Jedro

Akti, ki jih izda župan, so dokončni ter o njihovi zakonitosti odloča v upravnem sporu sodišče. S pritožbami je bila tožniku zgolj dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah (9. člen ZUP), kar pomeni, da je v primeru kot je obravnavani, o zavrnitvi sofinanciranja dejansko odločil šele župan s sklepom z dne 2. 6. 2011. V obrazložitvi je navedeno, da program ni kakovosten, realen oziroma za MOL dovolj aktualen. Taka obrazložitev je zgolj pavšalna, saj ne pojasni, v čem se kaže nekakovost, nerealnost oziroma neaktualnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklepi Mestne občine Ljubljana št. 1223-60/2011-4, 1223-60/2011-5 in 1223-60/2011-6, vsi z dne 24. 3. 2011, ter št. 1223-60/2011-11 z dne 2. 6. 2011 se odpravijo in se zadeva vrne županu Mestne občine Ljubljana v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepi je Podžupan po pooblastilu Župana v zadevi javnega razpisa za sofinanciranje programa in/ali projekta s področja „socialno varstvo“ zavrnil tožnikove vloge za sofinanciranje programov „A.“ (sklep št. 1223-60/2011-4), „B.“ (sklep št. 1223-60/2011-5) in „C.“ (sklep št. 1223-60/2011-5). V obrazložitvi sklepov navaja cilje javnega razpisa in povzema potek postopka. V nadaljevanju našteva razpisne pogoje in vsebinska merila za izbor programov. Pojasnjuje, da je Komisija za sofinanciranje v letu 2011 predlagala programe, ki so izpolnjevali vse razpisane pogoje, pri vsakem od vsebinskih meril za izbor (1. do 14) prejeli vsaj 1 točko in zbrali vsaj 29 točk od 42 možnih ter ugotavlja, da so vse tri tožnikove vloge pri merilu pod zaporedno številko 14 (zasnova programa je v skladu s predmetom razpisa, tvori enovito in smiselno celoto ter omogoča njegovo realno in kakovostno izvedbo) prejele 0 točk. Tako je toženka tožnikove vloge zavrnila, ker programi, navedeni v I. točkah izreka, ne ustrezajo vsebinskim merilom za izbor v zadostni meri oziroma je v sklopu tega ocenjeno, da programi niso kakovostni, realni oziroma za Mestno občino Ljubljana dovolj aktualni.

Župan Mestne občine Ljubljana je tožnikove pritožbe zoper navedene sklepe s sklepom št. 1223-60/2011-11 z dne 2. 6. 2011 zavrnil kot neutemeljene in pojasnil, da je iz tabel izvajalk in izvajalcev v vseh treh programih razvidno, da je v vseh treh programih kot redno zaposlena izvajalka vključena D.D. in da skupni seštevek ur njenega rednega dela v letu 2011 v vseh treh programih znaša 2.638 ur, kar presega zakonsko določeno mejo obsega redne zaposlitve. Navaja, da so bili vsi trije programi tako zavrnjeni, ker njihova realna izvedba ni mogoča. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so sklepi, s katerimi jim je toženka zavrnila sofinanciranje programov, neobrazloženi in da jih zato ni mogoče preizkusiti. Ne na njihovi vlogi ne v ocenjevalnih obrazcih ni opomb ali obrazložitve pri navedbi 0 točk pod številko 14. Meni, da je toženka razlog, ki je naveden v sklepu o zavrnitvi pritožb, poiskala naknadno. Toženki očita tudi kršenje pravice do pritožbe, ker mu ni omogočila vpogleda v dokumentacijo sofinanciranih programov, saj naj se zato ne bi mogel pritožiti zaradi neenakega obravnavanja. Pojasnjuje, da se vsi trije programi izvajajo kakovostno in da so bili že izbrani za sofinanciranje na razpisih s strožjimi kriteriji izbora in nadzora. Navaja, da so zasebni zavod in da zastopnica sama letno preseže 550 ur, kar dnevno znese v povprečju 2 uri več od rednega delovnega časa. V nadaljevanju navaja domnevne nepravilnosti pri izboru sofinanciranih programov. Tožnik meni še, da razpisna merila niso dovolj jasna. Sodišču predlaga, naj sklep toženke, ki se nanaša na zavrnitev njegovih programov, odpravi in odloči, da se vsi trije programi sofinancirajo, toženki pa naloži, naj v prihodnje določi bolj jasne razpisne pogoje.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, ker tožnik v tožbi ne pojasni, na kakšen način je predvidena delovna obveznost izvajalke programa realna oziroma omogoča kakovostno izvedbo programa. Meni, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za obravnavanje vlog drugih prijaviteljev.

