Jedro

Vloga stranke v postopku do izdaje sodbe je drugačna kot v pritožbenem postopku. Za slednjega pa velja tudi temeljno pravilo, da sodišče odloča v mejah zahtevkov, kar je izpeljano med drugim v določbi drugega odstavka 365. člena ZPP, po kateri preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Tako se stranka v njej ni upravičena sklicevati na svoje prejšnje vloge, ki niso mogle biti namenjene graji napak sodišča glede ugotovitve dejanskih okoliščin. Pa tudi sicer iz razlogov ekonomičnosti postopka in konsistentnosti pravdnih dejanj strank ne gre, da bi se stranka le sklicevala na svoja prejšnja stališča, saj mora procesne napake zvečine izrecno grajati, če naj uspe s pritožbo.

Kar zadeva vprašanje, ali niz ugotovljenih dejstev pomeni pravno relevantno vzročno zvezo (kar edino je lahko predmet revizijskega postopka, saj sodi ugotavljanje posameznih elementov v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet revizijskega presojanja - tretji odstavek 385. člena ZPP), tudi ni videti vrzeli v sklepanju nižjih sodišč.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

V tem odškodninskem sporu v zvezi s prometno nesrečo 18.7.1991 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 27.845,00 SIT gmotne škode z zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila in 1,400.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo z obrestmi od sodbe 8.5.1995 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, tudi s pomočjo treh izvedencev, da je podana neposredna vzročna zveza med obravnavano prometno nezgodo in tožnikovo poškodbo, kakršno ugotavlja izvedenec ortoped. Sodišče mu je prisodilo 800.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 2,500.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT od zahtevanih 3,000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo glede gmotne škode, sicer pa jo je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe, kar zadeva odškodnino za negmotno škodo, vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijska sodba popravi nepravilno odločitev nižjih sodišč tako, da ji prisodi doslej zavrnjeni del zahtevka. Opozarja na izredno dolgo zdravljenje in s tem na dolgotrajnost bolečin in nošnjo mavca. Hrbtenica je najpomembnejši organ in zato kaže, da je prisojena prenizka odškodnina za strah. Tožnik je omejen v vsakdanjem in profesionalnem življenju.

Proti zavrnilnemu delu izreka drugostopenjske sodbe, kar zadeva pritožbo tožene stranke, le-ta vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Trdi, da bi moralo pritožbeno sodišče upoštevati vse razloge, ki so navedeni v vlogah, na katere se sklicuje pritožba. Pritožbeno sodišče je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni dopustilo izvedbe predlaganih dokazov, čeprav so ti potrebni zaradi upoštevanja načela materialne resnice in pravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tej zadevi je namreč sporna vzročna zveza med prometno nezgodo, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in poškodbo, ki naj bi jo utrpel dolžnik. Ker sta nižji sodišči kršili načelo materialne resnice po 7. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) in nista hotela izvesti predlaganih dokazov, sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Stranki na revizijo druge stranke nista odgovorili, Državno tožilstvo RS pa se o njiju ni izreklo.

Reviziji nista utemeljeni.

Najprej o reviziji tožene stranke, ki še vedno trdi, da ni vzročne zveze med obravnavano prometno nesrečo in zatrjevanimi tožnikovimi poškodbami, in seveda povezano s tem najprej o procesnih kršitvah.

Pravdni postopek je pri nas urejen tako, da se v fazi do izdaje sodbe na prvi stopnji zbirajo in izvajajo dokazi in tako ugotavljajo pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pa potem sodišče uporabi materialno pravo in razsodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Stranka, ki je nezadovoljna z izidom sojenja, s pritožbo graja napake v izvedbi postopka, tako v zvezi z ugotovitvami dejanskih okoliščin kakor tudi v zvezi z uporabo prava. V prvi fazi torej pomaga sodišču, da se raziščejo sporna dejstva, v pritožbi pa graja napake, ki jih je sodišče storilo. Pravkar povedano posebej velja za ugotavljanje dejanskega stanja in manj za uporabo materialnega prava, na kar mora sodišče paziti tako ali tako po uradni dolžnosti. Stranka praviloma pred izrekom sodbe tudi ne ve, do kakšnih dejanskih ugotovitev bo prišlo sodišče. Tako se pokaže, da je vloga stranke v postopku do izdaje sodbe drugačna kot v pritožbenem postopku. Za slednjega pa velja tudi temeljno pravilo, da sodišče odloča v mejah zahtevkov, kar je izpeljano med drugim v določbi drugega odstavka 365. člena ZPP, po kateri preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Tako se stranka v njej ni upravičena sklicevati na svoje prejšnje vloge, ki niso mogle biti namenjene graji napak sodišča glede ugotovitve dejanskih okoliščin. Pa tudi sicer iz razlogov ekonomičnosti postopka in konsistentnosti pravdnih dejanj strank ne gre, da bi se stranka le sklicevala na svoja prejšnja stališča, saj mora procesne napake zvečine izrecno grajati, če naj uspe s pritožbo. Neumestno tudi revizija oponese pritožbenemu sodišču, da se je samo sklicevalo na razloge prvostopne sodbe. Pravdna dejanja strank se bistveno razlikujejo od pravdnih dejanj sodišča in še posebej sodišča druge stopnje, ko potrjuje sodbo sodišča prve stopnje, s katero se v dejanskem in pravnem pogledu strinja. V takšnem primeru mora le odgovoriti na pritožbene navedbe (prvi odstavek 375. člena ZPP) in ni na njem, da bi ponavljalo dejansko in pravno sklepanje sodišča prve stopnje marveč mora le soočiti pritožbene trditve z njim in nanje odgovoriti. Po povedanem je pritožbeno sodišče ravnalo prav, ko se ni oziralo na sklicevanje pritožbe na prejšnje vloge tožene stranke. Na vse pomembne pritožbene navedbe pa je odgovorilo. V zvezi s tem očitane kršitve po prvem odstavku 354. člena ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje, potemtakem ni.

