprila 1991 dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica toženca v tem mesecu odjavila. Sicer pa sodišči ne bi smeli razveljaviti pogodbe, ki je bila sklenjena med toženima strankama. Tožeča stranka, ki pri tej pogodbi ni pogodbena stranka, razveljavitve ne more zahtevati. Da je pogodba neveljavna, pa ne zatrjuje nobena od pogodbenih strank. Reviziji naj se ugodi tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, ali pa tako, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki , ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, da se ni prostovoljno izselil iz stanovanja že v mesecu februarju leta 1991, ampak šele kasneje, izpodbija toženec v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijska trditev, da sodišče ni zavzelo stališča do dogovorov tožnice in toženca glede zamenjave spornega stanovanja za dve manjši, pa ni točna, saj je sodišče tudi to dejstvo pri presoji obravnavalo in ocenilo (2. odstavek na 5. strani razlogov sodbe sodišča I. stopnje).

Revizijsko stališče, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevek na razveljavitev pogodbe, ki je bila sklenjena med toženima strankama, pa je pravno napačno. Zavezanec po 117. členu Stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ - je dolžan prodati stanovanje samo tistemu, ki je po tej določbi upravičenec, in sicer v roku dveh let po uveljavitvi zakona (123. člen SZ). Če zavezanec sklenitev pogodbe odkloni, jo lahko upravičenec iztoži (128. člen SZ).

Zavezanec vsebinsko odkloni zahtevo za sklenitev pogodbe tudi tedaj, če sklene pogodbo z osebo, ki ni upravičenec po 117. členu SZ. Zato ima upravičenec tudi v tem primeru pravico sklenitev izsiliti s tožbo. To stori tako, da toži na razveljavitev pogodbe, ki jo je zavezenec (v obravnavanem primeru drugotožena stranka) že sklenil s tretjo osebo (v obravnavanem primeru toženec T. K.), in na sklenitev pogodbe z njim. Stališči nižjih sodišč, ki sta tožnici priznali aktivno legitimacijo za uveljavljeni zahtevek, sta zato materialnopravno pravilni.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V okviru preizkusa po uradni doložnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).