Postopek Pd 363/2024, katerega obnovo želi tožnica doseči, je bil končan s sodbo z dne 15. 10. 2015, ki je postala pravnomočna dne 20. 10. 2016 in se je torej (objektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo iztekel 20. 10. 2021. Zato je toženka pravilno presodila, da tožnica z vložitvijo predloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP ne more uspeti, saj bi sodišče, v koliko bi takšen predlog prejelo, le-tega zavrglo kot prepoznega, saj je bil očitno vložen po poteku 5-letnega roka. Tako je tudi pravilen zaključek toženke, da tožnica z vložitvijo predloga za obnovo postopka nima verjetnih izgledov za uspeh in torej ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP.
Tožba se zavrne.
1.Z izpodbijano odločbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) zavrnilo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 29. 10. 2024.
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za predlog za obnovo postopka, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem vodil pod opr. št. I Pd 363/2024, in sicer iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica je v dopolnitvi prošnje za BPP navedla, da je 1. 10. 2024 izvedela za novo dejstvo oz. pridobila možnost uporabiti nov dokaz, na podlagi katerega bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bilo dejstvo oz. dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Prejela je namreč plačilne liste, ki so drugačne, kot jih je prvotno v originalu prejela sama. Te listine dokazujejo, da tožnica sploh ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki (to je tožeči stranki v delovnem sporu, opomba sodišča) od 30. 9. 2009 dalje, ko je bila odjavljena iz evidenc ZZZS. Toženka je ugotovila, da je sodba I Pd 363/2024 z dne 15. 10. 2015 postala pravnomočna dne 20. 10. 2016, kar pomeni, da se je 5-letni objektivni rok za uveljavljanje obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP (nova dejstva oz. novi dokazi) iztekel 20. 10. 2021. Obnova postopka na podlagi navedenega razloga po poteku tega roka ni več mogoča, zato tožnica z zadevo, za katero prosi za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, saj bo sodišče takšen predlog za obnovo postopka zavrglo kot prepoznega. Tožnica zato ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato je toženka njeno prošnjo za dodelitev BPP na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.
3.Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja. Navaja, da je uveljavljala razloge za obnovo postopka po 1., 5., 6., 10., 11. in drugih točkah 394. člena ZPP. Spremenjene plačilne liste je prejela 1. 10. 2024. Meni, da je predlog za obnovo postopka vložila v zakonitem roku 30 dni, odkar je izvedela za razlog za obnovo, in tudi v okviru 10-letnega objektivnega roka, ki poteče 20. 10. 2026. Tudi Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je že večkrat odločilo, da je objektivni rok petih let prekratek in nesorazmerno posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Meni, da sta v njenem primeru izpolnjena razloga po 2. in 4. točki 394. člena ZPP, za kar je predpisan 10-letni rok za uveljavljanje obnove postopka. Nadalje navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njeno pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Citira odločbi Ustavnega sodišča U‑I‑391/18-16 z dne 14. 11. 2019 in U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017. Sklepno meni, da je treba tudi v primeru obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP uporabiti 10-letni zastaralni rok, saj da ni razloga za drugačno določitev roka za obnovo po 10. točki 394. člena ZPP, kot pa po 2., 4., ali 9. točki 394. člena ZPP. Tožnica predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni prošnji za dodelitev BPP.
4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da je bilo že iz prošnje tožnice za dodelitev BPP razbrati, da želi tožnica vložiti predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, dodatno pa je to navedla še v dopolnitvi prošnje z dne 26. 11. 2024. Glede na to, da ZPP določa 5-letni rok za uveljavljanje obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, je tožnica ta rok zamudila, zato je toženka njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno. Nadalje navaja, da so neutemeljene tožbene navedbe, da bi morala pri odločanju upoštevati daljši, to je 10-letni rok. Le-ta velja za obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPPP, za kar pa ne gre v obravnavni zadevi, saj tožnica ni navedla, da bi v zadnjih tridesetih dneh pred vložitvijo predloga izvedela za (novo) pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku, niti takšne pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča ni predložila. Enako velja za obnovitvene razloge po 1., 5., 6. in 7. točki 394. člena ZPP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na odločbi Ustavnega sodišča U-I-391/18-6 in U-I-5/16, saj v obravnavnem primeru ne gre za niti podobno situacijo, kot jo je obravnavalo Ustavno sodišče. Toženka nadalje navaja, da tožnica niti v prošnji za dodelitev BPP niti v samem predlogu za obnovo ni uveljavljala obnovitvenega razloga po 2. in 4. točki 394. člena ZPP, pač pa to navaja šele v tožbi, zato je glede teh navedb prekludirana. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.
5.Tožba ni utemeljena.
6.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja sledeče.
7.V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, izdane na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj je toženka ocenila, da je tožničina zadeva, za katero prosi za BPP, očitno nerazumna oz. tožnica v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh.
8.Pogoje za dodelitev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak tudi obstoj drugih pogojev, kot jih določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP).
