Jedro

Pogodba za toženo stranko ne določa nobene protidajatve. Samo zato, ker je avtocesta postavljena, kjer je, niti lastnik niti upravljalec in vzdrževalec avtoceste ne more brez zakonske podlage zaračunavati nadomestil tistim, ki imajo od tega koristi (npr. hotelirjem ali gostilničarjem, ki imajo več prometa, ali podjetjem in celo prebivalcem, ki imajo zaradi avtoceste ugodnejše prometne povezave). Lega avtoceste pač ni dajatev tožene stranke. Iz tega sledi, da vidnost pilona z avtoceste ni dopusten predmet Pogodbe, zaradi česar je Pogodba na podlagi določila 438. člena OZ nična. Posledice ničnosti ureja določilo 87. člena OZ. Po določilu prvega odstavka tega člena mora v primeru nične pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni: 1) v I. točki izreka tako, da mora tožena stranka DRUŽBA ZA AVTOCESTE V REPUBLIKI SLOVENIJI d. d. tožeči stranki K. d. o. o. a) izročiti pet menic, ki jih je izdala tožeča stranka in pooblastilo tožeče stranke za izpolnitev le teh, vse dano v poplačilo ob obveznosti po Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij pri rekonstrukciji priključka B. in izgradnji počivališča B. z dne 24. 1. 2007, b) plačati tožeči stranki 10.434,17 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2012 do plačila; vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe; 2) v II. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.278,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.437,07 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo VIII Pg 4915/2013 z dne 10. 11. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek (1) na vrnitev petih menic, ki jih je izdala tožeča stranka toženi skupaj s pooblastilom za izpolnitev, vse v poplačilo obveznosti po Pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij pri rekonstrukciji priključka B. in izgradnji počivališča B. z dne 24. 1. 2007 in (2) na plačilo 10.434,17 EUR, ki ga je tožena stranka pridobila z unovčenjem ene od menic. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pritožila. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: VSL) pa je kot pritožbeno sodišče s sodbo I Cpg 324/2016 z dne 21. 9. 2017 pritožbo zavrnilo, prvostopenjsko sodbo potrdilo ter tožečo stranko obvezalo k plačilu pritožbenih stroškov tožene stranke. V revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) s sklepom III Ips 21/2018 z dne 10. 5. 2019 drugostopenjsko sodbo razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), stroške revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Predmet spora

2. Pravdi stranki sta 24. 1. 2007 sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij pri rekonstrukciji priključka B. in izgradnji počivališča B. (v nadaljevanju: Pogodba). Sklenili sta jo, kot izhaja iz 1. člena te Pogodbe, z namenom dolgoročno urediti medsebojna razmerja pri izvajanju njunih poslovnih dejavnosti in tako zagotoviti čim višji nivo storitev uporabnikom avtoceste (v nadaljevanju: AC) in gostom restavracije, Hotela in kongresnega centra A. pri izvozu B. 3. Po tistem, ko je bila zadeva obravnavana pred sodišči vseh treh stopenj, je od več zatrjevanih podlag, na katerih je tožeča stranka temeljila svoj zahtevek, ostala nerešena le še ena. Ta je ali je Pogodba nična zato, ker nasprotuje moralnim načelom, saj predmet pogodbe ni v pravnem prometu in na njeni podlagi tožeča stranka ni prejela nobene protidajatve, kot zatrjuje ona. Zato v posledici zatrjevane ničnosti Pogodbe zahteva vračilo zneska 10.434,17 EUR, ki ga je tožena stranka pridobila z unovčenjem ene od menic 14. 12. 2012. Hkrati zahteva vrnitev vseh petih menic skupaj z menično izjavo, kar vse je izročila toženi stranki v zavarovanje obveznosti iz Pogodbe. Navedla je tudi, da je bila ena od menic delno unovčena in vrnjena toženi strani.

