Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdaj tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 10. 5. 2001. Z navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da kmetijska gospodarska enota, ki jo sestavljajo nepremičnine, vpisane v vl. št. 377 in 387, obe k. o. B, izpolnjujejo pogoje za določitev zaščitene kmetije, in se vpiše v register zaščitenih kmetij pri tej upravni enoti (1. točka izreka); ter da se zaščitena kmetija po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka potem, ko je citirala 2. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) navedla, da zakon določa le dva pogoja, ki jih mora izpolnjevati določena kmetija, da se šteje za zaščiteno. Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra. Z odločbo, izdano v upravnem postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo, je bilo pravilno ugotovljeno, da kmetija (pri)tožnice izpolnjuje določene pogoje iz 2. člena ZDKG, ker obsega 7,3952 ha primerljivih kmetijskih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti ene fizične osebe. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor in navedla, da ne gre v obravnavanem primeru za razdrobljena kmetijska zemljišča in gozdove, temveč gre za gospodarsko povezano celoto, to je za kmetijsko gospodarsko enoto. Prvi odstavek 3. člena ZDKG določa, da obsega zaščitena kmetija vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezano dejavnost. Upravni organ prve stopnje je pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije v obravnavanem primeru pravilno uporabil podatke iz uradne katastrske evidence. Podatke iz navedene evidence mora organ upoštevati na podlagi in v skladu z drugim in tretjim odstavkom 4. člena ZDKG. V ugotovitvenem upravnem postopku glede ugotavljanja statusa zaščitene kmetije upravna enota ni pristojna sama ugotavljati spremembe glede podatkov iz uradnih geodetskih evidenc in glede spremenjenega dejanskega stanja na terenu. Če (pri)tožnica meni, da podatki iz katastrske evidence ne ustrezajo stanju v naravi, bi lahko predlagala pristojni geodetski upravi, da te podatke uskladi, ter bi morala o tem obvestiti upravni organ prve stopnje, ki vodi postopek zaščitene kmetije. Zaradi vsega navedenega je tožena stranka navedla, da so pritožbene navedbe pritožnice neutemeljene. Upravni organ prve stopnje je pravilno upošteval določbe 2. in 4. člena ZDKG.
Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Navaja, da je na območju upravne enote A samo lastnica vložkov vl. št. 377 in 387 k. o. B, ki obsegata nepremičnine, ki so predmet zaščite. Poleg tega pa je solastnica nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 383 k. o. B. Na območju Upravne enote C pa je še solastnica nepremičnin v vl. št. 3117 k. o. C in vl. št. 3151 k. o. C, skupaj s še štirimi osebami, ki pa niso osebe s statusom po 2. členu ZDKG. Kmetija oziroma nepremičnine tožeče stranke ležijo na območju dveh upravnih enot. Na nepremičninah v vl. št. 377 in 387 k. o. B ni gospodarskih in stanovanjskih poslopij, kmetijskih priprav in orodja. Gre za zemljišča, ki so izključno gozdne površine slabše kvalitete in ne služijo niti se ne morejo uporabiti za ustrezno redno kmetijsko in gozdarsko proizvodnjo. So le del celotne kmetije. Z odločitvijo, da se le-ta del zaščiti, je dejansko dosežen nasproten namen, kot je namen ZDKG, to pa je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij. Sploh pa gre za zaščito dveh vložkov, ki ležita vsak na drugem koncu upravne enote A, zemljišča med seboj niso povezana, na njih ne stojijo kmetijski objekti, niti na njih ni organizirana proizvodnja. Kmetija tožeče stranke je zanjo povezana celota nepremičnin, vpisanih v vseh vložkih, kjer je tožeča stranka samolastnica in solastnica vložkov. Upravni organ je status zaščitene kmetije nepremičninam, katerih edina lastnica je tožeča stranka, določil izključno na podlagi seštevka površine. Tožeča stranka nadalje navaja, da kmetija oziroma zemljišča, ki so v njeni lasti oziroma solasti, niso bila nikoli doslej določena za zaščiteno kmetijo ali del zaščitene kmetije, zato dvomi v pravilnost ravnanja upravne enote, da je začela po uradni dolžnosti s postopkom preveritve zaščitene kmetije po 25. členu ZDKG, kajti ta pravica (obveznost) organa obstoji le v primeru, če je bila kmetija že zaščitena. Po mnenju tožeče stranke temelji zato odločba na nezakonito uvedenem postopku. Pri tem pa je, kot je tožeča stranka že navedla v pritožbi, organ zamudil z zakonom določeni rok. Rok 5 let iz 25. člena je začel teči 9. 12. 1995 in se je iztekel 9. 12. 2000, odločba pa je bila izdana 10. 5. 2001. O tem pritožbenem ugovoru se tožena stranka sploh ni izjasnila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi ter podredno, da vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.
