Jedro

Uveljavljanje sodnega varstva s strani delavca zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pomeni zlorabe procesnih pravic, da bi bil delavec zavezan k povrnitvi stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku, in da se ugotovi, da je tožnik še naprej delavec tožene stranke po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 11. 2002; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje, vključno s plačo in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v osmih dneh pod izvršbo, zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati 45 dnevni odpovedni rok ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do izteka 45 dnevnega odpovednega roka, vključno s plačo in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v osmih dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve, da trpi sama svoje stroške postopka (II. točka izreka) iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bilo ves čas postopka med strankama sporno le pravno vprašanje, če mora delodajalec tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu v skladu z določbo 108. člena Zakona o delovnih razmerjih predhodno pridobiti soglasje ustrezne komisije pri Ministrstvu za delu in socialne zadeve. Tožnik je imel v postopku pooblaščenko, ki je vešča s področja prava, zaradi česar bi lahko o tem brez spora dobil ustrezen odgovor. V kolikor pa je imel tožnik namen, da o tem pridobi pravnomočno pravno mnenje v obliki sodbe, za kar nima resnih razlogov, potem predstavlja njegovo ravnanje zlorabo procesne pravice. Tudi sicer je tožena stranka vsem svojim delavcem pošteno poravnala vse, kar jim je šlo na podlagi zakona in drugih predpisov, zaradi česar ji ob likvidaciji ni ostalo skoraj nič premoženja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da naloži tožniku v plačilo vse njene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo.

Po določbi 1. odstavka 151. člena ZPP gre pri stroških postopka za izdatke, nastale med postopkom ali zaradi postopka pri sodišču. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa jih ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). Vendar je v postopkih pred delovnim sodiščem v primeru spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja glede stroškov določena drugačna ureditev. Po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 namreč v takšnih sporih delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kdaj gre za zlorabo procesnih pravic, je potrebno presojati predvsem iz vsebine določb 9. in 1. odstavka 11. člena ZPP(1).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dajatvene zahtevke in zahtevek za reintegracijo. Pri odločitvi o stroških tožene stranke je izhajalo iz določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, da stranka sama krije svoje stroške postopka.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnik, ki ga je zastopala kvalificirana pooblaščenka, vedoč, da mu je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo, zlorabil procesne pravice. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi uvedbe postopka redne likvidacije družbe. Glede tega je sodišče prve stopnje v zadevi ugotovilo tako nesporna kot sporna dejstva in po izvedenih listinskih dokazih zaključilo, da je bila odpoved pogodbe pravilna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se morajo v sodnem postopku preizkusiti vsa sporna vprašanja glede utemeljenih razlogov in med ostalimi tudi, če je bila odpoved podana v predpisanih rokih. Takšno uveljavljanje sodnega varstva s strani delavca, tudi če gre za primer odpovedi v posledici uvedbe postopka redne likvidacije, pa ne pomeni zlorabe procesnih pravic, za kar se v konkretnem primeru zavzema pritožba. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema izpodbijano odločitev o stroških kot pravilno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

(1) Tako Janez Novak, komentar ZDSS-1 leto 2005, stran 209.