Povzetek revizijske odločbe

4. V obrazložitvi odločbe III Ips 21/2018 z dne 10. 5. 2019 je VSRS med drugim zapisalo, da lega avtoceste pač ni dajatev tožene stranke, ki bi jo bilo mogoče vnesti v pogodbeno razmerje in zaračunavati. Vendar pa pogodbena določba ni povsem jasna. Če jo je razumeti morda tako, da se je tožena stranka zavezala, da bo šele omogočila "ugodno“ lego pilona, tako da bo na primer uredila ali vzdrževala okolico avtoceste na način, ki bi bil ugoden za tožečo stranko (omogočal vidnost pilona)", bi šlo za protidajatev (prestacijo) tožene stranke. Zapisalo je še, da sodišči prve in druge stopnje nista natančneje pojasnili (raziskali) v čem, naj bi tožena stranka omogočila posredno dostopnost do Hotela A. Ni ugotovljeno in pojasnjeno, ali gre za dostopnost, ki je posledica samega položaja zgrajene obvoznice in hotela, ali pa gre za dostopnost, ki se jo je tožena stranka s Pogodbo šele zavezala zagotoviti tožeči stranki zaradi njenega hotela. Tudi ni ugotovljeno, ali je tožena stranka zavezo že izpolnila, kar je pomembno zaradi vračilnega zahtevka tožeče stranke (16. točka obrazložitve). Zato je sodišču druge stopnje dalo napotek, naj v ponovljenem postopku omogoči strankam, da se izjavita o tem, kako je razumeti zavezo tožene stranke iz 7. člena Pogodbe. Menilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je drugostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Povzetek navedb pravdnih strank po razveljavitvi sodbe VSL

5. V prid stališču, da se je s Pogodbo tožeča stranka zavezala plačevati toženi stranki odmeno zgolj zaradi ugodne lege pilona in njegove vidnosti z AC, je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2019 navedla, (1) da je bil pilon na svojem mestu postavljen že nekaj let pred sklenitvijo Pogodbe, (2) da tožena stranka ni storila prav ničesar, da bi se vidnost že postavljenega pilona kakorkoli izboljšala, (3) da tega Pogodba niti ne predvideva in med drugim, (4) da pilon stoji na zemljišču tožeče stranke. (5) Vztrajala je pri svojem pravnem stališču, da lega postavljenega pilona ni nikakršna "dajatev" tožene stranke, saj je pilon tja postavila tožnica in to na svoje zemljišče, pri čemer toženka ni pristojna za izdajo kakršnihkoli dovoljenj ali soglasij v zvezi s tem.

6. Tožena stranka pa je v vlogi z dne 24. 9. 2019 navedla, (1) da predmet pogodbe ni izboljšanje vidnosti pilona, pač pa zagotovitev in ohranjanje njegove vidnosti v času trajanja pogodbe ter vzdrževanje prometne signalizacije, ki označuje hotel in nadomestitev le te z novo, kadar in v kolikor bo potrebno, (2) da nadomestilo vključuje tudi odmeno za prometno signalizacijo, ki jo je že izvedla in (3) da se je tožena stranka v 3. členu Pogodbe izrecno zavezala prometno signalizacijo prilagoditi veljavnim predpisom, in do izgradnje novega počivališče B. vzdrževati, (4) da je obveza tožene stranke zemljišče med pilonom in avtocesto vzdrževati v takšnem stanju, da bo vidnost pilona ohranjena in sicer (a) z opustitvijo dejanj, ki bi to vidnost zmanjševala (npr. s postavitvijo reklamnih tabel, ki bi poslabšale vidnost pilona) in (b) z aktivnim ravnanjem (npr. s košnjo in odstranjevanjem rastja na zemljišču, ki leži med avtocesto, v obsegu celotnega parkirišča pred hotelom in hotelom) in (5) da je iz Pogodbe jasno razvidna obveznost tožene stranke, da ves čas trajanja pogodbe ukrene vse potrebno, da bo hotel označen v cestni signalizaciji in da bo pilon dobro viden z avtoceste.

Obravnava pred sodiščem druge stopnje

7. Ob ponovnem odločanju o pritožbi je VSL, upoštevajoč stališče revizijskega sodišča, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, na seji 29. 8. 2019 sklenilo, da bo razpisalo obravnavo in na njen ponovilo vse že izvedene dokaze. Ob razpisu obravnave pa je glede na to, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj odločilo, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

Razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka

8. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, zavrnilo tožbeni zahtevek. Ni sledilo pravnemu stališču tožeče stranke, da Pogodba nasprotuje moralnim načelom, ker naj bi tožeča stranka ne bi prejela nobene protidajatve za nadomestilo, ki ga je po Pogodbi dolžna plačevati toženi stranki. Sklicevalo se je na določilo 3. člena OZ (Prosto urejanje obligacijskih razmerij), presodilo, da gre za avtonomno, svobodno in dopustno voljo pravdnih strank ter med drugim zapisalo, da je tožena stranka s Pogodbo dala soglasje, da se zagotovi posredna dostopnost uporabnikom počivališča B. do Hotela A. Presodilo je, da Pogodba ni bila sklenjena za izvrševanje upravnih nalog tožene stranke, kamor sodi tudi izdaja soglasij tožene stranke po 9. členu ZDARS, ker tožeča stranka za izdajo soglasja za postavitev pilona sploh zaprosila ni (13. točka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

