Jedro

Glede na to, da tožnik ni huje kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je torej v smislu določbe 112. člena ZDR-1 ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, sindikalna organizacija pa pred podajo izredne odpovedi ni podala soglasja, da se tožniku pogodba o zaposlitvi odpove, so podani pogoji za reintegracijo tožnika k toženi stranki. Le če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal nezakonito, odpoved pa bi bila nezakonita zaradi t.i. "postopkovnih napak", ko bi sicer bil podan odpovedni razlog razlog iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa bi bila odpoved nezakonita zaradi tega, ker bi bila npr. izdana prepozno, po poteku objektivnega oziroma subjektivnega roka iz 109. člena ZDR-1, brez zagovora oziroma iz drugih "postopkovnih napak", bi bilo v takem primeru utemeljeno stališče, da je treba tehtati interese obeh pogodbenih strank ter presoditi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe 118. člena ZDR-1 (še) mogoče. V nasprotnem primeru, ko pa sindikalni zaupnik ni kršil pogodbenih obveznosti, bi sodna razveza pogodbe o zaposlitvi pomenila obid zakona.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2017 nezakonita in se razveljavi.

II. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 1. 2017, ampak še traja.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni: - pozvati nazaj na delo ter ji ponovno vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2014, ji za celotno obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 17. 1. 2017 dalje priznati delovno dobo in jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja; - ji za čas od 5. 1. 2017 do 16. 1. 2017 obračunati bruto znesek razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in plačo, ki ji je bila dejansko obračunana, od tega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2017 dalje do plačila; - ji za čas od 17. 1. 2017 do ponovnega poziva na delo obračunati pripadajoče bruto zneske nadomestila plače, od teh bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 449,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbe v višini 214,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške pritožbe pa tožena stranka nosi sama. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2017 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas med tožečo stranko in toženo stranko je razvezalo z dnem 22. 2. 2018 (točka II izreka); ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17. 1. 2017, ampak je trajalo do 22. 2. 2018 (točka III izreka), ter je tožeči stranki priznalo delovno dobo za čas od 17. 1. 2017 do 22. 2. 2018 (točka IV izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko za čas od 17. 1. 2017 do 22. 2. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja ter ji za to obdobje obračunati pripadajoče bruto zneske nadomestila plače, od teh bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka V izreka); nadalje v roku 8 dni tožeči stranki za čas od 5. 1. 2017 do 16. 1. 2017 obračunati bruto znesek razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in plačo, ki ji je bila dejansko obračunana, od tega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2017 dalje do plačila (točka VI izreka), ter v roku 8 dni tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 15 mesečnih plač, ki so bile tožeči stranki izplačane v mesecih od oktobra do decembra 2016, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (točka VII izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, in sicer priznanje delovnega razmerja od 23. 2. 2018 dalje, poziv nazaj na delo in vzpostavitev delovnega razmerja za čas od 23. 2. 2018 dalje, priznanje delovne dobe, prijavo v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja ter obračun in izplačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov nadomestila plače za 5. dan v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca, ugotovitev nezakonitosti in odpravo prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2017, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska razlike v plači za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za dne 5. 2. 2017, je zavrnilo (točka VIII izreka). Tožbo je zavrglo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo (obračun) odškodnine v višini pet izplačanih povprečnih plač pri toženi stranki v obdobju od septembra 2016 do januarja 2017, plačilo ustreznih davkov in prispevkov in izplačilo neto razlike (točka IX izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 449,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka X izreka).

