Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike regresa za sporno obdobje, je odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 81,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje do plačila; - delno razveljavi v II. točki izreka in se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo razlike v regresu za leto 2010 in del regresa za leto 2011 (od 1. 11. 2011 do 24. 11. 2011), zavrže; - delno spremeni v preostalem nerazveljavljenem delu II. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 (od 25. 11. 2011 do 31. 12. 2011) v bruto znesku 87,12 EUR, odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila, ter obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 713,06 EUR, odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh; - delno spremeni v VI. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 905,68 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 185,27 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova pripadajočih zamudnih obresti 81,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje do plačila, da ji je dolžna obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2010 ter regres za letni dopust za leti 2011 in 2012 v bruto zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, od teh zneskov odvesti davke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.534,97 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V IV. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo neizplačanega dela neto plače in zakonskih zamudnih obresti nad zneskom 81,26 EUR z zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje do plačila. V VI. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 557,92 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (IV. točka izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. V pritožbi navaja, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do njenega zahtevka za obračun bruto plač v znesku 3.535,49 EUR od maja 2010 do avgusta 2012. Predlaga spremembo odločitev o pravdnih stroških in odmero ob upoštevanju uspeha po temelju in višini. Tožnica dodatno navaja, da je bila oškodovana za zakonske zamudne obresti od zneska 84,98 EUR do končnega obračuna in poplačila dohodnine za tekoče leto. Ne strinja se z obračunom zamudnih obresti, ki jih mora plačati glede prejete odpravnine. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da tožnici lahko pripadajo le obresti od glavnice oziroma od zneskov, ki jih je tožena stranka kot dolžnik dolžna tožnici dejansko izplačati, ne pa od hipotetičnih mesečnih zneskov plač, ki bi se tožnici izplačevali, če ji ne bi prenehalo delovno razmerje. Za takšno stališče sodišča prve stopnje ni pravne podlage. Tožena stranka vztraja pri ugovoru pravnomočno razsojene stvari, saj je bil v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočno zavrnjen zahtevek za plačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ponovno odločilo o zahtevku glede ostalih prejemkov iz delovnega razmerja (za plačilo zamudnih obresti in regresa za letni dopust ter pogodbene kazni), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Poleg tega je sodišče napačno izračunalo višino regresa za letni dopust za leti 2010 in 2012. Tožena stranka je za leto 2012 že izplačala del regresa za letni dopust, kar je zatrjevala in dokazovala že v postopku na prvi stopnji. Takrat je priložila plačilno listo za oktober 2012, iz katere izhaja, da je izplačala sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto znesku 353,04 EUR oz. neto 296,55 EUR. Tega sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Tožena stranka meni, da je za leto 2012 tožnica upravičena le še do razlike v regresu za letni dopust v bruto znesku 713,06 EUR. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem ocenjujeta, da so navedbe nasprotnih strank neutemeljene in predlagata zavrnitev pritožb. Tožena stranka je uveljavljala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi z ugovorom pravnomočno razsojene stvari, na katerega tožena stranka ponovno opozarja v pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo s sodbo I Pd 452/2010 z dne 24. 11. 2011 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 209/2012 z dne 24. 5. 2012 pravnomočno odločeno, da je tožena stranka dolžna za čas od nezakonitega prenehanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati nadomestilo plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrnjen pa je bil tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Regres za letni dopust je prejemek iz delovnega razmerja, zato je potrebno šteti, da je bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravnomočno odločeno tudi o tej pravici iz delovnega razmerja za obdobje do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje v zadevi I Pd 452/2010. Obdobje po zaključku glavne obravnave na prvi stopnji (24. 11. 2011) pa ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti. Ker obdobje po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti, je tožnica lahko ponovno vložila zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za čas od 25. 11. 2011 dalje, ne pa za obdobje pred tem. Pritožbeni ugovor pravnomočno razsojene stvari je torej delno utemeljen glede zahtevka za plačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2010 in plačilo regresa za leto 2011, in sicer do 24. 11. 2011, od tega datuma dalje pa ne več.

S pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja pa ni bilo odločeno o pogodbeni kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pogoj za to, da delavcu pripada pogodbena kazen, je namreč pravnomočna odločba sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je bilo o nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi pravnomočno odločeno šele 24. 5. 2012, ko je skladno z 31. členom Kolektivne pogodbe za časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (KPČZKD, Ur. l. RS, št. 43/00) zapadla terjatev za izplačilo pogodbene kazni, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožničinem zahtevku za plačilo 2.534,97 EUR v tem delu utemeljeno ugodilo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2010 in dela regresa za leto 2011, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2011 do 24. 11. 2011, je odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo z opisanim zahtevkom zavrglo.