9. V pritožbi je tožeča stranka uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Vztrajala je pri svojem stališču, da je pogodbeno določilo, po katerem mora tožeča stranka toženi stranki plačevati nadomestilo za ugodno lego pilona, nično. Iz navedb tožene stranke naj bi izhajalo, da je tožeči stranki zaračunavala nadomestilo za nekakšno soglasje za postavitev pilona, saj se je sklicevala na takrat veljavni Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC), ki je natančno določal, pod katerimi pogoji lahko tožena stranka izda soglasje za postavitev pilona, med temi pogoji pa ni nikjer določeno nadomestilo za vidnost ali podajo soglasja za postavitev oglasa, niti kakršnokoli drugo plačilo. Posamezne dajatve pa so lahko določene samo z zakonom. Tožena stranka sicer je javno podjetje in s tem oseba javnega prava, vendar dajatve za ugodno lego ali vidnost pilona, ne določa noben zakon. Ugodna lega je lastniku običajno zaračunana s prodajo določenega zemljišča, gotovo pa je v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi, da mora lastnik zemljišča imetnikom sosednjega zemljišča plačevati neko nadomestilo za ugodno lego njegovega lastnega zemljišča oziroma za njegovo vidnost. Ker je skladno z določilom 438. člena OZ pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa, nična, je predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. V tistem delu odgovora na pritožbo, ki je po razveljavitvi sodbe VSL še relevanten za odločitev o pritožbi, je tožena stranka navedla, da je pobudo za sklenitev pogodbe dala tožeča stranka. Soglašala je s stališčem sodišča prve stopnje, da je dogovorjeno nadomestilo za vidnost pilona odraz avtonomije pogodbenih strank, kot je bila ves čas trdila. Četudi v nobenem zakonu ni predvideno nadomestilo za ugodno lego, to še ne pomeni, da je taka pogodba brez pravne podlage. Nadomestilo za vidnost pilona nikoli ni bilo zaračunano kot soglasje za postavitev pilona, pač pa zaradi ugodne lege pilona (vidnost pilona z AC), kar da potrjuje jezikovno povsem jasna določba 7. člena Pogodbe. Ker tožeča stranka za izdajo soglasja za vidnost pilona sploh zaprosila ni, dogovorjeno nadomestilo že iz tega razloga ne more biti v nikakršni povezavi s soglasjem. Ker Pogodba predstavlja sui generis pogodbo, določilo 438. člena OZ v obravnavanem primeru ni uporabljivo. Ne drži pritožbeno stališče, da tožeča stranka za plačevanje nadomestila ni prejela nikarkšne protidajatve, saj je tožena stranka s pogodbo dala soglasje, da se zagotovi posredna dostopnost uporabnikom počivališča B. do Hotela A. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Dokazni postopek na obravnavi pred sodiščem druge stopnje

11. V dokaznem postopku je VSL ponovilo dokaze izvedene na glavni obravnavi 19. 5. 2015. Tako je prebralo vse listine tožeče stranke v prilogah od A1 do A12 in tožene stranke v prilogah od B1 do B10, spis Okrožnega sodišča v Ljubljani Zd 961/2012, v soglasju s strankama pa prebralo izpovedi direktorja tožene stranke J. A., nekdanjega zakonitega zastopnika tožene stranke, kot priče zaslišanega R. S. ter prič B. V., G. R. in J. S. K odločitvi o pritožbi

12. Pritožba je utemeljena.

13. V prid odgovoru na vprašanje, ali je Pogodba nična zato, ker predmet pogodbe ni v pravnem prometu in za toženo stranko ne določa nobene protidajatve, pritožbeno sodišče najprej povzema tista določila Pogodbe, na katera sta se sklicevali obe pravdni stranki in ki so še pomembna za odločitev o pritožbi.

