Jedro

V primeru, ko sta stranki v gradbeni pogodbi obveznost plačila ali dela plačila vezali na dokončni obračun, pravica terjati to plačilo res ne dospe z izdajo računa, začasne ali končne situacije, ampak šele s sklenitvijo dokončnega obračuna. Tak dogovor odlaga dospelost le za čas, dokler „traja delo“ z dokončnim obračunom, to pa je skladno s 117. uzanco šestdeset dni od dneva sprejema in izročitve. Morebitne poznejše ponudbe ene ali druge stranke, enako kot „obračun“, ki ga stranka opravi v okoliščinah iz uzance 120, lahko pomenijo le novo poravnalno ponudbo, ki pa ne more odlagati pravice upnika, da terja izpolnitev obveznosti druge stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**A.** **Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo ugodilno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača tožbeno terjatev, ki naj bi predstavljala plačilo za dela, ki jih je tožeča opravila zanjo po gradbeni pogodbi. Štelo je, da bi bila tožeča stranka lahko terjala izpolnitev obveznosti po tožbeni terjatvi že s potekom 60 dnevnega roka od dneva sprejema in izročitve del, ne pa – kot je to štelo sodišče prve stopnje – šele z dnem, ko je pozneje sama opravila obračun in o tem obvestila toženo stranko.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta dne 10. 8. 1997 sklenili pogodbo za strojno izolacijska dela zaradi izgradnje naselja ... v vrednosti 33.081.336,00 SIT (pogodba), dne 7. 4. 1998 pa še aneks k pogodbi za dodatna dela v vrednosti 2.566.800,00 SIT (aneks); - poleg del, dogovorjenih s pogodbo in z aneksom, je tožeča stranka za toženo opravila še dodatna dela, za katera je tudi izstavila ustrezne račune; - izvedena dela so bila sprejeta in izročena 5. 8. 1998, pravdni stranki se nista mogli uskladiti glede dokončnega obračuna, zato je tožeča stranka dne 29. 12. 1998 sama pripravila obračun in končno situacijo ter ju posredovala toženi stranki; - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je želela prek sodišča izterjati terjatev, je tožeča stranka vložila 20. 12. 2001. **B**

**Revizijske navedbe**

6. Sodbe naj bi ne bilo mogoče preizkusiti, češ da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, kdaj so bila dela končana – ta okoliščina naj bi bila ključna za določitev trenutka začetka teka zastaranja. Sodba naj bi nadalje ne vsebovala argumentov, kdaj bi bilo sploh možno sestaviti obračun. Ključen naj bi bil tudi dokument tožene stranke z dne 8. 1. 1999, ki naj bi po revidentkinem stališču predstavljal končni obračun - do tega pa naj bi se sodišče ne bilo opredelilo. Obstajalo naj bi tudi nasprotje med tem, kar navaja sodišče o vsebini listine in med samo listino. Sodišče naj bi za listino tožene stranke z dne 23. 9. 1998, v kateri je navedeno, da gre za izhodišča oziroma predlog končnega obračuna, navedlo, da predstavlja končni obračun.

7. Sodišče druge stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zastaranje začelo teči z dnem, ko je pretekel šestdesetdnevni rok od dneva sprejema in izročitve del. Takšna presoja naj bi bila v nasprotju s 117. uzanco Posebnih gradbenih uzanc. Tudi iz utrjene sodne prakse naj bi izhajalo, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je bil izstavljen končni obračun oziroma po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti obračun. Pri tem se revidentka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 784/2005. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi s tem, ko je sodišče druge stopnje dokumentu tožene stranke z dne 23. 9. 1998 prisodilo učinek končnega obračuna.

