Jedro

Ker terjatev iz naslova neupravičene obogatitve nastane s prehodom koristi s prikrajšane osebe na osebo, ki je s tem pridobila korist , za pričetek teka zastaralnega roka za njeno uveljavitev ni vedno odločilen trenutek, ko so bila vlaganja zaključena, ampak je pomembno, kdaj se je izjalovilo pričakovanje, zaradi katerega je bilo vlaganje izvedeno.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10.000 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in kršitve materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da je zastaranje začelo teči z zaključkom vlaganj v nepremičnino, ko sta bila znana njihov obseg in vrednost. Temeljna predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve je prehod koristi s prikrajšanega na okoriščenega. Zastaranje tako ni moglo pričeti teči, preden je tožnik izgubil posest nepremičnine, v katero je vlagal. Tako stališče zavzema tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča (II Ips 808/2007, II Ips 330/2004, II Ips 296/2010). Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča v izpodbijani sodbi ni ugotovitev, kdaj se je tožnik odselil in torej izgubil posest. Podano je nasprotje med razlogi sodbe, ki sprva zavzame stališče, da je zahtevek zastaral, nato pa, da ni dokazal prikrajšanja.

V pritožbi zoper sklep tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V sklepu niso navedeni razlogi, zaradi katerih so bili stroški tožencu priznani kljub temu, da jih ni priglasil do zaključka glavne obravnave. Ni bila izdana niti delna niti vmesna sodba, v sklepu pa je poleg tega izrecno ugotovljeno, da s sodbo ni bilo odločeno o stroških postopka, ker niso bili priglašeni. Poleg tega tožencu ne gredo stroški v višini kilometrine, ampak v višini vozovnice za najcenejše prevozno sredstvo.

Toženec v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev. Trdi, da sodna praksa razlikuje med primeri, ko je bil vlagatelj v nekem (stvarno-, obligacijsko-) pravnem razmerju z obogatenim (II Ips 330/2004, II Ips 808/2007, II Ips 296/2010), in primeri, ko takega pravnega razmerja med njima ni bilo (II Ips 164/93, II Ips 282/2004, II Ips 711/2005, II Ips 521/2008, II Ips 270/2006), in da tožnik ni podal trditev, ki bi kazale na kakršnokoli pravno razmerje s toženčevimi predniki ali tožencem.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi ugotovitev, da je tožnik z vlaganji zaključil v letu 1998, tožba pa je bila vložena 13. 4. 2012, izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bila tožba vložena po izteku petletnega zastaralnega roka, ki je pričel teči z zaključkom vlaganj v nepremičnino, ko sta bila znana njihov obseg in vrednost. Poleg tega tožnik ni dokazal prikrajšanja, ker sta po smrti staršev, ki sta bila solastnika nepremičnine v času vlaganj, s tožencem postala njena solastnika, toženec pa mu ne preprečuje njene uporabe.

Zatrjevano nasprotje med stališčem izpodbijane sodbe, da je zahtevek zastaral, in stališčem, da tožnik ni dokazal prikrajšanja, ni podano. Vsak od razlogov samostojno utemeljuje odločitev o zavrnitvi zahtevka. Preizkus materialnopravne pravilnosti stališča o neobstoju prikrajšanja po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pokaže, da je zmotno. Po tožbenih trditvah se je z vlaganji povečala vrednost celotne nepremičnine, tožnik pa uveljavlja zahtevek v višini povečanja vrednosti toženčevega solastninskega deleža glede nepremičnine. Okoliščina, da tožnik uživa posest nepremičnine glede na svoj solastninski delež (pridobljen po izvršitvi vlaganj), tako ne more vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka.

Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi zmotnost stališča, da je zastaralni rok pričel teči z zaključkom vlaganj v nepremičnino, ko sta bila znana njihov obseg in vrednost. V skladu s 361. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in enakim prvim odstavkom 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, odkar je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po utrjenem stališču sodne prakse je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi s prikrajšane osebe na osebo, ki je s tem pridobila korist. (1) Stališče toženca v odgovoru na pritožbo, da je ta trenutek odvisen od tega, ali je med prikrajšano in okoriščeno osebo predhodno obstajalo neko pravno razmerje, je pravilno, kolikor želi povedati, da je presoja o tem, kdaj je prišlo do prehoda koristi, odvisna od razlogov za nastanek prikrajšanja. Že iz določbe drugega odstavka 190. člena OZ izhaja, da zahtevki iz neupravičene obogatitve ne nastanejo le v primerih kasneje odpadle pravne podlage, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila.(2) Sodna praksa v raznoliki paleti življenjskih primerov, podobnih obravnavanemu, uporablja izraz izjalovljeno pričakovanje. Gre za primere, ko nekdo nekaj stori ali da v pričakovanju nasprotne izpolnitve, ki je izostala, ali zaradi izpolnitve nekega cilja, ki se ni uresničil.(3) Izpodbijana sodba se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je zastaralni rok pričel teči s trenutkom, ko sta bila znana obseg in vrednost vlaganj, ni opredelila do vprašanja, kdaj se je izjalovil namen (zatrjevanih) tožnikovih vlaganj. Medtem ko v pravdi ni bilo sporno, da so bila vlaganja zaključena v letu 1998, pa sta pravdni stranki podali različne trditve o trenutku, odločilnem za presojo, kdaj je nastal tožnikov zahtevek za povrnitev vlaganj. Tožnik je zatrjeval, da se je to zgodilo z njegovo odselitvijo v juniju 2007, toženec pa je trdil, da se je to zgodilo v letu 1998, ko se je zaradi spora med tožnikom in očetom z deli zaključilo, izdelava stanovanja pa je ostala nedokončana.

Ker se sodba ni opredelila do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, od ugotovitve, kdaj se je izjalovil pričakovani namen tožnikovih vlaganj, pa je odvisna odločitev o tem, ali je zahtevek zastaral, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na to je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotavljanje dejstev, potrebnih za odločitev o obstoju predpostavk obogatitvenega zahtevka v pritožbenem postopku bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe. Glede na to ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku.

Ob rob toženčevemu stališču v odgovoru na pritožbo, da tožnik ni podal navedb, ki bi kazale na kakršnokoli pravno razmerje z njunima pravnima prednikoma, pritožbeno sodišče dodaja, da se bo morala sodba – da bo sploh mogoče odgovoriti na vprašanje, kdaj se je izjalovil namen vlaganj – opredeliti tudi do vprašanja, kakšen je bil njihov namen. Toženčevo stališče, da teh navedb tožnik ni podal, nima podlage v zbranem gradivu. Vsaj temeljne trditve so bile podane. Tožnik je namreč zatrjeval, da je v obdobju med 1992 in 1998 v stanovanjski hiši z izkoriščenim podstrešjem, tedaj v solasti staršev, v sodelovanju z očetom izvedel vlaganja, ki so se izrazila v izdelavi stanovanja v nadstropju hiše, ter da so bila vlaganja izvedena v dogovoru s staršema in z namenom usposobitve dela stanovanjske hiše za njegovo bivanje. Toženec je zatrjeval, da so bila vlaganja izvedena, vendar s finančnim prispevkom staršev in s pomočjo pravdnih strank pri izvedbi fizičnih del. Med pravdnima strankama tako ni bilo sporno, da so bila vlaganja izvedena, niti kakšen je bil njihov namen, sporno pa je bilo, kakšen je bil njihov obseg in kdo jih je izvedel (financiral).

Zaradi razveljavitve sodbe je bilo treba razveljaviti tudi sklep o stroških postopka. Glede na to ni potreben odgovor na pritožbene očitke v zvezi s to odločitvijo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako npr. sodba II Ips 507/93 z dne 30. 6. 1994, II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997, II Ips 144/2005 z dne 21. 4. 2005 in II Ips 330/2005 z dne 29. 9. 2005. Z enakega stališča izhaja tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 102/2002-22. točka obrazložitve).

(2) Različnost vsebin obogatitvenih zahtevkov je predstavljena v: Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, št. 1/2012, str. 11 do 14. (3) Prim. npr. sodbe VS RS II Ips 34/2013 z dne 9. 5. 2013, II Ips 21/2005 z dne 1. 6. 2006 ter II Ips 144/2005 z dne 21. 4. 2005 in sodbo in sklep VSL II Cp 4129/2009 z dne 10. 3. 2010.