Jedro

Pogoj zagotovitve parkirnih mest po 3. členu Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je izkazan v primeru obstoja parkirne hiše, katere uporaba je pod enakimi pogoji dostopna vsem in ki omogoča časovno neomejeno parkiranje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 348/2009-17 z dne 23. 4. 2010 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 15. 10. 2009 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.070,40 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 10. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Piran z dne 20. 5. 2009 (s katero je bilo revidentu izdano gradbeno dovoljenje), in odločila, da se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo obstoječega večstanovanjskega objekta in s tem izgradnjo 8 novih stanovanjskih enot na tam navedenih zemljiščih, zavrne. Tožena stranka je ugotovila, da investitor ni izkazal, da ima predvidena gradnja zagotovljena parkirna mesta, zato pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni. Štela je, da javna mestna parkirišča in javna parkirna hiša ne omogočata trajne uporabe parkirnih mest, kot to določa 3. člen Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 125/2003, v nadaljevanju Pravilnik).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Dodatno navaja, da predložena projekta dokumentacija, ki predvideva, da se parkirna mesta zagotovijo v javni parkirni hiši, tudi ni usklajena z Odlokom o asanacijskem načrtu mesta Piran (Uradne objave Primorskih novic, št. 9/97, 15/98 in 10/2001, v nadaljevanju Asanacijski načrt) in s 16. členom Pravilnika o izvajanju asanacijskega načrta mesta Piran (Uradne objave Primorskih novic, št. 10/77, v nadaljevanju Pravilnik o izvajanju asanacijskega načrta), po katerem morajo novogradnje reševati garažiranje in parkiranje v sklopu svojih objektov, oziroma se morajo vključiti v organizirano gradnjo parkirnih hiš.

3. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni izvajala nobena gradnja parkirnih hiš. Investitorstvo pri gradnji garažne hiše, katere gradnja se je začela kasneje in je od njegovih nepremičnin oddaljena 1,5 km, pa mu je bilo zavrnjeno. Zato določbe 16. člena Pravilnika o izvajanju asanacijskega načrta, ki je splošna in sporna z vidika načela sorazmernosti, ni mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kaj konkretno bi moral predložiti kot dokaz, da so zagotovljena potrebna parkirna mesta. Meni, da je s tem, ko je navedel, da se manj kot 200 metrov od njegove nepremičnine nahaja javna parkirna hiša (Arze ob pokopališču), kjer je možno dobiti dovolilnice za časovno dolgotrajno parkiranje, izkazal, da ima zagotovljena parkirna mesta v skladu s 3. členom Pravilnika. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in potrdi odločbo Upravne enote Piran o izdanem gradbenem dovoljenju. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva plačilo stroškov postopka.

4. Stranka z interesom, Občina Piran, se v odgovoru na revizijo sklicuje na Asanacijski načrt, Pravilnik o izvajanju asanacijskega načrta, Pravilnik, Odlok o cestnoprometni ureditvi v občini Piran, Načrt razvoja mirujočega prometa na območju občine Piran z dne 21. 4. 2009, in navaja, da javne površine v mestu Piran niso namenjene trajnemu parkiranju. Predviden je umik avtomobilov iz mestnega jedra. Tudi javna parkirna hiša Arze (ob pokopališču) parkirnih mest ne oddaja za trajno uporabo, kot je navedel že upravljalec te garažne hiše. Ta garažna hiša s 127 parkirnimi mesti že sedaj ne more zadovoljiti potreb po trajnem zagotavljanju parkirnih potreb v mestu Piran za vse imetnike dovolilnic. Vztraja pri tem, da mora investitor sam zagotoviti ustrezno število parkirnih mest, kar je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in da z gradbenim dovoljenjem ni dopustno urejati režim uporabe javnih površin. Sklicuje se na odločbo Upravnega sodišča U 331/2007 in odločbo Vrhovnega sodišča U 888/94. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Tožena stranka odgovora na revizijo ni podala.

K I. točki:

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ki ga revident izpostavlja, in sicer: ali je javna garažna hiša, ki se nahaja izven mestnega jedra in je od revidentovih nepremičnin oddaljena manj kot 200 metrov, parkirna površina, ki mu zagotavlja trajno uporabo in je s tem zadoščeno 3. členu Pravilnika in Pravilniku o izvajanju asanacijskega načrta. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo. Vprašanje pa je pomembno tudi zaradi zagotovitve enotne uporabe prava v postopku izdaje gradbenih dovoljenj glede vprašanja zagotovitve parkirnih mest. Zato je Vrhovno sodišče revizijo sprejelo v vsebinsko obravnavo.

8. V upravnem postopku je ugotovljeno, da se nameravana gradnja nahaja v historičnem mestnem jedru mesta Piran, v ureditvenem območju CST 3/1, kjer se skladnost posega presoja glede na pogoje, ki jih določa Asanacijski načrt in Pravilnik o izvajanju asanacijskega načrta.

