Jedro

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 2142-3479/2022/6 (1222-05) z dne 19. 8. 2022, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) ter določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka). Tožniku je bila za obdobje enega leta določena še prepoved vstopa na navedena območja, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče med drugim pritrdilo toženki, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena iz razlogov po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje in tožnikovo izrecno potrditev na glavni obravnavi je namreč očitno, da je izvorno državo (Tunizijo) zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Ti razlogi oziroma revščina po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 151/2016 lahko sprožajo vprašanje pomoči iz humanitarnih razlogov, ne pa razlogov mednarodne zaščite. Poleg tega tožnik ni nasprotoval ugotovitvi toženke, da je Republika Tunizija varna izvorna država, niti ni trdil, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ne bi bila varna.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Očita, da sodišče ni odločalo o 2., 3., in 4. točki izreka odločbe toženke, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, za odločanje o 1. točki izreka pa niso izpolnjeni pogoji. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo toženke v 3. in 4. točki izreka, v 1. in 2. točki pa zadevo vrne toženi stranki ali sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja).

7. Pritožnik pavšalno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je prošnja očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V zvezi s tem namreč navaja le, da je jasno izpovedal, da v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi pomanjkanja sredstev ne bo mogel preživeti, zato predstavlja vrnitev v izvorno državo zanj težko popravljivo škodo. Do enakih pritožnikovih navedb v tožbi (o pomanjkanju sredstev, to je o ekonomskih razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, in zaradi katerih se ne želi vrniti, kar je izpovedal še zaslišan na glavni obravnavi) se je v celoti in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo ne le uvodoma povzeto stališče Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 151/2016, ampak tudi iz sklepa I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

8. Glede na navedeno pritožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da je bilo s sodbo odločeno le o pravilnosti in zakonitosti 1. točke izreka odločbe toženke, saj iz nje jasno izhaja, da se je sodišče ukvarjalo tudi z ostalimi točkami njenega izreka. Tako je v obrazložitvi pojasnilo, da je toženka 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka odločbe toženke) določila v skladu z desetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 (21. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz pete alineje prvega odstavka 49. člena (torej v primeru, kot je obravnavani) določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora prosilec zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije ter držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Navedlo je tudi, da lahko tožnik v primeru obstoja okoliščin, ki jih določa zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji,1 v skladu z določbo dvanajstega odstavka 49. člena ZMZ-12 prosi za podaljšanje roka za najmanj 30 dni, prošnjo pa mora vložiti pri pristojnem organu pred potekom roka za prostovoljni odhod. Po presoji Vrhovnega sodišča se je s tem opredelilo tako glede odločitve toženke o roku za pritožnikov prostovoljni odhod, ki ima podlago v obravnavani določbi ZMZ-1, kot glede tožnikovega predloga v tožbi, naj se rok podaljša za najmanj 30 dni.

10. Presojena je bila tudi pravilnost 3. in 4. točke izreka odločbe toženke (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče je o tem navedlo, da je toženka ukrep odstranitve tujca in prepovedi vstopa izrekla v skladu z določbo trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Tožnikove navedbe, da v Republiki Sloveniji ne prebiva nezakonito in da ima pravico bivanja na podlagi vložene prošnje ter da se na podlagi 35. člena ZTuj-2 šteje, da je vstopil zakonito v Republiko Slovenijo, pa je zavrnilo kot nerelevantne. Poudarilo je, da pritožnik (razen pravic kot prosilec za mednarodno zaščito) ni zatrjeval, da bi imel drug pravni naslov za zakonito bivanje.

11. Upoštevaje povzete razloge obrazložitve izpodbijane sodbe pa se kot očitno neutemeljena izkaže tudi pritožbena trditev, da sodbe ni mogoče preizkusiti, pri čemer pritožnikovo nestrinjanje z odločitvijo sodišča ne more utemeljiti te procesne kršitve.

12. Po navedenem in ker ni razlogov, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Zakon o tujcih (ZTuj-2) v četrtem odstavku 66. člena določa več okoliščin, zaradi katerih se tujec ne more prostovoljno vrniti v roku, določenem za prostovoljni odhod, med drugimi, če nima in si ne more pravočasno priskrbeti veljavne potovalne listine, potrebne za prostovoljni odhod (pritožnik je med drugim trdil, da nima vize); zdravstveno stanje tujca, ki ne omogoča prostovoljnega odhoda v določenem roku; smrt ali bolezen družinskega člana; naravne ali druge nesreče, nujna udeležba tujca v postopku pred državnim organom RS, skupen odhod družine in druge. 2 V skladu s to določbo lahko pristojni organ ob upoštevanju okoliščin posameznega primera rok za prostovoljni odhod podaljša za čas trajanja okoliščin, zaradi katerih je določitev daljšega roka za prostovoljni odhod upravičena.