9.Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
10.Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in pravilno ugotovila, da tožničina prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Tudi po presoji sodišča tožnica v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče glede obravnavane sporne zadeve v celoti pritrjuje razlogom toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi logično, prepričljivo in izčrpno utemeljuje, zakaj v konkretni zadevi meni, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev za dodelitev BPP. Pričakovanje tožnice je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
11.V obravnavani zadevi tožnica prosi za dodelitev BPP za vložitev predloga za obnovo postopka, in sicer iz razloga "novih dejstev z dne 1. 10. 2024 (plačilne liste 2023)". Prav tako tožnica v dopolnitvi prošnje navaja, da želi vložiti predlog za obnovo postopka, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. Pd 363/2024, in sicer naj bi šlo za nove plačilne liste iz leta 2023 in na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdaja ugodnejša odločba, če bi bili le-ti uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnica torej želi vložiti predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nadalje je v tretjem odstavku 396. člena ZPP določeno, da če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka ne more več predlagati, razen če se zahteva obnova iz razloga, ki je naveden v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona. Postopek Pd 363/2024, katerega obnovo želi tožnica doseči, je bil končan s sodbo z dne 15. 10. 2015, ki je postala pravnomočna dne 20. 10. 2016 in se je torej (objektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo iztekel 20. 10. 2021. Zato je tožnica pravilno presodila, da tožnica z vložitvijo predloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP ne more uspeti, saj bi sodišče, v koliko bi takšen predlog prejelo, le-tega zavrglo kot prepoznega, saj je bil očitno vložen po poteku 5-letnega roka. Tako je tudi pravilen zaključek toženke, da tožnica z vložitvijo predloga za obnovo postopka nima verjetnih izgledov za uspeh in torej ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP.
12.Dejstvo, da se je 5-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 20. 10. 2021, med strankama niti sporno, saj tožnica v bistvenem trdi, da bi morala toženka uporabiti 10-letni rok in ne 5-letnega. Sodišče njene očitke zavrača ko neutemeljene. Tožnica je v predlogu za obnovo postopka, ki ga je priložila k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP, navedla, da vlaga predlog za obnovo postopka po 1., 5., 6., 7., 9., 10., in 11. točki 394. člena ZPP. Vendar pa se tožnica na navedene točke 394. člena ZPP (razen 10. točke) zgolj pavšalno sklicuje, medtem ko podrobneje utemeljuje oz. pojasnjuje zgolj obnovitveni razlog po 10. točki, torej uporabo novih dejstev in dokazov. Tudi sicer za obnovitvene razloge po 1., 5., 6., in 7. točki 394. člena ZPP velja 5-letni rok za uveljavljenje obnove postopka. ZPP sicer za obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP sicer res določa 10‑letni rok, vendar pa tožnica niti v prošnji za dodelitev BPP niti v samem predlogu za obnovo ni navedla, da bi v zadnjih 30 dneh pred vložitvijo predloga izvedela za novo pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku, niti takšne pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča ni predložila. Enaka ugotovitev velja v zvezi z obnovitvenim razlogom po 9. točki 394. člena ZPP. Ustavno sodišče je sicer z odločbo U-I-391/18-16 z dne 14. 11. 2019 ugotovilo, da je tretji odstavek 396. člena ZPP, kolikor se nanaša na primere iz 9. točke 394. člena ZPP, v neskladju z Ustavo; do odprave ugotovljene protiustavnosti se obnova postopka iz razloga iz 9. točke 394. člena ZPP ne more več predlagati, če preteče deset let od dneva, ko je sodna odločba postala pravnomočna. Vendar pa tožnica ni niti zatrjevala niti predložila nobene sodne odločbe ali odločbe kakšnega drugega organa, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oz. odpravljena. Glede na navedeno je neutemeljeno njeno sklicevanje na navedeno ustavno odločbo, saj v obravnavanem primeru ni (vsebinsko) uveljavlja obnovitvenega razloga po 9. točki 394. člena ZPP, zato toženka ni bila dolžna uporabiti 10-letni rok za vložitev predloga z obnovo postopka.
13.Neutemeljeno pa je tudi tožničino sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U‑I‑5/16-9 z dne 19. 1. 2017, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 406. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena ZPP, v kolikor se nanašata na objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka o ugotovitvi očetovstva iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, ko je bil z veljavno privolitvijo za oba, (domnevnega) očeta in otroka, opravljen test DNK, ki potrjuje ali zanika biološko vez med njima, predlog za obnovo postopka pa se opira na ta test DNK. Razveljavitev omenjenega člena ZPP v povezavi s tekom objektivnega (5-letnega) roka za vložitev predloga za obnovo postopka se torej nanaša zgolj na zakonske spore oz. spore iz razmerja med starši in otroki, za kar pa v obravnavnem primeru očitno ne gre. Postopek, ki ga želi tožnica obnoviti, je namreč delovni spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.
1.Sodišče nadalje zavrača tožničine navedbe, da je predlog za obnovo vložila tudi iz razloga po 2. (če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) in 4. (če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik...) točki 394. člena ZPP, za katera pa je predpisan 10-letni rok za vložitev predloga za obnovo. Tožnica namreč šele v tožbi navaja navedena obnovitvena razloga, poleg tega ju konkretneje ne pojasni, ampak zgolj navede, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred stvarno prisojnim sodiščem. Ker navedena obnovitvenega razloga, sicer zgolj pavšalno, uveljavlja šele v tožbi, je glede na določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu1 (v nadaljevanju ZUS-1) z navajanjem teh dejstev prekludirana.
2.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče pritrjuje presoji toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
3.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
-------------------------------
1Le-ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.