Jedro

Določba individualne pogodbe o poslovodenju, s katero sta se stranki dogovorili, da ima direktor - tožnik v primeru predčasne razrešitve iz katerega koli razloga pravico do odpravnine, določene v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, ni v nasprotju z ustavo, ni nična in tudi ne izvira iz nedopustne podlage. Gre za pravico, s katero lahko stranki prosto razpolagata, ker ni omejena z nobenim predpisom.

Predmeta navedene pogodbe ni mogoče primerjati s predmeti, katerih promet je omejen ali prepovedan. Tožena stranka navedene določbe pogodbe ni izpodbijala in je šele v pritožbi prvič uveljavljala njeno ničnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zaradi razrešitve z delovnega mesta direktorja zahteval plačilo odpravnine v znesku 24 plač po 4.500 DEM mesečno z obrestmi, kot veljajo za vezane mesečne vloge v DEM.

Sodišče prve stopnje mu je prisodilo znesek v SIT z obrestmi od dneva razrešitve (25.9.1996) dalje. Ugotovilo je, da sta stranki dne 26.10.1995 sklenili individualno pogodbo o poslovodenju (v nadaljevanju: Pogodba), v katere drugem odstavku 12. točke je bilo dogovorjeno, da direktorju (tožniku) pripada v primeru predčasne razrešitve iz kateregakoli razloga odpravnina, določena v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94 do 45/2001, v nadaljevanju: ZGD). Ta zakon v 250. členu ureja krivdne in nekrivdne razloge za razrešitev. Pogodba v 12. členu priznava tožniku pravico do odpravnine v primeru razrešitve zaradi kateregakoli razloga. Ta določba ni v nasprotju z zakonom, ker zakon ne prepoveduje plačila odpravnine, če je direktor razrešen zaradi krivdnih razlogov.

Sodišče druge stopnje je v glavni stvari zavrnilo pritožbo tožene stranke, ki v pritožbi ni ugovarjala izreku sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s spremembo vrednosti tožbenega zahtevka izraženega v DEM v slovenske tolarje z obrestmi. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo izrek o stroških. Sprejelo je pravno presojo sodišča prve stopnje, da določba 12. člena Pogodbe ni nezakonita samo zato, ker daje tožniku pravico do odpravnine v vsakem primeru, torej tudi v primerih razrešitve, ki v ZGD niso predvideni. Zakon ne prepoveduje, da stranki vprašanje odpravnine uredita drugače, kot je določeno v 250. členu ZGD. Navedena določba Pogodbe tudi ni v nasprotju z moralo, torej ni nična po določbi 105. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju ZOR). Razlogi zaradi katerih je bil tožik razrešen, po njihovem bistvu niso krivdni razlogi.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da odloči o obrestih za devizne vloge občanov za nemške marke na vpogled v kraju izpolnitve, oziroma, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navajala je, da tožnikova terjatev izvira iz nedopustne podlage, ker je določilo Pogodbe o odpravnini nično, saj nasprotuje določbi 49. člena ZOR. Pogodbeni stranki sta razpolagali s predmetom pogodbe, ki je nedopusten, presplošen in izrazito v škodo tožene stranke.

Tožena stranka je v tožbenem zahtevku uveljavljala denarni zahtevek v nemških markah, sodišče prve stopnje pa je terjatev spremenilo v tolarsko protivrednost in odločilo tudi o obrestih v tolarjih, kar je v škodo toženi stranki. Obrestni zahtevek v tolarjih pomeni, da obresti vključujejo tudi valorizacijo, ki je ni mogoče uporabiti pri valutni klavzuli. Obresti ni mogoče obračunati od dneva zamude dalje, ker je vrednost tožnikove terjatve ohranjena z uporabo valutne klavzule. Z načinom odločitve o obrestih je bila tožena stranka oškodovana, ker je bila kršena določba 15. člena ZOR. V zvezi z obrestmi je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, v zvezi z obrestmi pa je bilo tudi odločeno v nasprotju s sedanjo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbi II Ips 116/93 in II Ips 86/94).

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan pred začetkom veljavnosti novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), to je pred 14. julijem 1999, zato je pri odločanju o reviziji uporabiti določbe ZPP-77. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni. Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Revident izrečno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar iz vsebine njegove revizije izhaja, da graja tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki je - tako trdi - nepravilno spremenilo izrek glede valute in obresti. To pomeni, da revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker v navedenem primeru ne gre za katero od kršitev po drugem odstavku navedenega člena. Revident lahko uspešno uveljavlja navedeno kršitev, če jo je uveljavljal že v pritožbi. Razlog prekoračitve tožbenega zahtevka je v reviziji dovoljeno uveljavljati le, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 385. člena ZPP-77). Iz vsebine pritožbe tožene stranke izhaja, da ni ugovarjala izreku sodbe sodišča prve stopnje. To je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (obrazložitev na 4. strani spodaj). Ugovora v zvezi z izrekom sodbe sodišča prve stopnje zato revizijsko sodišče ni smelo obravnavati. Ker v reviziji revident več ne more uspešno uveljavljati ugovora v zvezi z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, tudi ni mogoče upoštevati njegovega materialnopravnega ugovora o obrestih.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 49. člena ZOR, na katerega se revizija sklicuje, je predmet obveznosti nedopusten, če je v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi ali moralo. Enake pravne posledice ima ničnost (prvi odstavek 103. člena ZOR), na katero se revizija sklicuje, je pa ne utemeljuje. V 10. členu ZOR je določeno, da udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in z moralo (načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij).

Stranki sta dne 26.10.1995 sklenili individualno pogodbo o poslovodenju, ki v drugem odstavku 12. člena določa izplačilo odpravnine, neglede na razlog predčasne razrešitve tožnika. Tožena stranka ni trdila in dokazovala, da je izpodbijala navedeno določbo Pogodbe, torej je veljala in sta jo po načelu dolžnosti izpolnjevanja pogodb stranki dolžni spoštovati in izpolniti. Tožena stranka je šele v pritožbi, ki jo je vložila dne 7.7.1999 (torej več kot tri leta in osem mesecev po sklenitvi Pogodbe), prvič uveljavljala njeno ničnost. Predmet pogodbe torej do navedenega dne ni bil sporen.

Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Predmet je nedopusten (49. člen ZOR), če je njegov promet prepovedan ali omejen s predpisi (npr. promet z javnim dobrom, mamili, tobakom, plemenitimi kovinami in podobno). Predmet dogovora pogodbenih strank v Pogodbi je odpravnina, do katere ima tožnik pravico neglede na razlog predčasne razrešitve. Navedeni predmet Pogodbe ni omejen z nobenim predpisom in ga po njegovem značaju tudi ni mogoče primerjati s predmeti, katerih promet je omejen ali prepovedan. S predmetom pogodbe sta stranki lahko prosto razpolagali, ker tak način dogovarjanja o pogojih za izplačilo odpravnine ni prepovedan ali omejen z nobenim predpisom. Tožena stranka je ob sklenitvi pogodbe vedela, kakšna bo njena obveznost v primeru razrešitve tožnika in je na posledico tudi pristala, ker bi sicer izpodbijala drugi odstavek 12. člena Pogodbe. S tem, da se je tožena stranka zavezala plačati odpravnino v vsakem primeru, niso kršena načela Ustave Republike Slovenije (npr. načelo enakosti - enakopravnosti pred zakonom - 14. člen). Ni torej mogoče sprejeti navedb v reviziji, da predmet obveznosti ni bil dopusten.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Določbe ZPP-77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).