Jedro

Organ je v postopku davčne izvršbe na plačilni nalog v celoti vezan in ne presoja tega, ali je bila obveznost naložena pravi osebi in v pravilni višini, ampak skrbi le za to, da bo naložena obveznost izvršena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.800,00 EUR se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zoper tožnico začela davčno izvršbo zaradi neplačane sodne takse v višini 1.080,00 EUR na podlagi plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Kopru št. I K 654/2009 z dne 5. 7. 2011, ki je postal izvršljiv 6. 6. 2012, in stroškov izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica na računih pri tam navedenima banki in hranilnici, in sicer do višine dolga po sklepu o izvršbi.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zoper omenjeni sklep zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni dolžnica, saj po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) ni taksna zavezanka. Že v postopku je predložila dokaz – odločbo Centra za socialno delo Koper (CSD), ki po omenjenem zakonu predstavlja razlog za oprostitev plačila sodne takse. Meni, da bi šele s pravnomočno sodbo tega sodišča postala dolžnica. V izpodbijanem sklepu je bil napačno odmerjen znesek 1.080,00 EUR, sklep pa ne bi smel biti vročen banki ampak delodajalcu. Ne strinja se, da mora plačati stroške izvršbe in opozarja na prvi odstavek 122. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da se je organ samovoljno odločil blokirati njen transakcijski račun, čeprav je vedel, da za to nima podlage. S tem je posegel v njeno lastnino, zato je upravičena do odškodnine v višini 1.800,00 EUR, to je zneska, ki ga je ESČP določilo v zadevi „Krušović (pravilno: Krušković, op. sodišča) vs. Croatia“.

Predlaga, naj sodišče izvršbo po uradni dolžnosti ustavi in odpravi opravljena dejanja, smiselno torej predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Nadalje zahteva, naj se ji povrnejo nezakonito odvzeti izvršilni stroški v višini 25,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 do plačila, plača odškodnina v višini 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, in da ji toženka povrne materialne stroške tega postopka v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da so stroški davčne izvršbe urejeni v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Oprostitev, kot jo za stroške postopka predpisuje 122. člen ZUP, v tem primeru ni predpisana. Tudi sicer tožnica ni podala predloga za oprostitev plačila stroškov pred izdajo izpodbijanega sklepa. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2014 oporeka, da bi morala sama podati izjavo o premoženjskem stanju, saj je toženka imela njeno odločbo, ki jo je izdal CSD. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-312/03-06 z dne 15. 9. 2005. Poleg tega bi ji morala toženka odpisati dolg na podlagi drugega odstavka 107. člena ZDavP-2. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijanim sklepom in njegovimi razlogi, iz katerih so razvidne okoliščine in pravna podlaga za njegovo izdajo. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi namreč ni sporno, da je bila tožnica v plačilnem nalogu Okrajnega sodišča v Kopru I K 654/2009 z dne 5. 7. 2011 določena kot zavezanka za plačilo sodne takse v višini 1.080,00 EUR, da te ni plačala in da je plačilni nalog (izvršilni naslov) postal izvršljiv 6. 6. 2012. Prav tako se sodišče strinja s stališči drugostopenjskega upravnega organa, s katerimi je zavrnil tožničine pritožbene navedbe, ki jih v bistvenem ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se s temi razlogi strinja, tožnici pa še pojasnjuje: Napačno je njeno stališče, da je v izvršilnem postopku upravičena dokazovati nepravilnost izdanega izvršilnega naslova, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o izvršbi. Kdo je v konkretnem primeru dolžan plačati sodno takso in v kakšni višini, je bilo predmet ugotavljanja v postopku izdaje plačilnega naloga I K 654/2009 in odločanja na podlagi morebitnih v njem uporabljenih pravnih sredstev. Kot pravilno poudarja pritožbeni organ, je organ v postopku davčne izvršbe na omenjeni plačilni nalog v celoti vezan in ne presoja tega, ali je bila obveznost naložena pravi osebi in v pravilni višini, ampak skrbi le za to, da bo naložena obveznost izvršena. Zato ne drži, da bi tožnica z vidika opravljanja izvršbe šele s pravnomočno sodbo tega sodišča postala dolžnica, pri čemer niti ne trdi, da je zoper plačilni nalog sprožila upravni spor. S tem v zvezi se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 (in na podobno določbo prvega odstavka 293. člena ZUP), da organ po uradni dolžnosti ali na dolžnikovo zahtevo v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant. V povezavi s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2, ki določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, je treba omenjeno določbo 155. člena razumeti tako, da se nanaša na primere, ko je bila izvršba opravljena proti osebi, ki ni navedena v izvršilnem naslovu kot zavezanka za plačilo, niti ni njen porok ali garant. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka kot sredstvo izvršbe določila rubež, kot predmet izvršbe pa tožničina denarna sredstva, ki jih ima na transakcijskih računih, navedenima v izreku izpodbijanega sklepa. Gre torej za davčno izvršbo na tožničina denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah in ne na njene denarne prejemke, ki bi jih dobivala pri konkretnem delodajalcu. Sklep o izvršbi je bil zato pravilno vročen banki in hranilnici. V takem primeru pa se v skladu s prvim odstavkom 167. člena ZDavP-2 izvršba zakonito opravi tako, da se s sklepom o izvršbi banki naloži, da na dan prejema sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine davka, navedenega v sklepu o izvršbi, in jih prenese na predpisane račune.

Navedena določba je torej podlaga za „blokiranje“ tožničinega TRR, zato ni mogoče govoriti o samovolji davčnega organa. Ker je bilo njegovo postopanje v skladu z zakonom, tožnica na tej podlagi ne more uveljavljati odškodnine. Pri tem sodišče le dodaja, da se tožnica neustrezno sklicuje na zadevo Krušković proti Hrvaški (zahteva št. 46185/08), v kateri je ESČP vlagatelju zahteve prisodilo odškodnino v višini 1.800,00 EUR za nematerialno škodo zaradi kršitve pravice do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP in ne zaradi kršitve lastninske pravice, ki je zatrjevana v tožbi.

Tožnica neutemeljeno zahteva omenjeno odškodnino tudi zaradi kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS (URS). V obravnavanem primeru je to pravico izkoristila, o pritožbi je bilo odločeno, čeprav šele, ko je vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje v zadevi III U 405/2013. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je vložila tožbo, ker pritožbeni organ o njeni pritožbi, ki je bila vložena 21. 3. 2013 zoper obravnavani sklep o davčni izvršbi, ni odločil niti do 30. 12. 2013. Če tožnica meni, da ji je zaradi predolgega reševanje pritožbe nastala škoda, lahko to uveljavlja v civilnem sodnem postopku, ni pa to okoliščina, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa o davčni izvršbi, ki je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Tožnici so bili pravilno naloženi v plačilo tudi stroški davčne izvršbe. Davčni organ ne v ZDavP-2 ne v ZUP nima podlage, da bi po uradni dolžnosti zavezanca oprostil plačila stroškov postopka (prvi odstavek 122. člena ZUP). Ne iz tožbenih navedb niti iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi tožnica tak predlog dala.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo in zahtevek za plačilo odškodnine kot neutemeljena zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa (o obstoju izvršljivega plačilnega naloga in njegovi vsebini) med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).