Jedro

Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 39/2017-10 z dne 15. 7. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnice zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Celje, št. 363/009/93-162 (13202) z dne 13. 5. 2016, s katero je bila tožnici (pravni naslednici pokojne upravičenke) naložena povrnitev investicijskih vlaganj v vrednosti 37.870,06 EUR družbi A., d. d. (denacionalizacijskemu zavezancu) za stanovanje na podstrešju stanovanjske stavbe v Celju. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo, št. 4902-4/2014-4-BO z dne 23. 3. 2017. 2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Tudi po presoji Upravnega sodišča z odločitvijo ni bilo poseženo v pravnomočno rešeno razmerje, ker je sodišče že odločalo o zahtevi denacionalizacijskega zavezanca za plačilo odškodnine iz naslova plačane kupnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). S sklicevanjem na zadevo II Ips 984/2007 je obrazložilo, da je v primeru bistveno povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj zavezanec, ki je nepremičnino pridobil odplačno, upravičen tako do povrnitve vrednosti vlaganj (po 25. členu ZDen) kot tudi do odškodnine po 73. členu ZDen (za nepremičnino v stanju pred opravljenimi investicijami). Prav tako o istem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno v upravnem postopku z odločbo z dne 23. 2. 1995, saj je odločitev na podlagi vložene tožbe odpravilo Vrhovno sodišče s sodbo U 1866/95-5 z dne 15. 12. 1999 in nato pritožbeni organ, tako da je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. V ponovljenem postopku izdana pravnomočna delna odločba pa se ne nanaša na povrnitev vlaganj, temveč na vrnitev stanovanja. Zavrnilo je tudi očitek kršitve pravnomočnosti, ki ga je tožnica utemeljevala s sklenitvijo izvensodne poravnave SV 10/07 z dne 8. 1. 2007 z denacionalizacijskim zavezancem. Sklenjena poravnava se je namreč nanašala na zahtevek tožnice za plačilo odškodnine po 72. členu ZDen, tožnica pa ni predložila dokazil za trditev, da je bil v pravdi postavljen tudi (nasprotni) zahtevek za povrnitev vlaganj v konkretno stanovanje (po 25. členu ZDen). Po stališču Upravnega sodišča je tožnica sicer ugovarjala ugotovitvi toženke, da je denacionalizacijski zavezanec pravni naslednik družbe B., kar je dokazovala s predložitvijo izpisa iz sodnega registra. Vendar je na podlagi zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra (ki so bile del upravnega spisa) ugotovilo, da je pravno nasledstvo izkazano. Upravno sodišče je nadalje pojasnilo, da vprašanje lastninskega preoblikovanja podjetij (3. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij) ne vpliva na aktivno legitimacijo za vložitev zahteve po 25. členu ZDen. Zato je po presoji Upravnega sodišča pravilna odločitev o zavrnitvi ugovora zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ni sledilo tožnici, da na ustni obravnavi postavljen zahtevek za povrnitev vlaganj ni bil ustrezen (v skladu z zahtevami 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) in s tem povezan očitek kršitve pravice do izjave zaradi nevročitve vloge. Na ustni obravnavi je bila namreč tožnica seznanjena z zahtevkom za vračilo vlaganj na podlagi 25. člena ZDen. Glede tožbenega očitka, da je bilo prezrto, da je bil celoten objekt ob vrnitvi vreden manj kot ob denacionalizaciji pa je pojasnilo, da je bilo izvedensko mnenje pripravljeno na podlagi metodologije iz Pravilnika, pri čemer je bila upoštevana tako amortizacija kot stanje in vrednost stanovanja ob podržavljenju in denacionalizaciji.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 295/2020 z dne 22. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je glede na ustavno in zakonsko ter glede na z EKČP določeno pravico do poštenega sojenja ter pravico do enakosti in enakopravnosti dopustno, da je Upravno sodišče RS izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo in ne da bi v izpodbijani sodbi navedlo in utemeljilo razloge, zakaj glavne obravnave ni izvedlo?"

4. Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnica (v nadaljevanju revidentka) v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi kršitev pravil postopka, 14., 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje Upravnemu sodišču. Upravnemu sodišču očita, da ni izvedlo glavne obravnave, pri čemer te odločitve ni obrazložilo. Zato meni, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah Up 161/2016, X Ips 21/2020 in I Up 255/2017 ter sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji. Pojasnjuje, da je utemeljeno pričakovala glavno obravnavo, na kateri bi lahko (ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu) podala nove navedbe in dokaze. Sodba, izdana brez glave obravnave, je za tožnika sodba presenečenja. Zaradi neizvedbe glavne obravnave je sodišče spregledalo relevantna dejstva, ki bi jih moralo upoštevati pri odločanju. Zato je napačno odločilo o tožničinih ugovorih, da ni dopustno odločati brez določno postavljenega zahtevka denacionalizacijskega zavezanca; da denacionalizacijskem upravičencu ni dopustno naložiti povrnitev vlaganj v podstrešno stanovanje, ker je objekt kot celota vreden manj kot ob nacionalizaciji; da kupec ni aktivno legitimiran zahtevati povrnitev vlaganj, ker jih ni sam izvedel in ker ni pravni naslednik B.; da ni dopustno posegati v pravnomočno rešeno razmerje; da terjatve ni dopustno prisoditi zavezancu, saj zaradi nevključitve v otvoritveno bilanco lastninskega preoblikovanja (kar ni bilo sporno) ni prešla na olastninjeno podjetje; da se odškodnina ne sme določiti v celotni vrednosti vlaganj (ne glede na amortizacijo); da obroki za plačilo odškodnine zapadejo šele po poteku 10-letnega obdobja, pri čemer obresti ne morejo teči pred zapadlostjo in da 6% obrestna mera ni pravilna.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev revizije. Opozarja, da tožnica ni predlagala izvedbe glavne obravnave niti zaslišanja prič oziroma dokazov, za izvedbo katerih bi bila potrebna glavna obravnava. Zato bi tožnica morala vedeti, da ne bo opravljena, saj ZUS-1 omogoča odločitev brez glavne obravnave, sodišče pa predlaganih dokazov ni zavrnilo. Materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno, saj revidentka ne trdi, da bi sodišče uporabilo pravno podlago, ki je bila zanjo presenečenje.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v zadevi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 poudarilo pomen pravice do obravnave kot samostojne človekove pravice, ki je varovana v okviru 22. člena Ustave. Citirana ustavna določba zagotavlja temeljna procesna jamstva, vključno s pravico do izjave in enakega obravnavanja.1 Izvedba obravnave torej nima pomena le v smislu sredstva za izvedbo dokazov, temveč tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. Obrazložitev sodišča, ki izvedbo glavne obravnave zavrne brez upoštevanja celostnega pomena in namena glavne obravnave v upravnem sporu, ni v skladu s pravico do glavne obravnave kot samostojne človekove pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave (13. in 16. točka obrazložitve). Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu enako naravo in smisel kot pred katerimkoli drugim sodiščem (17. točka obrazložitve).

8. Navedeno ne pomeni, da je pravica do glavne obravnave absolutna,2 vendar pa opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče tako lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.3 Vrhovno sodišče je tako že poudarilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.4

9. Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.5 Enako izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v upravnem sporu ugotovilo tudi v sodbi z dne 13. 3. 2018 v zadevi _Mirovni inštitut proti Sloveniji_ in v sodbi z dne 30. 6. 2020 v zadevi _Cimperšek proti Sloveniji_.6 **10. Presoja konkretnega primera**

11. V reviziji tožnica utemeljeno poudarja, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave.7 Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.8 Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedena presoja mora biti opravljena in obrazložena s strani Upravnega sodišča, kar omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga revizijskega sodišča, da to opravi namesto njega.9

12. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je v drugem delu torej negativen. Upravno sodišče je ravnalo nedopustno s tem, ko v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zakaj glavne obravnave ni izvedlo. Ta kršitev ustavne in zakonske obveznosti Upravnega sodišča pa Vrhovnemu sodišču onemogoča podati odgovor na prvi del dopuščenega vprašanja, ali je bila taka opustitev dopustna, saj ni stališč v zvezi s tem procesnim ravnanjem Upravnega sodišča, ki bi bila lahko predmet revizijskega preizkusa.

13. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče reviziji ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka** Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

**Glasovanje**

14. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019, tč. 22. 2 Ustavno sodišče je, sklicujoč se na sodno prakso ESČP, navedlo, da je skladno z Ustavo dopustno v sodnem postopku izjemoma odločiti tudi brez javne glavne obravnave, npr. kadar to utemeljujejo posebne okoliščine primera, med drugim kadar ni dvomov v verodostojnost ali spornih dejstev, ki terjajo obravnavo in lahko sodišče pošteno in razumno odloči o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva (15. točka obrazložitve). 3 V zvezi z omejitvijo uporabe izjeme od dolžnosti izvedbe glavne obravnave po drugem odstavku 59. člena ZUS-1 glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 in X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, 14. in 15. točka obrazložitve. 4 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 59/2020, 16. točka obrazložitve. 5 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-360/16, 14. točka obrazložitve. 6 V navedeni sodbi se ESČP sklicuje na svojo sodbo velikega senata z dne 6. 11. 2011 v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho e SA proti Portugalski_, kjer poudari in povzame svojo prakso glede pomena glavne obravnave in dopustnih izjem, ki utemeljujejo njeno opustitev v okviru 6. člena EKČP (187. – 192. točka obrazložitve). 7 Ob tem je tudi sicer razvidno, da je bilo med strankama dejansko stanje sporno in da je sodišče presojalo tudi dejanska vprašanja, npr. 41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej 14. točko obrazložitve sodbe ESČP v citirani zadevi _Mirovni inštitut_. 9 O tem glej tudi že sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016, 14. in 15. točka obrazložitve.