Jedro

Tako v primeru odreditve kot podaljšanja pripora je nujen pogoj za takšno odločitev obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Po vložitvi obtožnega predloga je takšen sum moč preizkušati oz. ga lahko obdolženec in njegova obramba učinkovito izpodbija, le če sta seznanjena z vloženim obtožnim aktom obenem z ostalimi podatki spisa. Sodišče mora zato v primeru, ko je obdolženec v priporu, vročiti obtožni predlog v 24 urah po prejemu v skladu s 1.odst. 273.čl. ZKP v zvezi s 429.čl. ZKP.

Po določbi 2.odst. 272.čl. ZKP v zvezi s 429.čl. ZKP o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu odloča s sklepom sodnik okrajnega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa v skladu z določbo 1.odst. 402.čl. ZKP sodišče druge stopnje na seji senata.

Izrek

Zahteva obdolženega A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je dne 21.9.1999 pri Okrajnem sodišču v Šentjurju zoper obdolženega A.G. vložilo obtožni predlog zaradi dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, posebej pa še predlagalo, da sodišče obdolžencu pripor, ki je bil odrejen dne 9.9.1997 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena ZKP, podaljša do konca glavne obravnave.

Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju je s sklepom z dne 23.9.1999 obdolžencu pripor iz navedenega pripornega razloga podaljšala, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom z dne 27.9.1999 pritožbo obdolženčevega zagovornika, s sklepom z dne 29.9.1999 pa obdolženca zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženec dne 30.9.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 1. odstavka 128. člena, 3. odstavka 200. člena, 272. člena in 273. člena ZKP ter 14., 20., 22., 25. in 29. člena Ustave. Dne 3.10.1999 je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil z vlogo, v kateri uveljavlja še kršitev 43. člena, 3. odstavka 148. člena in 17. poglavja ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper njega odpravi, hkrati pa prosi za uporabo 5. odstavka 423. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da v zvezi s podaljšanjem pripora obdolžencu do glavne obravnave kršitve zakona niso podane, oziroma da kršitve, ki jih navaja izpodbijani sklep, na samo zakonitost odreditve in podaljšanje pripora niso vplivale. Prav tako po oceni vrhovne državne tožilke na zakonitost odreditve pripora niso vplivale okoliščine, ki jih navaja obdolženec v svoji zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ko sodišče prejme obtožni predlog, po določbi 1. odstavka 435. člena ZKP, preizkusi sodnik najprej, ali je sodišče pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže. V 2. odstavku navedenega člena je določeno, da če sodnik ne izda nobenega od sklepov iz 1. odstavka, odredi vročitev obtožnega akta obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. Če v enem mesecu ne določi glavne obravnave, obvesti o razlogih za to predstojnika sodišča. Predstojnik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se glavna obravnava čimprej določi. Iz navedenih določb 435. člena ZKP sledi, da mora sodnik po prejemu in preizkusu obtožnega predloga odrediti vročitev obtožnega akta obdolžencu, četudi še ne določi glavne obravnave. Po določbi 2. odstavka 439. člena ZKP se obdolžencu z vabilom vred vroči tudi predpis obtožnega predloga, če mu obtožni akt ni bil poslan takoj po preizkusu (2. odstavek 435. člena ZKP). Tudi iz te določbe izhaja, da mora sodnik obtožni akt obdolžencu vročiti takoj po prejemu oziroma preizkusu in da ga le v primeru, če to ni bilo storjeno prej, vroči obdolžencu šele z vabilom na glavno obravnavo.

V primeru, da je obdolženec v času, ko sodišče prejme obtožni predlog, v priporu, pa dolžnost takojšnje vročitve obtožnega predloga obdolžencu (in njegovemu zagovorniku) ne izhaja le iz navedenih določb, ampak tudi iz smiselne uporabe 1. odstavka 273. člena ZKP v zvezi z 429. členom ZKP. V 1. odstavku 273. člena ZKP je določeno, da se obtožnica vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja, če je v priporu, pa v 24 urah po prejemu. Na ta način je obdolžencu omogočena učinkovita obramba v skladu s po 25. členom Ustave Republike Slovenije.