2. Zoper navedeno sodba sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi (točka II ter točki VII in VIII izreka), zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tudi tožbenemu zahtevku glede reintegracije, podredno pa, da zviša dosojeni znesek denarnega povračila na 18 plač. Navaja, da je bil predsednik sindikalne organizacije pri toženi stranki, tako v času, ko mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v času izdaje izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. ZDR-1 v 112. členu določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ta ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. ZDR-1 v 118. členu sicer omogoča sodišču, da razveže pogodbo o zaposlitvi, ko ugotovi, da je prenehanje pogodbe bilo nezakonito, vendar mora pri tem upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ter iz tega ugotoviti, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodna razveza ni mogoča, če delavec ni v ničemer kršil pogodbe o zaposlitvi oziroma predpisov, ki urejajo njegovo delovno razmerje. Sindikat je nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi se nanašala na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi sindikalnim zaupnikom, sploh ni, sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča pa se je doslej nanašala na povsem drugačne primere od obravnavanega oziroma na primere, ko je do razveze pogodbe prišlo v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga ali pa v primeru, ko je sicer krivdna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, vendar je delodajalec zagrešil takšne "procesne" kršitve, da je zaradi njih sodišče odpoved opredelilo kot nezakonito. Sodišče prve stopnje ni presojalo smisla in vsebine dejstva, da je tožnik sindikalni zaupnik in kot tak delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo, prav tako pa tudi sicer ni upoštevalo zakonske določbe iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, po katerem mora sodišče glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank ugotoviti, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče je ravnalo izrazito pristransko ter upoštevalo zgolj argumente tožene stranke. Interesov delavca - tožnika in sindikalne organizacije sploh ni obravnavalo, še manj pa upoštevalo. S takšno odločitvijo je nagradilo ravnateljico tožene stranke in njeno grobo nezakonito ravnanje. Tožnik ni prispeval k krhanju medsebojnih odnosov. Opozarja, da je prvenstveno načelo delovnega prava delavčeva reintegracija in ohranjanje delovnega razmerja. Sodišče v primeru tožnika ni ugotovilo nobenih kršitev iz delovnega razmerja. Nadalje navaja, da v sodbi ni navedeno, kaj naj bi tožnik z morebitnim posredovanjem pornografskega gradiva kršil, pri čemer izpostavlja, da je do tega gradiva tožena stranka prišla z grobim posegom v tožnikovo zasebnost. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper točke od I do VII izreka in X izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikogar ni pooblastila za odločanje v tem postopku; odločitev o tem, da se tožniku izda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je namreč sprejela ravnateljica kot zakonita zastopnica tožene stranke. Ravnateljica res ni sama spisala izredne odpovedi, saj tega niti ne bi znala. Za sestavo izpodbijane odpovedi je tožena stranka po ravnateljici pooblastila pooblaščenko Odvetniško družbo A.. Odpoved je bila sestavljena po njenih navodilih, za izdajo se ni odločila odvetniška družba, ampak ravnateljica, kot zastopnica tožene stranke. Podpis ravnateljice in žig šole se nahajata na pooblastilu tožene stranke odvetniški družbi z dne 16. 1. 2017, iz katerega izhaja, da je tožena stranka sprejela odločitev o podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, za samo izdajo, izdelavo in vročitev pa je pooblastila odvetniško družbo. Zato tožena stranka meni, da je odpoved sprejel pristojni organ. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga. Tožniku je očitala, da je dne 19. 12. 2016 na poslovnem papirju delodajalca sestavil oziroma dopolnil oceno delovne uspešnosti kot odgovor na dopis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) št. ... z dne 15. 12. 2016 ter tako predrugačeno listino uporabil kot pravo in jo posredoval ministrstvu z dopisom z dne 20. 12. 2016, na podlagi katere mu je ministrstvo z odločbo z dne 22. 12. 2016 podelilo naziv "svetovalec". Očitalo se mu je, da je sporno oceno sam sestavil oziroma dopolnil, prav tako se mu je očitala uporaba krive listine, saj je ministrstvu posredoval listino na poslovnem papirju tožene stranke, čeprav te listine tožena stranka ni izdala. Ocena delovne uspešnosti z dne 19. 