Tožnik v pripravljalni vlogi meni, da odgovor toženke potrjuje njegovo domnevo, da je bil postopek izbora netransparenten in zato meni, da bi ga bilo treba v celoti razveljaviti. V zvezi s kriteriji za kakovostno izvedbo programa navaja, da prijavitelji na javni razpis ne morejo zadostiti kriterijem razpisa, ki niso v razpisu navedeni, saj ne vedo, ali je to število izvedbenih ur, učinek programa, v celoti izveden program, zajeto določeno število uporabnikov in podobno. Meni, da so tudi izkazali pravni interes za obravnavanje vseh tistih vlog, ki so jih v tožbi navedli.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so bili vsi izpodbijani sklepi izdani v enostopenjskem postopku, saj so akti, ki jih izda župan dokončni (če zakon ne določa drugače) ter o njihovi zakonitosti odloča v upravnem sporu sodišče (233. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP, in četrti odstavek 69. člena Zakona o lokalni samoupravi – v nadaljevanju ZLS). Enako velja za akte podžupana, ki jih ta po pooblastilu župana izda v okviru nalog iz pristojnosti župana (33. člen ZLS). Zato je sodišče štelo, da je bila s pritožbami tožniku zgolj dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah (9. člen ZUP), kar pomeni, da je v primeru kot je obravnavani, o zavrnitvi sofinanciranja dejansko odločil šele župan s sklepom z dne 2. 6. 2011. Toženka je na podlagi 219. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije v Uradnem listu RS, št. 105/10, objavila javni razpis za sofinanciranje programov in/ali projektov MOL za leto 2011: Socialno varstvo in zavarovanje zdravja – zdravo mesto. V točki III. tega javnega razpisa je navedeno, da so merila za oceno ustreznosti vsebine prijavljenih programov in merila za odmero višine sredstev sofinanciranja, na podlagi katerih področna strokovna komisija izmed programov, ki izpolnjujejo vse razpisne pogoje, predlaga programe za dodelitev sredstev in višino sofinanciranja, podrobneje navedena v razpisni dokumentaciji tega javnega razpisa. V poglavju IX pa je med drugim navedeno, da bodo zavrnjene vloge oziroma programi, ki pri ocenjevanju na podlagi meril ne bodo prejeli zadostnega števila točk ali bodo pri katerem od meril prejeli 0 točk. Predmet izpodbijane odločitve je zavrnitev sofinanciranja treh tožnikovih programov, ki jih je prijavil na javni razpis. Zato tožbene navedbe v zvezi z oblikovanjem bodočih javnih razpisov niso pravno odločilne in jih sodišče ni niti preizkušalo. Ker z izpodbijanimi sklepi ni bilo odločeno o sofinanciranju drugih vlog oziroma programov in ker na pravilnost ocene tožnikovih vlog ne vplivajo zatrjevane nepravilnosti pri ocenjevanju drugih programov, so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti pri ocenjevanju vlog drugih prijaviteljev. Očitka, da je toženka merila za ocenjevanje v tožnikovem primeru uporabila drugače kot v drugih primerih, pa sodišče zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločitve ne more preizkusiti.