Za takšno kršitev ne gre niti v zvezi z zatrjevano zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke. Pritožbeno sodišče je to utemeljeno storilo, saj rentgenskih posnetkov tožnikove hrbtenice, posnetih pred obravnavano nesrečo, ni mogoče dobiti, kot je zapisal v svojem mnenju izvedenec specialist ortoped dr.

J. B. Glede postavitve novega izvedenca cestno - prometne stroke in komisije ortopedske klinike pa ni zakonskih pogojev za kaj takšnega (drugi in tretji odstavek 261. člena ZPP), saj se mnenji že postavljenih izvedencev opisanih strok na mestih, kjer se stikata, bistveno ne razlikujeta niti se ni porodil utemeljen dvom o njuni pravilnosti. Kolikor pa meri revizija na to, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, velja opozoriti, da bi morala ta morebitno procesno kršitev v zvezi s tem uveljavljati že v pritožbi in če je pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo, bi jo lahko uspešno uveljavljala v reviziji. Sicer pa drugačna ugotovitev dejanskega stanja, kot si ga predstavlja kakšna stranka, sama ob sebi ne pomeni kršitve procesnih pravil in tako tudi ne načela materialne resnice po 7. členu ZPP, ki ga revizija posebej izpostavi.

Kar zadeva vprašanje, ali niz ugotovljenih dejstev pomeni pravno relevantno vzročno zvezo (kar edino je lahko predmet revizijskega postopka, saj sodi ugotavljanje posameznih elementov v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet revizijskega presojanja - tretji odstavek 385. člena ZPP), tudi ni videti vrzeli v sklepanju nižjih sodišč. Na opetovano trditev tožene stranke o silovitosti trka in njegovih posledicah za njenega zavarovanca M. S. je bil izvedenec prometne stroke, posebej opozorjen na ta pomislek, na naroku za glavno obravnavo povsem določen: "V S. primeru pa so bile razmere popolnoma drugačne, saj se je njegova glava gibala naprej in ne nazaj kot tožnikova; pri tem se je brez dvoma naslonila na notranji del vozila, tako da primerjava ni mogoča." In še, ta izvedenec je menil, da v svoji praksi še ni naletel na takšno poškodbo (ob takšnih dogodkih), kot jo je zatrjeval tožnik, to pa je zlom vratnega vretenca, za katerega se je pozneje izkazalo, da je šlo samo za zvin, in to za minimalno raztegnitev ligamenta. Končno tudi tožnikov zdravstveni karton ne izkazuje, da bi imel poprej bolečine v vratnem delu hrbtenice (izvzemši primere bolečin zaradi prehladov). Da je pri tožniku šlo, kar zadeva spremembe v vratni hrbtenici, za stanje po poškodbi posteriornega ligamentarnega kompleksa v višini C-3-C-4 tožena stranka posebej poudarja v reviziji, da temu verjame. Da pa bi bil za to vzrok v kakšni prejšnji poškodbi, se toženi stranki ni posrečilo dokazati. Tudi sicer je to malo verjetno spričo dejstva, da tožnik pogosto obiskuje zdravnika, kot to izhaja iz zdravstvenega kartona, in bi bilo tako nenavadno, da poškodbe hrbtenice poprej ne bi omenil. Za uveljavljanje procesne kršitve in nepravilno uporabo materialnega prava, kar zadeva ugotovitev pravno relevantne vzročne zveze, po povedanem ne gre, kar zadeva uporabo materialnega prava pri prisoji višine odškodnine, v zvezi s čimer ta revizija konkretne obrazložitve ne poda, pa bo beseda v zvezi z revizijo tožeče stranke.

Tudi reviziji tožeče stranke ni mogoče pritrditi. K trditvam o dolgotrajnem zdravljenju velja pristaviti, da je izvedenec le ugotovil, da je bilo zdravljenje zaključeno februarja 1993, da je tožnik do 10.3.1992 hodil na preglede enkrat na mesec k travmatologu, ta čas pa obiskoval fizikalno terapijo v Kliničnem centru (šest seans) in pozneje dva tedna v P., medtem ko elektromiografski pregled in pregleda pri nevrokirurgu nista narekovala posebne terapije. Med opravljenimi terapijami ni bilo nobene, ki bi po življenjskih izkušnjah sodeč povzročala hujše neprijetnosti. Nošnja mavca je trajala le en mesec. Ob na nižjih stopnjah ugotovljenem obsegu in intenzivnosti bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem je iz tega naslova prisojena odškodnina primerno zadoščenje.

To velja tudi za odškodnino za strah, in to le sekundarni, ker primarnega ni bilo. Sekundarni strah pa je bil le v zaskrbljenosti za izid zdravljenja, in od tega intenziven le 8 dni in blažji do odstranitve mavca. Revizijska trditev o strahu do konca zdravljenja je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami.

V zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče mimo ugotovitve, da gre pri posledicah, ki bodo ostale trajno, le za neznaten vpliv na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti in nadalje da je tožnik sposoben opravljati svoj poklic v polnem delovnem času in da je oviran, kar zadeva nepoklicno življenje, le pri rekreativnih športih in dviganju težjih bremen. Zato tudi ta odškodnina ni odmerjena v prenizkem znesku.

Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo z drugimi odškodninami, kot so prisojane v naši državi, in pri tem ugotovilo, upoštevaje ugotovljene specifičnosti tega primera, da ni odstopanj ne navzgor ne navzdol. Skratka merila iz 200. člena ZOR so bila pravilno uporabljena.

Razlogi iz nobene izmed revizij niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških obeh strank je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).