**C**

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, češ da ne vsebuje razlogov o tem, kdaj naj bi bila dela končana, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da ni bila prerekana tožbena navedba, da je bil pregled in prevzem izvedenih del opravljen 5. 8. 1998. To pa je dovolj, da se glede tega vprašanja sodba lahko preizkusi. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je čas, ko je bil opravljen sprejem in izročitev del, odločilen za presojo začetka teka zastaranja. Ob nespornem dejstvu, da dokončni obračun med strankama nikoli ni bil sklenjen, ker med strankama ni prišlo do soglasja o njegovi vsebini, sodišče tudi ni moglo ostati dolžno odgovora, kdaj je bilo v konkretnem primeru tak obračun sploh mogoče skleniti – ker ni bilo mogoče doseči soglasja, očitno nikoli. Pravilno vprašanje se torej glasi, do kdaj bi morali stranki poskušati doseči soglasje: drugostopenjsko sodišče je na to vprašanje smiselno odgovorilo: do izteka šestdeset dni po izročitvi in prevzemu del. Tudi to, da se sodišče ni opredelilo do dokumenta tožene stranke z dne 8. 1. 1999, ni onemogočilo presoje pravilnosti sodbe: morebitna razlaga, da ta dopis pomeni, da sta stranki še vsaj do tega datuma usklajevali stališča glede dokončnega obračuna, namreč ne more vplivati na določitev trenutka začetka teka zastaranja (glej v nadaljevanju). Podobno velja za očitek, da je sodišče listino, ki je navajala, da gre za „izhodišča“ oziroma „predlog“ končnega obračuna, poimenovalo kar kot končni obračun. Pri označbi za „končni obračun“ ne gre za navajanje vsebine listine, ampak za kvalifikacijo (pravilno ali ne, je drugo vprašanje) te vsebine.

9. Neutemeljen pa je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Po določbi prvega odstavka 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Praviloma je to ob dospelosti. V primerih, ko je ta odvisna od dejanja upnika, pa ob njegovi pasivnosti lahko tudi že prej, po izteku primernega roka za upnikovo dejanje, ki bi bilo potrebno za nastanek dospelosti.(1) V spornem primeru je treba torej odgovoriti na vprašanje, kdaj je terjatev tožeče stranke dospela oziroma, ali je tožnik morda s svojo neaktivnostjo nerazumno dolgo odlagal nastop dospelosti.

10. Za presojo, kdaj je izvajalec pridobil pravico terjati izpolnitev naročnikove obveznosti plačila za izvedena dela, je treba v tem sporu upoštevati določbe pogodbe in aneksa, ZOR in Posebnih gradbenih uzanc (uzance), kot sta se o tem stranki dogovorili v 29. členu pogodbe. V 6. členu pogodbe, ki z aneksom ni bil spremenjen, je bilo določeno, da bo tožena stranka avansirala 50 % vrednosti del po planu realizacije. Glede na dogovor v 7. členu pogodbe naj bi 40 % pogodbene vrednosti naročnik (tožena stranka) plačeval sproti, v roku 30 dni od potrditve začasnih situacij, ki jih bo izstavljal izvajalec (tožeča stranka) najpozneje do petega v mesecu, za dela, opravljena v prejšnjem mesecu, oziroma v roku 45 dni po potrditvi končne situacije. Stranki sta se v četrtem odstavku 7. člena dogovorili tudi, da bosta sporne postavke iz posamezne situacije razčistili do izdaje naslednje situacije (torej v enem mesecu). Deset odstotkov od pogodbene vrednosti pa je imel toženec v skladu z določbo tretjega odstavka 6. člena v povezavi z 8. členom pogodbe pravico zadržati do „končne obračunske situacije“. Iz povedanega sledi, da je tožeča stranka imela pravico terjati 10 % od skupne pogodbene cene (3.564.813,60 SIT), šele ko je bila izdana (izdelana?) končna obračunska situacija, morebiten presežek pa po preteku 45 dni po potrditvi končne situacije.

11. Pojma „končna obračunska situacija“ pogodbeni stranki nista opredelili. Takšnega pojma tudi ZOR in uzance ne vsebujejo. Iz konteksta pa je razvidno, da je s končno obračunsko situacijo v pogodbi mišljen dokončen obračun, kakršnega predvideva 27. člen pogodbe, ki njegovo vsebino opredeljuje enako kot uzanca 117. V četrti alineji 27. člena pogodbe je namreč kot sestavina dokončnega obračuna naveden tudi znesek cene, ki ga naročnik obdrži za odpravo pomanjkljivosti – to pa je ravno postavka, katere dospelost drugi odstavek 8. člena veže na „končno obračunsko situacijo“. Pravilen je torej sklep, da sta stranki pogodbeno vezali dospelost 10% pogodbenega zneska na opravo dokončnega obračuna v smislu XII poglavja uzanc.