Utemeljen je torej tožbeni ugovor glede neobrazloženosti izpodbijane odločitve. Po prvem odstavku 214. člena ZUP, ki se v navedeni zadevi uporablja, ker gre za javnopravno stvar (4. člen ZUP), obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti izpodbijati odločbe, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz obrazložitve izpodbijanega akta bi zato moralo izhajati, katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna ter kako so vplivala na odločitev o (ne)upravičenosti do sofinanciranja prijavljenih programov.

V obravnavani zadevi je toženka v sklepih podžupana za vsakega od prijavljenih programov navedla, da so pri kriteriju pod zaporedno številko 14 (zasnova programa je v skladu s predmetom razpisa, tvori enovito in smiselno celoto ter omogoča njegovo realno in kakovostno izvedbo) prejeli 0 točk, zaradi česar noben od teh programov ne ustreza vsebinskim merilom za izbor, saj je mogoče za sofinanciranje predlagati le vloge, ki so bile ocenjene z najmanj 1 točko pri posameznem merilu. V vsaki od obrazložitev je navedeno še, da program ni kakovosten, realen oziroma za MOL dovolj aktualen. Taka obrazložitev je zgolj pavšalna, saj ne pojasni, v čem se kaže nekakovost, nerealnost oziroma neaktualnost. Župan v svojem sklepu sicer dodatno pojasnjuje, da so bili programi zavrnjeni, ker glede na seštevek ur izvajalke, ki je redno zaposlena, izvedba teh programov „realno“ ni mogoča. Po presoji sodišča pa tudi taka obrazložitev ne zadosti prej navedenim zahtevam, saj se obrazložitev županove odločitve nanaša na oceno realnih možnosti za izvedbo programov zaradi kadrovskih zmožnosti, ki je samostojno merilo za ocenjevanje, opredeljen v 8. točki; sklicuje pa se na merilo iz 14. točke vsebinskih meril za izbor programov. Tako niti ni jasno, katerega izmed meril je toženka pravzaprav ocenjevala, saj iz besedila meril izhaja, da se merilo iz točke 14. nanaša na skladnost programa s predmetom razpisa in na njegovo uresničljivost z vidika vsebine programa, ocenjevanje možnosti izvedbe programa v skladu z zastavljenimi cilji z vidika kadrovske zasedbe pa je posebej določeno v 8. točki vsebinskih meril. Iz izpodbijanih sklepov torej ni razvidno, ali se obrazložitev neizpolnjevanja pogoja nanaša na pogoj iz 8. točke, oziroma ni jasno, kot to utemeljeno očita tožnik, kako dejstvo o možnem številu ur redne zaposlitve vpliva na oceno skladnosti zasnove vsakega izmed projektov s predmetom razpisa z vidika vsebinskega pogoja iz 14. točke. Toženka ni pojasnila niti, zakaj je vse tri projekte obravnavala kot celoto in s tega vidika ocenjevala njihovo izvedbo. Tožnik je namreč vložil tri vloge in predlagal tri različne programe, toženka pa je izpolnjevanje navedenega pogoja obravnavala, kot da bi šlo za eno vlogo oz. za en program.

Po presoji sodišča je torej obrazložitev izpodbijane odločitve tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti, zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (absolutna bistvena kršitev določb postopka). Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in odpravilo izpodbijane sklepe. Ker je štelo, da izrek sklepa z dne 2. 6. 2011 o zavrnitvi pritožb po vsebini pomeni odločitev o zavrnitvi sofinanciranja programov, ki jih v I. točki izreka navajajo sklepi podžupana, je v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi te tri sklepe in ne le sklep župana. Ker v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, sodišče ni moglo samo odločiti o sofinanciranju tožnikovih projektov, zato je zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo županu v ponovni postopek, v katerem bo moral ponovno odločiti o tožnikovih vlogah in svojo odločitev upoštevaje 214. člen ZUP ustrezno obrazložiti.