Delno utemeljen je tožbeni zahtevek za plačilo dela regresa za leto 2011, in sicer za čas od 25. 11. 2011 do 31. 12. 2011, ter za plačilo razlike v regresu za leto 2012, torej za obdobje, ki ni zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti sodbe I Pd 452/2010. Pri tem tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče pri izračunu višine regresa za letni dopust za leto 2012 ni upoštevalo plačila sorazmernega dela regresa v bruto znesku 353,04 EUR, kar je tožena stranka ustrezno zatrjevala in z listino (plačilno listo za oktober 2012) dokazala že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in tretje alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je toženi stranki naložilo, da za leto 2011 obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust (1/12 od zneska 1.045,48 EUR) ali 87,12 EUR, od tega zneska odvede davek, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, za leto 2012 pa obračuna razliko v regresu v bruto znesku 713,14 EUR, odvede davek, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila.

Tožnica je v tem sporu zahtevala, da ji tožena stranka iz naslova neizplačanega dela neto plače in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti izplača znesek 3.535,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje. Sodni izvedenec je v pisnem mnenju ugotovil, da je bila tožnica prikrajšana za bruto znesek 22.915,30 EUR, kar je tožena stranka v celoti obračunala ter po odvodu davkov in prispevkov izplačala ustrezen neto znesek z zamudnimi obrestmi. Obenem je opozoril na to, da tožnica ni prejemala mesečne plače, ko je veljala nižja davčna stopnja, kot je ta veljala pri skupnem obračunu, torej na razliko v višini davčne obveznosti, in sicer v znesku 2.243,47 EUR, kar naj bi dejansko predstavljalo škodo tožnici. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi lastnega izračuna v I. točki izreka prisodilo znesek 81,26 EUR, ne da bi tožnica zatrjevala škodo in ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. S takšno odločitvijo je sodišče prekoračilo tožbeno trditveno podlago (7. člen ZPP). Tudi sicer se v primeru, ko je na podlagi sodbe sodišča za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od izplačil prejemkov po sodbi obračunajo po prispevnih stopnjah, veljavnih na dan plačila obveznosti, kar izhaja iz 160. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012). Podobno velja za določitev davčne stopnje pri plačilu davčnih obveznosti od dohodkov iz zaposlitve. Tožničina dohodninska obveznost iz tega naslova glede na določbe 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) nastane šele z izplačilom. Zato je treba upoštevati davčne stopnje po času posameznih izplačil, pri izračunu višine davka od izplačanih dohodkov na podlagi sodne odločbe za več preteklih let pa se glede na 120. člen Zakona o dohodnini uporablja metoda povprečenja v času izplačila dohodka.(1) Iz navedenih razlogov toženi stranki ni mogoče očitati nepravilnosti niti ni tožnici zaradi tega nastala škoda. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP spremenilo odločitev v I. točki izreka sodbe, tako da je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti v znesku 81,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2014 dalje do plačila.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega zahtevka za obračun bruto plač v znesku 3.535,49 EUR od maja 2010 do avgusta 2012. Čeprav opisno, je sodišče ta del zahtevka (glede neizplačanih plač in pripadajočih zamudnih obresti) zavrnilo v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, razlogi za takšno odločitev pa izhajajo iz 6. do 11. točke obrazložitve. Dodatne trditve glede višine akontacije dohodnine in ugotovitev izvedenca v zvezi s tem ter dobrovernosti ob izplačilu odpravnine pa tožnica prvič navede šele v pritožbi, pri čemer ne pojasni, zakaj jih ni mogla podati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato jih v skladu s 337. členom ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Zaradi spremembe in delne razveljavitve izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, v skladu z določbama drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnica je s uspela z 14 % tožbenega zahtevka (3.335,15 EUR od 23.304,25 EUR). Stroški tožnice znašajo 2.018,13 EUR, 14 % od tega zneska pa 282,54 EUR. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 1.381,65 EUR, 86 % tega zneska pa 1.188,22 EUR. Po medsebojnem poračunu tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožnica plačati toženi stranki 905,68 EUR pravdnih stroškov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter razveljavilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Njen uspeh po oceni pritožbenega sodišča znaša 41 % (tožena stranka je uspela s 2.311,24 EUR od izpodbijanih 5.646,39 EUR). V tem deležu je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 451,89 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 - 350,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 - 20,00 EUR ter 22% DDV), pri čemer 41 % znaša 185,27 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožnici v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker v pritožbenem postopku ni uspela (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.

(1) Pri povprečenju gre za izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine, katerega namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec (delavec) v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let (Predlog ZDoh-2, Poročevalec Državnega zbora št. 101/2006, tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-76/11-15 z dne 14. 6. 2012). Na tak način je določena nižja obdavčitev takega zavezanca. Namen instituta povprečenja je v tem, da osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale v več preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti. Tako se enakopravno obravnavajo zavezanci, ki so v enakem ekonomskem položaju, ki imajo enako visoke dohodke in so zato obremenjeni enako. Institut povprečenja je tako uzakonjen v izogib neenakopravnemu obravnavanju zavezancev, saj zavezanci, ki prejmejo dohodek iz delovnega razmerja za pretekla leta na podlagi sodne odločbe, niso mogli sami vplivati na to, kdaj jim bo ta izplačan (tako sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 194/2013 z dne 20. 2. 2014).