V prvem odstavku 7. člena Pogodbe je zapisano, da DARS (tožena stranka), s to Pogodbo zaračunava K. d. o. o. (tožeči stranki) nadomestilo zaradi ugodne lege pilona (vidnost pilona z AC), ki označuje kongresni center in (takratni) Hotel A. in da se DARS zavezuje, da bo v okviru prometne signalizacije za počivališče B. izvedel ustrezne označitve s piktogrami, ki bo v skladu z veljavnimi predpisi označevala Hotel A.1 V drugem odstavku 7. člena pa se je K. obvezala, da bo vsako leto od 1. 1. 2007 dalje plačala DARSu nadomestilo 20.000,00 EUR, indeksirano z indeksom cen življenjskih potrebščin. Iz tretjega odstavku 7. člena izhaja, da bo DARS označevanje s piktogrami, ki bo v skladu z veljavnimi predpisi, izvedel ob odprtju AC povezave med Š. skozi tunel. Pri tem naj bi se z dnem postavitve tabel obveznost tožeče stranke zvišala na indeksiranih 115.000,00 EUR mesečno2. V četrtem odstavku 7. člena Pogodbe pa je določeno, da DARS s to pogodbo daje soglasje, da se zagotovi posredna dostopnost uporabnikom počivališča B. do Hotela A.<...> V 3. členu sta pogodbenici ugotovili, da je parkirišče, ki je ločeno od AC in služi le gostom hotela A., že zgrajeno in da je že izvedena prometna signalizacija, ki uporabnike AC informira o lokaciji Hotela A., ki bo vsakokrat prilagojena veljavnim predpisom, ki urejajo prometno signalizacijo.

14. Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, je nična (del prvega odstavka 86. člena OZ). Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (39. člen OZ). Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (prvi odstavek 8. člena OZ). Stvar, za katero gre pri pogodbi, mora biti v prometu in je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa (prvi odstavek 438. člena OZ).

15. Tožena stranka je tako kot med postopkom pred sodiščem prve stopnje (npr. 6. točka navedb) kot tudi v odgovoru na pritožbo vztrajala, da je bilo zaračunavanje nadomestila tožeči stranki dogovorjeno zaradi ugodne lege pilona (vidnost pilona z AC), ki označuje Kongresni center in hotel A., kar da potrjuje jezikovno povsem jasna določba 7. člena Pogodbe. Zatrjevano protidajatev, ki naj bi bila v tem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka zagotovi "posredno dostopnost uporabnikom počivališča B. do Hotela A.", pa je, sledeč napotku iz revizijskega sklepa (ki je povzet v 4. točki te obrazložitve), konkretizirala v vlogi z dne 24. 9. 2019. Tam je navedla, da je bilo nadomestilo dogovorjeno za vse koristi, ki jih ima tožeča stranka in za obveznosti tožene stranke tja do izgradnje novega počivališča. Te obveznosti pa so: (1) vzdrževanje prometne signalizacije, ki označuje hotel in nadomestitev le te z novo, kadar in v kolikor bi bilo to potrebno, (2) že izvedena prometna signalizacija, (3) prilagoditev prometne signalizacije veljavnim predpisom in vzdrževanje le te do izgradnje novega počivališče B., (4) vzdrževanje zemljišča med pilonom in avtocesto v takšnem stanju, da bo vidnost pilona ohranjena in sicer (a) z opustitvijo dejanj, ki bi to vidnost zmanjševala (npr. s postavitvijo reklamnih tabel, ki bi poslabšale vidnost pilona) in (b) z aktivnim ravnanjem (npr. s košnjo in odstranjevanjem rastja na zemljišču, ki leži med avtocesto, v obsegu celotnega parkirišča pred hotelom in hotelom). K tem navedbam je na obravnavi 22. 10. 2019 dodala, da bi, če bi npr. na to zemljišče postavila reklamne table, pilon z AC ne bil viden in med drugim, da je to zemljišče tržno zanimivo za oglaševanje. Da bi se izrecno kdo zanimal za postavitev reklamnih tabel tako, da zakrije približno 20 metrov visok pilon z avtoceste, pa ni navedla.