12. 2016 je bila sestavljena na poslovnem papirju tožene stranke, na katerem pa ni bilo niti podpisa ravnateljice niti poslovnega žiga tožene stranke. Na tej listini se je sicer nahajal podpis B.B., ki je bil ravnatelj tožene stranke do 31. 7. 2016, ki pa dne 19. 12. 2016 ni bil zakoniti zastopnik šole in ni bil pristojen za podajanje ocene delovne uspešnosti zaposlenih v šoli, niti ni bil pristojen za podajanje izjav v imenu tožene stranke. Tožena stranka je tudi ocenila, da ravnanje tožnika izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem in tretjem odstavku 251. člena KZ-1, prav tako pa tudi, da je tožnik kot javni uslužbenec hotel naklepoma doseči izjemno napredovanje v naziv "svetovalec" ter s tem sebi pridobiti protipravno premoženjsko korist v obliki višje plače, torej v škodo javne koristi, kar vse ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1. Navaja, da je kriva listina tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, ne glede na resničnost ali neresničnost njene vsebine (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 42876/2014 z dne 14. 1. 2016). Uporaba krive listine je podana takrat, ko storilec listino na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena namembnost; uporaba krive listine pomeni kakršnokoli predložitev takšne listine drugi osebi ali pristojnemu organu zaradi dokaza nekega dejstva in ni pomembno, da je uporabnik takšne listine hkrati tudi takšno listino predrugačil ali napravil to krivo listino (sodba I Ips 35362/2013 z dne 14. 5. 2015). Listina ni izvirala od osebe, ki je bila navedena kot izdajatelj, torej je listina kriva, saj se je nahajala na poslovnem papirju tožene stranke. Listina v skladu z določbo 169. člena ZUP in določbo 244. člena ZUP predstavlja javno listino. Ne glede na to, ali je oceno sestavil tožnik sam, ali pa mu je pri tem pomagal B.B., je tožnik to listino, s katero naj bi tožena stranka potrdila, da je bil tožnik nadpovprečno uspešen, poslal MIZŠ, ki mu je na tej podlagi izdala odločbo o napredovanju v naziv. Po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v naziv ministrstvo zahteva od ravnatelja predložitev ocene o delovni uspešnosti. Navaja, da B.B. ni imel nobenega pisnega pooblastila ravnateljice tožene stranke za izvrševanje posamezne pravice, to je podaje ocene delovne uspešnosti za tožnika. Tožnik se je zavedal, da lahko oceno poda le zakoniti zastopnik šole, zato je že predhodno pridobil oceno delovne uspešnosti z dne 7. 12. 2016, ki jo je podpisala ravnateljica tožene stranke. Tožnik je izpovedal, da naj bi mu C.C. (delavka ministrstva) v času pred božičem povedala, da zadostuje podpis prejšnjega ravnatelja. Tožnik je predlagal njeno zaslišanje, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo, češ da njeno zaslišanje ni potrebno, ker je tožnik izpovedal, da jo je dne 19. 12. 2016 klical po telefonu. Meni, da bi se sodišče moralo prepričati o tem, kaj in komu je v resnici povedala C.C.. Četudi ni bil podan dokazni predlog za zaslišanje C.C., bi jo moralo sodišče zaslišati na podlagi preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje se je tudi oprlo na dejstvo, da je učiteljski zbor 12. 12. 2016 glasoval glede predloga za napredovanje tožnika. Učiteljski zbor je glasoval o oceni delovne uspešnosti z dne 7. 12. 2016, ki pa MIZŠ ni zadostovala za izdajo ugodne odločbe. Učiteljski zbor o oceni delovne uspešnosti z dne 19. 12. 2016 sploh ni glasoval, ker je bila ta ocena sestavljena in posredovana MIZŠ brez vednosti tožene stranke.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali sta navedbe iz pritožb ter predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da so podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V preostalem sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu "organizator delovne prakse in učitelj praktičnega pouka." Dne 5. 11. 2017 mu je tožena stranka vročila pisno obdolžitev z dne 4. 1. 2017 (B7) zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti, pri čemer je imela kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, ker je dne 19. 12. 2016 na poslovnem papirju delodajalca sam za sebe sestavil oceno delovne uspešnosti kot odgovor na dopis MIZŠ z dne 15. 12. 2016 ter tako predrugačeno listino uporabil kot pravo in jo posredoval MIZŠ z dopisom z dne 20. 12. 2016, na podlagi katere mu je MIZŠ z odločbo št. ... z dne 22. 12. 2016 podelil naziv svetovalec.