V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev organa, da so izpolnjeni pogoji za določitev statusa zaščitene kmetije za nepremičnine v vl. št. 377 in vl. št. 387 k. o. B. Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99) lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo. Merila za določitev zaščitene kmetije določa ZDKG v prvem odstavku 2. člena, in sicer določa, da je to enota, ki obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (kaj obsega 1 ha primerljive površine določa drugi odstavek 2. člena ZDKG), in mora biti v lasti oziroma solasti oseb, ki so v prvem odstavku 2. člena ZDKG navedene. ZDKG pa v 3. členu določa, kaj tako določena zaščitena kmetija obsega. To je vse, kar sestavlja kot gospodarsko celoto in kar rabi redni kmetijski oziroma gozdarski dejavnosti oziroma z njima povezanimi dejavnostmi. To pa so lahko stvari in pravice, ki jih ZDKG našteva v drugem odstavku 3. člena. Kaj vse obsega taka enota (zaščitena kmetija), pa je odvisno od stanja v vsakem konkretnem primeru. Po šestem odstavku 4. člena ZDKG se v register zaščitenih kmetij vpišejo med drugim tudi podatki o kmetijskih zemljiščih in gozdovih iz 2. člena ZDKG in podatki o premoženju iz 3. člena ZDKG.
V obravnavani zadevi so bila pravilno v skladu z določbo 2. člena ZDKG kot zaščitena kmetija, torej kot gospodarska enota, določene nepremičnine v 2 vl. št., pri čemer kmetijska zemljišča in gozdovi iz sestava te kmetije izpolnjujejo predpisane pogoje, ki glede površine in lastništva, ne glede na to, da so, kot navaja tožeča stranka, le del celotne kmetije oziroma kmetijskega gospodarstva. Zato niso utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je organ ravnal napačno, ko pri določanju obsega zaščitene kmetije ni upošteval vseh zemljišč, drugih nepremičnin, stvari in pravic, ki sestavljajo njeno kmetijo. Zaradi tega so brezpredmetni tudi vsi nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na lego in lastništvo nepremičnin, ki niso predmet tega postopka.
Po presoji sodišča ni utemeljen tudi ugovor tožeče stranke, da gre za zemljišča, ki so med seboj nepovezana, razdrobljena in zato ni mogoče govoriti o kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski enoti. Kot izhaja iz listin v upravnih spisih vsa predmetna zemljišča ležijo znotraj iste katastrske občine, torej znotraj temeljne katastrske teritorialne enote, kar po mnenju sodišča pomeni, da gre za zemljišča, ki ležijo znotraj neke smiselno določene teritorialne zaokrožene celote, znotraj katere ni mogoče govoriti o oddaljenosti oziroma razdrobljenosti, ki ne bi bila obvladljiva. Zato se sodišče ne strinja s tožečo stranko, da bi moral v njenem primeru organ na kraju samem ugotoviti, da gre za medsebojno oddaljenost in razdrobljenost ter krajevno ločenost zemljišč, pri čemer pa tožeča stranka niti ne pojasni, v čem je težava zaradi zatrjevane razdrobljenosti zemljišč.
Tožeča stranka sicer utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ni jasno določena zakonska podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Tožeča stranka navaja, nasprotno pa ne izhaja iz listin v upravnih spisih, da predmetna kmetija doslej še ni imela statusa zaščitene kmetije. Prvostopna odločba res v uvodu navaja kot pravno podlago za odločanje 4. in 25. člen ZDKG. Po prehodni določbi 25. člena ZDKG je moral organ kot pravilno navaja tudi tožeča stranka ta postopek opraviti in o tem odločiti v petih letih od dneva uveljavitve ZDKG. Rok za to se je, kot pravilno navaja tožeča stranka iztekel 9. 12. 2000. Prvostopni organ pa je odločbo izdal po izteku tega roka. Zaradi navedenega tožeča stranka tudi v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor, da za odločanje organ ni imel zakonske podlage, kar pa po presoji sodišča ne drži. Res je sicer, da je prvostopni organ ravnal napačno, ko je navedel dve (obe) pravni podlagi, ki jih določa ZDKG za uvedbo postopka preveritve oziroma določitve statusa zaščitene kmetije, res je tudi, da se je v času izdaje odločbe rok 5 let iz 25. člena ZDKG že iztekel, vendar pa ta kršitev (navedba obeh pravnih podlag) po presoji sodišča ne vpliva na sicer pravilno odločitev prvostopnega organa in tožene stranke. Za njeno odločitev obstoji pravna podlaga v 4. členu ZDKG, ki sta jo tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka navedli v svojih obrazložitvah. Prvi odstavek 4. člena ZDKG določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Osmi odstavek istega člena ZDKG pa določa, uvedbo in vodenje postopka preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo, na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti. Navedena pravna podlaga je zato v obravnavanem primeru pravilna in edina zakonita podlaga za odločanje v tej upravni zadevi, in je treba tudi ta ugovor tožeče stranke zavrniti.
Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).