9. V zadevi ni sporno, da na nepremičninah predvidenega posega (rekonstrukcije, dozidave in nadzidave obstoječega večstanovanjskega objekta) ni mogoče zagotoviti parkirnih mest. Investitor (revident) mora zato potrebna parkirna mesta zagotoviti na drug način. Sporno pa je, ali je v projektni dokumentaciji predvidena zagotovitev parkirnih mest na javnih mestnih parkiriščih in v bližnji javni garažni hiši, ki naj bi bila od nepremičnin oddaljena manj kot 200 metrov (parkirna hiša na Arzah), skladna s prostorskim aktom (Asanacijskim načrtom in Pravilnikom za izvajanje asanacijskega načrta) oziroma Pravilnikom.

10. Asanacijski načrt konkretnih določb o parkirnih mestih ne vsebuje. V 16. členu določa le splošne smernice za ureditev motornega prometa. Pravilnik o izvajanju asanacijskega načrta pa za novogradnje, ki parkiranja ne morejo reševati v sklopu svojih objektov, v tretjem dostavku 16. člena določa obvezno vključevanje v organizirano gradnjo parkirnih hiš. Take določbe o obveznem vključevanju v organizirano gradnjo parkirnih hiš Pravilnik ne vsebuje. Pravilnik v 3. členu, ki ureja parkirna mesta, določa le, da mora investitor parkirna mesta zagotoviti na drugih ustreznih površinah, ki so od stavbe oddaljene največ 200 metrov in je etažnim lastnikom omogočena njihova trajna uporaba.

11. Ker občinski prostorski akt in Pravilnik različno urejata način zagotovitve parkirnih mest za novogradnje, je treba po presoji Vrhovnega sodišča pri presoji izpolnjevanja tega pogoja uporabiti Pravilnik.

12. Z občinskim prostorskim aktom se namreč načrtuje in določa prostorska ureditev. Določajo se usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo (14. člen Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt). Z njimi se sicer določa tudi prostorsko izvedbene pogoje, to so merila in pogoji za umeščanje posegov v prostor, torej tudi obvezno zagotovitev parkirnih mest in v sklopu tega število teh mest. Vendar pa je treba v primeru, ko prostorski akt določa tudi pogoje, ki so sicer predmet gradbenih predpisov, izdanih na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ti pogoji „gradbenega prava“ v prostorskem aktu niso usklajeni z gradbenim predpisom, uporabiti gradbeni predpis. V tej zadevi je zato treba uporabiti Pravilnik, kot gradbeni predpis, izdan na podlagi drugega odstavka 10. člena ZGO-1. 13. Pravilnik glede načina zagotovitve parkirnih mest v 3. členu določa, da se parkirna mesta zagotovijo na drugih ustreznih površinah, ki so od stavbe oddaljene največ 200 m in je etažnim lastnikom omogočena njihova trajna uporaba. V zadevi je sporno, ali javna parkirna hiša, torej parkirna hiša, ki je dostopna vsem pod enakimi pogoji, omogoča trajno uporabo parkirnih mest. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča pojma trajne uporabe parkirnih mest po Pravilniku ni mogoče razumeti tako, kot sta ta pojem razumela in uporabila sodišče prve stopnje in tožena stranka, to je v smislu pravice uporabe, ki bi druge izključevala v pomenu lastninskopravnega upravičenja po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Pravilnik namreč ne določa, da mora biti trajna uporaba zagotovljena. Niti ne določa, da mora biti omogočena trajna uporaba točno določenega parkirnega mesta. Določa le, da mora biti trajna uporaba omogočena. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je omogočena dejanska dostopnost in možnost rabe, ki ne posega v pravno varovane pravice ali upravičenja tretjih oseb. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pogoj zagotovitve parkirnih mest po 3. členu Pravilnika izkazan tudi, v primeru obstoja parkirne hiše, katere uporaba je pod enakimi pogoji dostopna vsem in ki omogoča časovno neomejeno parkiranje. To pa pomeni, da sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje, ki je razlogom tožene stranke pritrdilo, napačno uporabila določbo 3. člena Pravilnika.

15. Do ostalih revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija v postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki ni predmet revizijske presoje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), se Vrhovno sodišče v tej sodbi ne opredeljuje.

16. Ker sta sodišče prve stopnje in tožena stranka napačno uporabila določbo 3. člena Pravilnika, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka glede uporabe 16. člena Pravilnika o asanacijskem načrtu in 3. člena Pravilnika vezana na pravno mnenje Vrhovnega sodišča, navedeno v tej sodbi.

K II. točki izreka:

17. Revident je z revizijo v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o stroških) ter 25. členom Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT povrniti stroške postopka v višini 1.070,40 EUR. Vrhovno sodišče je revidentu priznalo stroške: sestave tožbe po Pravilniku o stroških v znesku 350,00 EUR, sestave revizije v znesku 282,00 EUR (ODT tar. št. 330 ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 3.500,00 EUR, ker vrednost v tožbi in reviziji ni bila navedena), skupaj 632,00 EUR, povečano za 20 % DDV (v znesku 126,40 EUR), kar znaša 758,40 EUR. Vrhovno sodišče je revidentu priznalo tudi stroške sodnih taks v znesku 312,00 EUR.