12. Uzanca 116 določa, da se z dokončnim obračunom razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe. Poleg dogovora o nespornih medsebojnih pravicah in obveznostih vsebuje tudi podatek o dejstvih, o katerih pogodbenika nista mogla doseči soglasja. Sodišča so že večkrat izrekla, da dokončni obračun – razumljivo da le v delu, kjer sta stranki dosegli soglasje – predstavlja izvensodno poravnavo.(2) Dokončni obračun torej ni enostranski akt, ampak predstavlja dogovor med strankama. Pri pripravi dokončnega obračuna morata zato glede na njegovo naravo sodelovati obe stranki in v primerih, ko je na njegovo sklenitev vezana dospelost, ni mogoče neposredno uporabiti pravila, ki velja takrat, ko je dospelost odvisna od dejanja (neaktivnega) upnika. Uzanca 117 določa, da se delo z dokončnim obračunom začne takoj po sprejemu in izročitvi, konča pa se v 60 dneh od dneva sprejema in izročitve. Uzanca ne določa, kako „se konča“ delo z dokončnim obračunom. Iz narave stvari pa izhaja, da se lahko „konča“ bodisi s sklenitvijo sporazuma ali brez nje: v tem primeru se stranki glede medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe pač nista mogli sporazumeti, tega pa ni mogoče pripisati upnikovi pasivnosti: drugačno stališče bi pomenilo, da je dolžan skleniti poravnavo. Zato tudi obračunu, ki ga v skladu s 120. uzanco zaradi domnevnega nesodelovanja ali zavlačevanja ene stranke lahko opravi druga stranka, ni mogoče priznati učinkov dokončnega obračuna.

13. V primeru, ko sta stranki v gradbeni pogodbi obveznost plačila ali dela plačila vezali na dokončni obračun, pravica terjati to plačilo res ne dospe z izdajo računa, začasne ali končne situacije, ampak šele s sklenitvijo dokončnega obračuna. Vendar pa vezave dospelosti na dokončni obračun ni mogoče razumeti tako, da upnik ne pridobi pravice terjati, vse dokler se o obstoju in višini terjatve ne poravna z dolžnikom. Tak dogovor odlaga dospelost le za čas, dokler „traja delo“ z dokončnim obračunom, to pa je skladno s 117. uzanco šestdeset dni od dneva sprejema in izročitve. Morebitne poznejše ponudbe ene ali druge stranke, enako kot „obračun“, ki ga stranka opravi v okoliščinah iz uzance 120, lahko pomenijo le novo poravnalno ponudbo, ki pa ne more odlagati pravice upnika, da terja izpolnitev obveznosti druge stranke.

14. Okoliščina, da se pogodbeni stranki v šestdesetih dneh nista uspeli dogovoriti o dokončnem obračunu, torej ne pomeni, da tožeča stranka sploh ni pridobila pravice terjati izpolnitev tistega dela svojih terjatev iz gradbene pogodbe, ki je bil vezan na dokončni obračun. Dogovor o dospelosti po dokončnem obračunu namreč izvajalcu ni odvzel možnosti – in obveznosti – da v razumnem času izdela in predloži končno situacijo. Uzanca 62 v tretjem odstavku določa, da končno situacijo sestavi izvajalec in jo predloži v izplačilo po opravljenem prevzemu in izročitvi del. V petem odstavku 7. člena pogodbe pa je določeno, da je naročnik dolžan končno situacijo plačati v roku 45 dni od njene potrditve. Določbo o končnem obračunu je tako mogoče razumeti tudi kot ureditev vprašanja, na kakšen način in v kakšnem roku bosta stranki skušali razčistiti sporne postavke iz končne situacije. Končna situacija pa je enostranski izvajalčev akt, katerega izdaja ni vezana na sklenitev dokončnega obračuna. Z morebitnim odlaganjem izdaje končne situacije v čas, ko se izkaže, da dogovor o dokončnem obračunu ne bo možen, izvajalec ne more odlagati začetka teka zastaranja. Po izteku roka, določenega za delo z dokončnim obračunom, tako ni bilo nobene ovire več, da bi izvajalec terjal izpolnitev obveznosti (ki so sicer ostale sporne) od naročnika. Tedaj, pa je glede na določbo prvega odstavka 361. člena ZOR tudi začelo teči zastaranje.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako glede tega vprašanja Vrhovno sodišče v več zadevah, gl. Npr. II Ips 404/2008 in II Ips 784/2005. Op. št. (2): Glej npr. v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 478/2004.