9. Odpoved je bila podana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/20133 - ZDR-1), ker naj bi tožnik s svojim ravnanjem, poleg naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem in tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) ter zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po (tretjem odstavku) 257. členu KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec med drugim delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), ali pa če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka).

10. Niso bistvene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pooblastilo, ki ga je ravnateljica tožene stranke dala odvetniški družbi in ki naj bi bilo po stališču prvostopenjskega sodišča v nasprotju določbo drugega odstavka 4. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in tretjega odstavka 49. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami). Tudi če bi pritožbeno sodišče sprejelo stališče tožene stranke, da ne gre za kršitev, ker je ravnateljica sprejela odločitev o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odvetniška pisarna pa je odpoved le napisala oziroma jo vročila tožniku, to na samo odločitev pritožbenega sodišča ne bi imelo vpliva, saj je sodišče prve stopnje kljub takšnemu stališču zadevo vsebinsko obravnavalo in pravilno ugotovilo, da tožnik ni storil očitane kršitve delovnih obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ravnanju tožnika niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem in tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1. KZ-1 v prvem odstavku 251. člena določa, da se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 pa se kaznuje z zaporom do treh let, kdor ponaredi javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, spremeni tako pravo listino ali kdor tako ponarejeno ali spremenjeno listino hrani zaradi uporabe ali jo uporabi kot pravo. V skladu s tretjim odstavkom 257. člena KZ-1 pa se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. Kaznivo dejanje ponarejanja listine pomeni materialno ponareditev listine, dejanje se lahko stori z naklepom, izvršitveno dejanje pa je lahko podano v štirih oblikah in sicer, storilec lahko bodisi napravi krivo listino, predrugači pravo listino, uporabi krivo listino in uporabi predrugačeno listino. Kriva je listina, ki ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj. Predrugačenje listine pa predstavlja nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini; listina mora s tem dobiti drug smisel, to pa se lahko stori z izbrisanjem ali dodajanjem besed, ločil, številk in podobno. Če ima prava listina, izdana od osebe, ki je na njej označena kot izdajatelj, neresnično vsebino, s tem ne postane kriva listina. Glede kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, pri čemer je glede na očitek, da si je tožnik pridobil premoženjsko koristi, relevantna določba tretjega odstavka tega člena, pa je bistveno, da se kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, izraba uradnega položaja pa je v tem, da uradna oseba kot storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku tega člena opravi določena dejanja v okviru pooblastil, ki jih ima, toda ne v tisti smeri, kot izhaja iz namena posameznih uradnih dejanj temveč z namenom pridobitve nepremoženjske koristi zase ali za drugo osebo ali oškodovanja drugega. Z opravo tega dejanja bi moral imeti cilj, ki je opredeljen v omenjenem smotru, storilec pa ima drugačen cilj, to je pridobitev premoženjske koristi1. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so: - da je tožnik dne 26. 2. 2016 pri MIZŠ vložil predlog za izjemno napredovanje v naziv svetovalec; - da je MIZŠ z dopisom z dne 24. 11. 2016 (B19) tožnika pozvalo, da dopolni svoj predlog z izjavo ravnatelja, iz katere bo razvidno, v katerem programu, ki ga izvaja šola, opravlja delo organizatorja praktičnega usposabljanja, dokazilom, s katerim bo izkazal tri leta delovnih izkušenj izven vzgoje in izobraževanja na strokovnem področju, v okviru katerega opravlja delo organizatorja praktičnega usposabljanja, ter oceno nadpovprečne delovne uspešnosti in mnenjem o predlogu za napredovanje, ki ga z absolutno večino sprejme učiteljski zbor; - da je tožnik predlog dne 13. 12. 2016 dopolnil z mnenjem glede ocene delovne uspešnosti z dne 7. 