Jedro

Takso za sklep je dolžan plačati predlagatelj postopka. Ker je strošek sodne takse del skupnih stroškov postopka, jo lahko udeleženec v postopku priglasi, sodišče pa nato o morebitnem povračilu teh stroškov odloča s končnim sklepom. V konkretnem primeru predlagatelj stroškov ni priglasil, zato sodišče o morebitnem povračilu s strani nasprotne udeleženke ni bilo dolžno odločati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja, ki ga je vložil zoper plačilni nalog, s katerim mu je bilo naloženo plačilo sodne takse za sklep.

Zoper takšno odločitev sedaj vlaga pritožbo in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se taksa odmeri v višini 1.189,28 EUR, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša stroške pritožbe. V bistvenem navaja, da je sodišče napačno uporabilo 7. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST), ko je za odmero takse vzelo kot osnovo vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti. Takšno stališče namreč pomeni kršitev ustavnih pravic, saj mora biti stranka o vseh davčnih in drugih obveznostih pravočasno informirana in torej vedeti, koliko znaša taksa že ob vložitvi predloga. Ugovarja tudi plačilu sodne takse za predlog, saj je le-ta zastarala. Meni tudi, da je nepravilna odločitev, da je izključno on plačnik celotne takse, saj gre za delitev solastnega premoženja, katerega solastnica je tudi nasprotna stranka in bi morala ta za sklep nositi 1/3 takse.

Pritožba je neutemeljena.

Po četrtem odstavku 7. člena ZST se pri odmeri sodne takse vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti. V konkretnem primeru je taksna obveznost za sklep, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče, upoštevajoč 2. točko drugega odstavka 4. člena ZST, nastala, ko je bil narok zaključen, torej 10.12.2010. Vrednost točke na ta dan je znašala 0,0821 EUR, to je toliko, kot je pri izračunu takse upoštevalo sodišče. Glede na to, da je bil sklep o uskladitvi vrednosti točke objavljen v Uradnem listu RS (Ur. list RS, št. 98/2007), takšen način uskladitve vrednosti točke pa je bil izrecno predviden v tretjem odstavku 7. člena ZST (1), o kršitvi ustavnih pravic ne moremo govoriti.

Takso za sklep je dolžan plačati predlagatelj postopka (primerjaj drugi odstavek 3. člena ZST). Ker je strošek sodne takse del skupnih stroškov postopka, jih lahko udeleženci v postopku priglasijo, sodišče pa nato o morebitnem povračilu teh stroškov odloča s sklepom s katerim odloči o delitvi (primerjaj 126. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). V konkretnem primeru, kot je razvidno iz podatkov spisa, predlagatelj stroškov ni priglasil, zato sodišče o morebitnem povračilu s strani nasprotne udeleženke tudi ni bilo dolžno odločati.

Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o odmeri takse za sklep, zato se pritožbeno sodišče o delu pritožbe, ki se nanaša na plačilo sodne takse za predlog, ne izjavlja. Kot izhaja iz podatkov spisa, pa taksa za predlog niti ni bila terjana.

Pritožbo je bilo iz navedenih razlogov potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

(1) Tretji odstavek 7. člena ZST je določal, da Vlada Republike Slovenije lahko uskladi vrednost točke, določene v prejšnjem odstavku, z gibanjem stroškov za delo sodišč v sorazmerju z rastjo cen življenjskih potrebščin na območju RS.