Jedro

Kljub temu, da je tožnik opravičil odsotnost z zagovora z bolniškim staležem (ne da bi pri tem navedel pomembne okoliščine in podal ustrezne dokaze), ni mogoče šteti, da mu tožena stranka, ki zagovora ni prestavila, ni omogočila pravice do obrambe. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2007, ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 27. 7. 2007 dalje in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 27. 7. 2007 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in je predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da navedeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je nepravilno uporabilo določbe 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih in hkrati tudi napačno uporabilo materialno pravo, zato obstajajo razlogi za razveljavitev sodbe. Tožnik je vabilo na zagovor prejel dne 17. 7. 2007, naslednji dan 18. 7. 2007 pa je bil zoper njega odrejen pripor, iz katerega je bil odpuščen 24. 7. 2007, to je na dan pred zaslišanjem dne 25. 7. 2007, ko je obiskal zdravnika in ko se iz osebnih zdravstvenih razlogov obravnave ni mogel udeležiti. Sodišče je kljub temu ugotovilo, da je imel tožnik dovolj časa oziroma da je med vročitvijo vabila in datumom zagovora potekel primeren rok. Sodišče je napačno ugotovilo primeren rok, saj se tožnik ni mogel udeležiti obravnave osebno dne 25. 7. 2007, ker je bil opravičeno odsoten in kljub zaprosilu za preložitev zagovora, tožena stranka predlogu ni ugodila. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo uveljavljene sodne prakse in sicer sodbe VDSS opr. št. Pdp 1399/2004, Pdp 1019/2004 in Pdp 1813/2003, katere jasno določajo, da ima delavec pravico do zagovora, kar pomeni obveznost delodajalca, da mu zagovor omogoči. Delodajalec torej mora delavcu omogočiti zagovor in v primeru, ko je tožnik prosil za naknadni rok za zagovor in ker se zagovora iz opravičenih razlogov ni mogel udeležiti, delodajalec pa kljub temu zagovora ni preložil, pomeni to bistveno kršitev pravic delavca do obrambe. Stališče sodne prakse je tudi, da se delavec na zagovoru seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in prav tako se tudi delodajalec šele po zagovoru v celoti seznani z vsemi okoliščinami, ki pogojujejo izredno odpoved. Sodišče prve stopnje pa tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovilo, saj je v obrazložitvi navajalo razloge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in se pri tem skliceval na abstraktno dejansko stanje kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Sodišče ne more samo ugotavljati kaznivega dejanja in se bo o samem dejanju lahko izreklo sodišče v kazenskem postopku, dokler pa kaznivo dejanje tožniku ni dokazano, toliko časa je nedolžen. Sodišče je v tem postopku samo razsojalo o storitvi kaznivega dejanja goljufije, katero tožnik ni storil in ga tudi ni priznal. Tožniku razlog za odpoved pogodbe ni dokazan, zato predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je po veljavni zakonodaji med vročitvijo vabila in datumom zagovora potekel primeren rok, v katerem bi se tožnik lahko pripravil in posledično zavrnil tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, v zvezi z 83. členom Zakona o delovnih razmerjih v povezavi z 177. členom zakona, saj iz navedenih sodnih odločb ne izhaja, da gre za strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. ZDR nima podrobnejših določil glede časa in kraja zagovora in torej tudi ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen minimalni čas za pripravo obrambe. ZDR v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP, saj bi uporaba rokov, ki so predvideni v 280. členu ZPP močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka, po 2. odstavku 110. člena ZDR, bi lahko celo bila onemogočena izdaja odpovedi. Tožena stranka je storila vse kar je potrebno, da bi tožeči stranki zagovor omogočila, če pa je tožeča stranka nastopila bolniški stalež in se zato ni udeležila zagovora, še ne pomeni, da mu tožena stranka zagovora ni omogočila. V primeru bolniškega staleža, to prvenstveno pomeni, da mora delavec svojo odsotnost opravičiti, vendar pri tem ne zadošča zgolj obvestilo o staležu, temveč bi tožnik moral svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin in jim po možnosti predložiti ustrezne dokaze in ustrezno medicinsko dokumentacijo. Delodajalec pa se lahko tudi brez posebnega kazenskega postopka ali ovadbe v izredni odpovedi sklicuje na kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja. Te znake je v navedenem primeru ugotovila tudi tožena stranka in ta ugotovitev je bila in je lahko stvar presoje delovnega sodišča, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da je sodišče opredelilo njegovo dejanje le kot abstraktno dejanje kaznivega dejanja goljufije.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge glede vprašanja zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V sodbi ni nasprotij, zaradi katerih se sodba ne bi dala preizkusiti. Tudi ni nasprotij med bistvenimi razlogi za odločitev in izvedenimi dokazi ter listinami v spisu. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je nepravilno uporabilo določilo 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj v kolikor bi sodišče napačno uporabilo citirani člen, bi šlo kvečjemu za napačno uporabo materialnega prava in ne za bistveno kršitev pravil postopka. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor. Pri tem ZDR ne določa izrecno roka, ki bi moral preteči od vročitve pisne obdolžitve do trenutka zagovora, kar je razumljivo glede na to, da ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Preozka in napačna je sicer razlaga, da delodajalec izpolni svojo obveznost le z določitvijo časa in kraja zagovora, ne glede na to ali s tem delavcu tudi dejansko omogočil zagovor. Iz okoliščin konkretnega primera je potrebno presojati ali je bil delavcu zagovor omogočen, kar pa ne izključuje možnosti zagovora že naslednjega dne. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik zagovor zavrnil zaradi prekratkega roka oziroma prekratkega časa za pripravo na zagovor, temveč je opravičil svojo odsotnost iz razloga, da je v bolniškem staležu. Tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, da ne zadošča le opravičilo, da je tožnik v bolniškem staležu, ampak je potrebno tudi navesti pomembne okoliščine in predložiti tudi ustrezne dokaze, torej ustrezno medicinsko dokumentacijo, s katero dokazuje, da ni zmožen, zaradi zdravstvenih omejitev, pristopiti na zagovor. Če tega ne dokaže, lahko delodajalec nadaljuje s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne šteje, da je bila delavcu kršena pravica do zagovora. Tako je odločilo Višje delovno in socialno sodišče tudi v sodbah opr. št. Pdp 1019/2004 in Pdp 1399/2004, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na navedeni odločbi. Bolniški stalež sam po sebi ni vedno opravičljiv razlog za to, da se delavec ne odzove vabilu na zagovor, podobno, kot če se stranka oz. njen pooblaščenec, v času bolniškega staleža, ne odzoveta vabilu za glavno obravnavo na sodišču. Nesporno je dejstvo, da mora delodajalec v skladu z zakonom delavcu omogočiti zagovor pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vsekakor tudi veljavna sodna praksa tako določa. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, s tem, da ga je pravočasno in pravilno vabila in mu vročila tudi pisno obdolžitev ter so bili razlogi za neudeležbo zagovora na strani tožnika, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku zagovora ni omogočila.

Zakon o delovnih razmerjih ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen minimalni čas za pripravo obrambe in 2. odstavek 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 177. člena ZDR, ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, zato lahko delavec uresniči pravico do zagovora tudi na način, ki ga sam izbere. Za veljavnost zagovora tudi ne zahteva, da mora biti podan pred delodajalcem v pisni obliki in samo na kraju in v času, ki ga on določi. Ker je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne more določiti strogih meril, obličnosti in njenega uresničevanja. Vsebina, oblika in način ter obseg te pravice je lahko odvisen tudi od volje delavca, ki se ji lahko odreče ali pa se brani z molkom, dolžnost delodajalca je le, da mu zagovor omogoči. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, ker je sodišče v individualnem delovnem sporu odločalo ali je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije, čeprav lahko sodišče le v kazenskem postopku ugotavlja in odloča o storitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu ni ugotavljalo ali je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije, ampak je tožena stranka sočasno v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala le, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki ima tudi znake kaznivega dejanja goljufije. Sodišče je le ugotovilo, da ima opis konkretnega dejanja očitane kršitve znake kaznivega dejanja goljufije iz 1. odstavka 217. člena KZ, kar pa je vsekakor v pristojnosti delovnega sodišča. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je treba zoper delavca, ki se mu očita kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, uvesti ali začeti kazenski postopek oziroma, da je presoja sodišča v delovnem sporu glede zakonitost izredne odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, odvisna od odločitve v kazenskem postopku. Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti iz navedenega razloga samo preizkusi ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, ne glede na to, če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek. Tako je odločilo Vrhovno sodišče tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 262/2006, VIII Ips 16/95 in VIII Ips 3/2000, pa tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS – opr. št. Ups 79/96 in Ups 173/96) izhaja, da delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo znake kaznivega dejanja oziroma, določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR jim celo naroča, da morajo to storiti. Ugotovitve o teku kazenskega postopka zoper tožnika torej ne predstavljajo odločilnih dejstev v tem sporu, zaradi česar ne more biti podana kršitev določb postopka in nezakonitost odpovedi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov, pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.