12. 2016 (B20), ki jo je pripravil in podpisal B.B. (predhodni ravnatelj) ter podpisala tudi (sedanja) ravnateljica D.D.; - da je MIZŠ (zanj C.C.) tožnika z dopisom z dne 15. 12. 2016 (B21) pozvalo, da predlog za napredovanje v naziv dopolni z izjavo ravnateljice, iz katere bo razvidna ocena delovne uspešnosti (uspešen/nadpovprečno uspešen), saj mora za izjemno napredovanje v naziv strokovni delavec izkazati nadpovprečno uspešnost pri delu; - da je tožnik, glede na navedeni poziv MIZŠ, ravnateljici v podpis izročil dopis (Ocena delovne uspešnosti – dopis MIZŠ z dne 15. 12. 2016) z dne 19. 12. 2016 (B22), v katerem je navedeno, da je tožnik pri svojem delu izkazal nadpovprečno uspešnost, zato je bilo predlagano, da se mu podeli naziv svetovalec. Na tem dopisu sta kot podpisnika navedena B.B. (ravnatelj do 31. 7. 2016), ki je dopis tudi že podpisal, in D.D. (ravnateljica od 1. 8. 2016 dalje), vendar ravnateljica tega dopisa ni hotela podpisati; - da je tožnik z dopisom z dne 20. 12. 2016 (B24) dopolnil svojo vlogo z oceno delovne uspešnosti, pri čemer je vsebina tega dopisa enaka vsebini osnutka dopisa, ki ga je tožnik predhodno izročil ravnateljici v podpis (ki je to odklonila), ter da je na tem dopisu podpisan zgolj B.B. (ravnatelj do 31. 7. 2016); na tem dopisu ravnateljica tožene stranke ni niti navedena niti podpisana ter da na dopisu tudi ni žiga tožene stranke; - da je B.B. (zaposlen pri toženi stranki in njen ravnatelj do 31. 7. 2016) za tožnika pripravil in sestavil prvo mnenje glede ocene njegove delovne uspešnosti z dne 7. 12. 2016 (B20), ter nato, pa zahtevi MIZŠ za dopolnitev, na svojem osebnem računalniku v decembru 2016 doma napisal in sestavil drugo mnenje glede ocene delovne uspešnosti tožnika, pri čemer je za vzorec vzel prejšnjo oceno z dne 7. 12. 2016; obe oceni je B.B. pripravil oziroma opremil z znakom (emblemom) tožene stranke; - da je (sporno) oceno delovne uspešnosti z dne 19. 12. 2016 (A12 in B24) natisnil tožnik in tega dne jo je B.B. podpisal; - da je B.B. potrdil, da je tožnik izkazal nadpovprečno uspešnost in je takšna ocena resnična, preveril pa je tudi vse podatke o tožnikovi nadpovprečni delovni uspešnosti; - da je tožnik tako dopolnjeno oceno, podpisano s strani prejšnjega ravnatelja, dne 20. 12. 2016 poslal na MIZŠ.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da je dne 19. 12. 2016 sam sestavil oz. dopolnil oceno delovne uspešnosti (B24) ter tako predrugačeno listino uporabil kot pravo in jo posredoval MIZŠ z dopisom z dne 20. 12. 2016. Pravilno je namreč ugotovilo, da tožnik ni pripravil listine, temveč da jo je pripravil, podpisal in opremil z emblemom tožene stranke B.B.. Zato gre za njegovo izjavo in ne izjavo tožnika. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni ponaredil ocene delovne uspešnosti z dne 19. 12. 2016, ker je oceno podal in podpisal B.B. (kot pristojni bivši ravnatelj). Listina torej izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, in na njej izdajatelj ni lažno označen. Tožnik ni spremenil oziroma predrugačil ocene delovne uspešnosti z dne 19. 12. 2016, zato da bi tako listino uporabil kot pravo, saj ni šlo za nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi očitek, da je tožnik ponarejeno in predrugačeno listino uporabil kot pravo in jo posredoval MIZŠ. Pri tem je bistvena tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ocena delovne uspešnosti z dne 19. 12. 2016 vsebuje resnične podatke o delovni uspešnosti tožnika, pri čemer se je oprlo na izpoved B.B., ki je potrdil, da je bil kot bivši ravnatelj pristojen za podajo te ocene, da je tožnika ocenil kot nadpovprečno uspešnega in da je ta ocena resnična. Sodišče je tudi upoštevalo, da je učiteljski zbor tožene stranke na tajnem glasovanju dne 12. 12. 2016 v zvezi z mnenjem o predlogu za napredovanje tožnika z absolutno večino glasov strokovnih delavcev sprejel predlog za napredovanje tožnika v naziv svetovalec. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin iz 251. člena KZ-1. 14. Prav tako pa je povsem neutemeljen očitek, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic iz 257. člena KZ-1, saj je v postopku napredovanja uporabil listino, ki ni bila niti kriva listina niti predrugačena, ter je bila tudi po vsebini materialno pravilna.