16. Po presoji pritožbenega sodišča pa soglasje iz četrtega odstavka 7. člena Pogodbe (zagotavljanje posredne dostopnosti uporabnikom počivališča B.) ob še tako benevelentnem branju tega določila ne predstavlja dogovora o zgoraj zatrjevanih konkretiziranih obveznostih niti dogovora o dolžnih opustitvah tožene stranke. S sklicevanjem na to soglasje tožeča stranka v morebitni pravdi proti toženi stranki z zahtevkom npr. (1) na zamenjavo prometne signalizacija v novo (kadar in v kolikor je to potrebno), (2) na vzdrževanje prometne signalizacije, ki jo je tožena stranka že izvedla, (3) na košnjo, (4) na odstranitev rastja v bližini pilona..., češ, da za te storitve plačuje po indeksiranih 20.000,00 EUR letno, ne bi mogla uspeti. „Ugotovitev“ iz 3. člena Pogodbe, da "že izvedena prometna signalizacija uporabnike AC informira o lokaciji Hotela A., ki bo vsakokrat prilagojena veljavnim predpisom, ki urejajo prometno signalizacijo", pač ni zaveza. Prav tako ni zaveza ugodna lega pilona (vidnost pilona z AC) iz prvega stavka 7. člena Pogodbe.

17. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, prvič, da je zmotno stališče tožene stranke, ki ga je zavzela v vlogi z dne 24. 9. 2019, da se je z „ugotovitvijo“ iz 3. člena Pogodbe tožena stranka k čemurkoli zavezala; drugič, da nobena od zavez, ki jih je tožena stranka konkretizirala v vlogi z dne 24. 9. 2019 in na obravnavi dne 22. 10. 2019, iz Pogodbe ni razvidna in tretjič, da so vse njene navedbe o dolžnem ravnanju in dolžnih opustitvah tožene stranke nedovoljene novote, kot je pravilno na obravnavi opozorila tožeča stranka. Po določilu drugega odstavka 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom istega zakona namreč lahko pravdni stranki po razveljavitvi drugostopenjske sodbe na novi obravnavi navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le v primeru, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Da bi se to zgodilo, pa tožena stranka ni zatrjevala.

18. Iz do sedaj povedanega sledi, da se je dvom revizijskega sodišča o tem, da utegne pogodbeno določilo o plačevanju „nadomestila zaradi ugodne lege pilona“ kazati na zavezo tožene stranke, da bo šele omogočila "ugodno lego pilona, tako da bo na primer uredila ali vzdrževala okolico avtoceste na način, ki bi bil ugoden za tožečo stranko (omogočal vidnost pilona)“, izkazal za neutemeljenega. Pa ne le zato, ker se je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožena stranka sama sklicevala na povsem jasno določilo prvega odstavka 7. člena Pogodbe, pač pa tudi iz razlogov, kratko povzetih v 17. točki te obrazložitve.

19. Torej je zadeva jasna. Pogodba za toženo stranko ne določa nobene protidajatve. Samo zato, ker je avtocesta postavljena, kjer je, niti lastnik niti upravljalec in vzdrževalec avtoceste ne more brez zakonske podlage zaračunavati nadomestil tistim, ki imajo od tega koristi (npr. hotelirjem ali gostilničarjem, ki imajo več prometa, ali podjetjem in celo prebivalcem, ki imajo zaradi avtoceste ugodnejše prometne povezave). Lega avtoceste pač ni dajatev tožene stranke. Iz tega sledi, da vidnost pilona z avtoceste ni dopusten predmet Pogodbe, zaradi česar je Pogodba na podlagi določila 438. člena OZ nična. Posledice ničnosti ureja določilo 87. člena OZ. Po določilu prvega odstavka tega člena mora v primeru nične pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe.

20. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka v zavarovanje obveznosti iz Pogodbe izročila tožeči stranki pet lastnih bianco menic skupaj s pooblastilom za njihovo izpolnitev, da je eno od teh menic tožena stranka 14. 12. 2012 delno unovčila v višini 10.434,17 EUR ter da ji je po unovčitvi banka to menico vrnila.

21. Glede na zgornje razloge je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi v pretežnem delu ugodilo. Na podlagi določila prvega odstavka 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena istega zakona je izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz I.1. točke izreka te sodbe. Na podlagi te odločitve mora tožena stranka tožeči stranki vrniti vse, kar je na podlagi Pogodbe prejela.

22. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče kot nebistveno še dodaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da Pogodba ni bila sklenjena za izvrševanje upravnih nalog tožene stranke, kamor sodi tudi izdaja soglasja tožene stranke po 9. členu ZDARS, ker tožeča stranka za izdajo soglasja za postavitev pilona sploh zaprosila ni. Tej ugotovitvi nobena stranka ni nasprotovala. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na glavni obravnavi 10. 11. 2015 zaslišani nekdanji direktor tožene stranke R. S. izpovedal, da tam pilon verjetno ne bi sme stati in da je zato tožeča stranka dala pobudo, da bo plačevala nadomestilo. Ta izpoved pa po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da obstoji možnost, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo z motivom, da se tožeča stranka izogne upravnemu postopku, v zvezi s pilonom, katerega rezultat je lahko negotov. Korist od sklenjene Pogodbe pa bi imeli obe stranki. Korist tožene stranke bi bila prejemanje vsakoletnega indiksiranega nadomestila. Korist tožeče stranke pa bi bila v tem, da se izogne morebitnemu inšpekcijskemu postopku, v posledici tega pa da obstoji pilona tam, kjer je pač stal ob sklenitvi Pogodbe. Tak motiv za sklenitev pogodbe pa ne za eno ne za drugo stranko ni dopusten. Ker pa se na nagib za sklenitev Pogodbe ni sklicevala nobena od pravdnih strank, se tudi pritožbeno sodišče z njim ni podrobneje ukvarjalo in ni vplival na odločitev o pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja le, da je pogodba, pri kateri je nedopusten nagib bistveno vplival na sklenitev pogodbe, po določilu drugega odstavka 40. člena OZ tudi lahko nična.

K odločitvi o stroških postopka

23. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, je moralo pritožbeno sodišče odločiti o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena).

K odločitvi o pravdnih stroških

24. Pravda se je začela leta 2013, to je v času veljavnost Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/08, 35/09, ZOdvT). Zato je pritožbeno sodišče odmerilo vse stroške, torej tako pravdne stroške, kot stroške, ki so nastali v zvezi s pravnimi sredstvi, skladno z drugim odstavkom 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 2/2015), po ZodvT (osnova 493,00 EUR). Tako je po po tar. št. 3100 priznalo tožeči stranki nagrado za postopek v višini 640,90 EUR, za narok po tar. št. 3102 v višini 591,60 EUR, po tar. št. 6002 pa materialne stroške v znesku 20,00 EUR, to je skupno 1.252,50 EUR, upoštevajoč DDV v zahtevanem odstotku 20 % pa 1.503,00 EUR. Glede na to, da je za takso za tožbo tožeča stranka plačala 675,00 EUR, znašajo njeni pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje 2.178,00 EUR. Te stroške mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe. Če tega ne bo storila, pa bo morala v primeru zamude, ki bo nastopila po preteku 15 dni, plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

25. V času vložitve revizije 12. 1. 2018 citirani ZOdvT sicer ni več veljal. Takrat je veljala že omenjena Odvetniška tarifa, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS 2/2015. Skladno z 22. členom je ta tarifa začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, to je 10. 1. 2015. Upoštevajoč tudi že citirani drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife pa je moralo pritožbeno sodišče tudi pritožbene in revizijske odvetniške stroške v tem postopku odmerjati po ZOdvT, čeprav je tožeča stranka predlagala odmero po Odvetniški tarifi. Tega pa, kot rečeno drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife ne dopušča, saj je bila tožba vložena 28. 1. 2013. Ker je stroškovnik tožeče stranke določljiv, je pritožbeno sodišče pri odločanju o stroških pritožbenega postopka pač uporabilo ZOdvT. Vprašanje, kateri predpis uporabiti, spada namreč v področje pravilne uporabe materialnega prava.

26. Glede na navedeno je tožeči stranki za revizijski postopek po tar. št. 3.300 priznalo 986,00 EUR, po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR. Za obravnavo pred VSL ji je po tar. št. 3303 priznalo 591,60 EUR, kar znese skupno 1.597,60 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 1.949,07 EUR. Na račun taks ji je priznalo sledeče zneske: za plačano takso za pritožbo 741,00 EUR, za takso za dopustitev revizije 247,00 EUR, za takso za revizijo pa 494,00 EUR, skupno 1.488,00 EUR. Tako skupno priznani stroški tožeči stranki znašajo 3.437,04 EUR. Tudi te stroške bo morala tožena stranka povrniti tožeči stranki v 15 dneh. Če tega ne bo storila, ji bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1 Med pravdnima strankama ni sporno, da počivališče B. še ni zgrajeno. 2 Med pravdnima strankama ni sporno, da zahtevek na plačevanje tega zneska še ni zapadel.