V skrajšanem postopku obdolženec nima pravice do ugovora zoper obtožni predlog, pač pa ima pravico do pritožbe zoper odreditev pripora, ki se lahko predlaga v obtožnem predlogu (2. odstavek 434. člena ZKP) oziroma zoper podaljšanje pripora po vloženem obtožnem predlogu (3. odstavek 432. člena ZKP v zvezi s 207. členom ZKP). Tako v primeru odreditve kot podaljšanja pripora je nujen pogoj za takšno odločitev obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Po vložitvi obtožnega predloga je takšen sum moč preizkušati oziroma ga lahko obdolženec in njegova obramba učinkovito izpodbija, le če sta seznanjena z vloženim obtožnim aktom obenem z ostalimi podatki spisa. Iz takšne razlage navedene ustavne določbe in določb postopka sledi, da mora sodišče obdolžencu v primeru, ko je v priporu, vročiti obtožni predlog v 24 urah po prejemu v skladu s 1. odstavkom 273. člena v zvezi s 429. členom ZKP.

V obravnavanem primeru je sodišče obtožni predlog, ki ga je prejelo 21.9.1999, obdolženemu G., ki je bil v priporu (in njegovemu zagovorniku) vročilo z drugopisom obtožnega predloga 1.10.1999, to je po preteku 24. urnega roka iz 1. odstavka 273. člena ZKP in s tem kršilo navedeno določbo. Kršitev ne predstavlja nobene izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, ki so po določbi 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Podana kršitev bi lahko predstavljala kršitev po 3. točki navedene zakonske določbe, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe - sklepa o podaljšanju pripora sodišča prve in druge stopnje. Takšne zveze med kršitvijo in izpodbijano pravnomočno odločbo o priporu vložnik zahteve ni izkazal kljub zatrjevanju, da ni mogel pripraviti uspešne obrambe, ker ni vedel, česa je obtožen. Dejanja, ki so predmet obtožbe, so praktično enako opisana v zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 10.9.1999 in v obtožnem predlogu. Obdolženec kot njegov zagovornik sta v postopku ves čas sodelovala oziroma imela možnost sodelovati pri izvedbi procesnih dejanj, zato obdolžencu ni moč pritrditi, da ni bil seznanjen s predmetom obtožbe, ki je bil razviden tudi iz obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora, zoper katerega sta se pritožila tako obdolženec kot njegov zagovornik. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da obdolžencu obtožni predlog ni bil vročen v 24 urah od takrat, ko ga je prejelo sodišče, ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora, zato uveljavljana kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP ni podana.

Pritožbo obdolženega A.G. zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Celju obravnavalo in zavrnilo s sklepom z dne 29.9.1999 in tako niso podane zatrjevane kršitve 24., 22., 25., in 29. člena Ustave, ker sodišče ne bi odločilo o pritožbi. Prav tako ni podana kršitev 1. odstavka 128. člena ZKP in 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče obdolžencu kratilo pravico do vpogleda v spis. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil spis v času, ko ga je obdolženec želel vpogledati, pri izvedencu medicinske stroke zaradi izvedenstva, ki ga je predlagal obdolžencev zagovornik. Spis je bil na razpolago za vpogled takoj, ko ga je sodišče prejelo.

Vložnik napačno razlaga 272. člena ZKP, ko meni, da bi morala sodnica sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora odločiti v 48 urah po vložitvi obtožnice. V obravnavanem primeru je bilo treba upoštevati določbo 2. odstavka 272. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP, ki določa, da preizkusi senat (sodnik) v treh dneh od prejema obtožnice (obtožnega predloga), ali so še dani razlogi za pripor.

Kršitev 3. odstavka 200. člena ZKP ni podana, saj ni izkazano, da bi prenehali razlogi, iz katerih je bil pripor odrejen in bi ga bilo zato treba odpraviti.

Ni podana kršitev 274. člena ZKP, ker obdolženec ni mogel podati ugovora zoper obtožni predlog, saj takšno pravno sredstvo zoper obtožni akt v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni predvideno.

Ni podana kršitev po 432. členu ZKP, ker je o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu odločal senat Višjega sodišča v Celju. V zvezi s tem se v skladu z določbo 429. člena ZKP smiselno uporablja 2. odstavek 272. člena ZKP, po kateri o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem predlogu odloča s sklepom sodnik okrajnega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa v skladu z določbo 1. odstavka 402. člena ZKP odloča sodišče druge stopnje na seji senata.

Sodnika Višjega sodišča v Celju J.K. in B.F. sta odločala o pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora na seji dne 27. in 29. 9. 1999, njuno izločitev obenem z izločitvijo okrajne sodnice T.Z. in višjega sodnika, predsednika Višjega sodišča v Celju F.D., pa je obdolženec zahteval šele 30.9.1999. Navedena sodnika torej nista odločala v času, ko je bila že zahtevana njuna izločitev, zato kršitev 43. člena ZKP ni podana.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženi A.G., niso podane, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.