15. Tožnik s svojim ravnanjem tudi ni huje naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil svojih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena KZ-1 (obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1 in prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1). Pritožba tožene stranke se v zvezi z vsebino tožnikovih ravnanj skoncentrira le na očitek, da tožnik ne bi smel uporabiti listine, ki je označena z znakom (emblemom oziroma grbom) tožene stranke. Vendar pa uporaba takšnega papirja po vsebini ne pomeni, da bi šlo za materialni falsifikat v smislu 251. člena KZ-1, saj zaradi tega dejstva vsebina ocene ni bila nepravilna, niti toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi znak šole vplival na odločitev MZIŠ o napredovanju tožnika v naziv. Nasprotno, MZIŠ je kljub temu, da sporne ocene oziroma njene dopolnitve ni podpisala ravnateljica, zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka, ter je tudi v upravnem sporu, ki ga je sprožila tožena stranka, zagovarjalo stališče, da je odločitev o napredovanju tožnika pravilna. Ker tožnik ni pripravil dopisa, podpisal pa ga je prejšnji ravnatelj, ni mogoče trditi, da bi tožnik pri uporabi takšne listine (z znakom tožene stranke) ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati C.C., zaposleno na MZIŠ, v zvezi z vprašanjem, ali je za dopolnitev ocene zadoščala (le) ocena, ki jo je pripravil prejšnji ravnatelj, saj je MIZŠ takšno poročilo upoštevalo ter pri tem vztrajalo tudi v upravnem sporu.

16. Pritožba tožnika pa je utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Tožnik je bil v času podaje izredne odpovedi sindikalni zaupnik, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kar ni bilo sporno med pravdnima strankama. Po 2. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR-1 delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Tožnik je torej varovan pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1.2

17. Glede na zgoraj obrazloženo, da tožnik ni huje kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da je torej v smislu določbe 112. člena ZDR-1 ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, sindikalna organizacija pa pred podajo izredne odpovedi ni podala soglasja3, da se tožniku pogodba o zaposlitvi odpove, so podani pogoji za reintegracijo tožnika k toženi stranki. Le če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal nezakonito, odpoved pa bi bila nezakonita zaradi t.i. "postopkovnih napak", ko bi sicer bil podan odpovedni razlog razlog iz 1. ali 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa bi bila odpoved nezakonita zaradi tega, ker bi bila npr. izdana prepozno, po poteku objektivnega oziroma subjektivnega roka iz 109. člena ZDR-1, brez zagovora oziroma iz drugih "postopkovnih napak",4 bi bilo v takem primeru utemeljeno stališče, da je treba tehtati interese obeh pogodbenih strank ter presoditi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe 118. člena ZDR-1 (še) mogoče. V nasprotnem primeru, ko pa sindikalni zaupnik ni kršil pogodbenih obveznosti, bi sodna razveza pogodbe o zaposlitvi pomenila obid zakona.

18. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so bile vse okoliščine, ki naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje pomenile skrhanje odnosov med tožnikom in toženo stranko oziroma ravnateljico (kazenske ovadbe, inšpekcijski nadzor), posledica nezakonite odpovedi. Pri tem je odločilno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo morebitne zlorabe teh pravic s strani tožnika. V kolikor bi sodišče štelo, da uveljavljanje zakonsko dopustnih pravnih sredstev pomeni takšno okoliščino, ki vpliva na možnost nadaljevanje delovnega razmerja, bi bilo s tem grobo poseženo v (ustavne) pravice posameznika do (sodnega) uveljavljanja varstva pravic.

19. V zvezi s pornografskim gradivom, ki ga je tožena stranka našla v službenem računalniku, ki ga je uporabljal tožnik, in je bilo na računalnik preneseno 4. 1. 2017 med 15.11 in 15.34 uro, ima pritožba tožnika prav, da dejansko stanje ni bilo v celoti razčiščeno. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča to na možnost tožnikove reintegracije ne vpliva. Ravnateljica tožene stranke je namreč v svoji izpovedi potrdila, da v zvezi s tožnikom v času, ko je ona ravnateljica, ni bilo kakršnekoli pritožbe v zvezi s tožnikovim delom, da bi pri delu z dijaki nedostojen, da ni bilo spolnega nadlegovanja, nobenih takšnih opazk, govoric, prijav, česarkoli. Prav tako ravnateljica ni vedela, da bi katerikoli od dijakov videl navedeno pornografsko gradivo. Bistveno je tudi, da vpogled v računalnik ni bil zakonit. V zvezi s tožnikovo pravico do zasebnosti na delovnem mestu je treba upoštevati stališča, ki jih je v zvezi s posegom v delavčevo zasebnost zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Bărbulescu proti Romuniji5. Čeprav se citirana sodba sicer nanaša na vprašanje nadzora elektronske pošte oziroma aplikacije Yahoo Messenger, in ne podatkov oziroma datotek, ki se nahajajo na trdem disku računalnika, ki ga uporablja delavec, gre po stališču pritožbenega sodišča za podobno problematiko, torej varovanje zasebnosti podatkov, ki se nahajajo na službenem računalniku. Zato je tudi v tem primeru treba izhajati iz stališča v zadevi Bărbulescu, da je predhodna seznanitev delavca o tem, da bo delodajalec izvajal nadzor nad komunikacijo (v tem primeru nad vsebino podatkov na disku) eden od temeljnih predpogojev za kasnejši nadzor podatkov na računalniku, in da mora biti v takem primeru delavec predhodno osebno seznanjen s tem, da bo delodajalec (lahko) naknadno preveril vsebino trdega diska. Prav tako je ESČP v citirani zadevi med drugim navedlo, da mora imeti delavec na voljo ustrezna jamstva (adequate safeguards) pred možnostjo zlorabe takšnega nadzora. V okoliščinah konkretnega primera, ko se je vpogled v računalnik izvedel 1. 2. 2017, bi moral biti tožnik o tem predhodno obveščen ter imeti možnost biti navzoč ob vpogledu v računalnik, saj takrat ni bil več zaposlen pri toženi stranki. Zaradi navedenega tožnikovi očitki o podtikanju pornografskega gradiva na njegov službeni računalnik ne morejo biti razlog za takšno skrhanje odnosov med njim in ravnateljico tožene stranke, ki bi utemeljevali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

20. Glede na navedeno je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi ter sodbo spremeniti tako, da se pogodba o zaposlitvi ne razveže, temveč je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno razmerje tudi za čas od 23. 2. 2018 dalje do vrnitve na delo ter za to obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače (zaradi tega tožnik ni upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1), ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje, skupaj z pravilno odločitvijo o stroških postopka, potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku glede na Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.) priznalo nagrado za pritožbo (tar. št. 15/4) v višini 375 točk, pavšal po 11. člen u OT v višini 7,5 točke, skupaj z 22 % DDV, kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) znaša 214,19 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k rešitvi zadeve, stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Povzeto po: Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Založba GV, 2002, str. 579 do 584 in str. 608 do 613. 2 Enako sodbi VDSS opr. št. Pdp 179/2008 z dne 24. 9. 2008 in opr. št. Pdp 940/2011 z dne 8. 12. 2011. 3 Sindikat E. Srednje F. šole je dne 7. 1. 2017 podal negativno mnenje v zvezi izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku (A 6) 4 Primerjaj Ivan Robnik, v Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 711 in 712. 5 Zadeva Bărbulescu v Romania, (61496/08) z dne 5. 9. 2017, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev 8. člena EKČP.