Jedro

Ker gre v obravnavanem primeru za tožbo zaradi domnevnega vznemirjanja lastninske pravice in ne tožbo zaradi motenja posesti, bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti s sodbo in ne s sklepom. S takim ravnanjem je posledično poseglo v pravico tožnice do pravnega sredstva.

Določnost in izvršljivost tožbenega zahtevka nista razloga, zaradi katerih sodišče ne bi dovolilo spremembe tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29.10.2012 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na odstranitev ograjnih vrat in vodil za ograjna vrata iz betonskega stebra, zapolnitev nastale vrtine za postavitev vodil z betonom, saniranje sledov in posledic posega na stebru ter na nerazdelno plačilo 1.000,00 EUR. Tožnici je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov toženk v višini 1.715,88 EUR.

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper izpodbijani sklep pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe z dne 14.6.2012 in s sodbo v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče o glavni stvari, tj. vznemirjanju lastninske pravice, odločilo s sklepom in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj bi po 310. členu ZPP o glavni stvari moralo odločiti s sodbo, pri tem pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa v tem delu ni moč preizkusiti. Navedena kršitev pa posega tudi v pravico tožnice do pritožbe. Ker je sodišče odločilo s sklepom, je s tem, ko je določilo 8-dnevni rok za pritožbo zoper njega, poseglo v določbo 333. člena ZPP, ki predvideva 15-dnevni rok za pritožbo zoper sodbo, s tem pa je tožničina pravica do pritožbe omejena. Sodišče je z izpodbijanim sklepom prekršilo tudi določbe o obsegu odločanja o tožbenem zahtevku, saj je prvi del tožbenega zahtevka predrugačilo (tako, da ne gre več za identičen tožbeni zahtevek, prav tako pa je predrugačen zahtevek kot tak nedoločen in neizvršljiv), o drugem delu tožbenega zahtevka (ki se nanaša na prepoved nadaljnjega vznemirjanja) pa sploh ni odločalo. S tem je postavljeni zahtevek prekoračilo in odločalo mimo le-tega. Sodišče je nedosledno povzelo tudi modificiran tožbeni zahtevek, in sicer tako, da je povzelo le prvi del, drugega dela (kot izhaja iz listin v spisu) pa ne. Pri tem ni presodilo in ocenilo razlogov za modifikacijo tožbenega zahtevka, ki jih navaja tožnica, o modificiranem zahtevku pa sploh ni odločilo. V obrazložitvi je sicer navedlo (po mnenju pritožnice napačno), da je modificirani zahtevek nedoločen in neizvršljiv (pri čemer razlogov za to ni navedlo) ter da ga je zato potrebno zavrniti. Vendar iz izreka izhaja drugačen tožbeni zahtevek, zaradi česar so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju s samim izrekom. V nadaljevanju pritožnica opozarja še na druge procesne kršitve, pojasnjuje, zakaj je sprejeta odločitev materialno-pravno napačna, izpodbija pa tudi odločitev o stroških.

Toženki sta v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje o glavni stvari, tj. domnevnem vznemirjanju lastninske pravice, nepravilno odločilo s sklepom, s čimer je postopalo v nasprotju z določbami ZPP. Ta namreč v drugem odstavku 128. člena izrecno določa, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči s sodbo, (zgolj) v postopku zaradi motenja posesti pa s sklepom. Navedeno določbo dopolnjuje še določba 310. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da sodišče o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, odloči s sodbo. Ker gre v obravnavanem primeru za tožbo zaradi domnevnega vznemirjanja lastninske pravice(1) in ne tožbo zaradi motenja posesti,(2) bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti s sodbo. S takim ravnanjem je posledično poseglo v pravico tožnice do pravnega sredstva (kot ustavno varovane pravice po 25. členu URS). Z izpodbijanim sklepom je namreč določilo 8-dnevni rok za pritožbo (zoper sklep), medtem ko je zakonsko predvideni rok za pritožbo zoper sodbo (tako prvi odstavek 333. člena ZPP) 15 dni. Tožnici je bila tako omejena pravica do pritožbe (pritožbeni rok ji je bil nedopustno skrajšan).(3) Tožnica je tekom postopka zaradi spremenjenega dejanskega stanja spremenila tožbo, s čimer pa se toženki nista strinjali. Sodišče prve stopnje je o dovolitvi te spremembe (po 185. členu ZPP) odločalo šele v izpodbijanem sklepu in spremembe, z navedbo, da modificirani tožbeni zahtevek ni določen in izvršljiv, ni dovolilo. V zvezi s tem gre pojasniti, da določnost in izvršljivost tožbenega zahtevka(4) nista razloga, zaradi katerih sodišče ne bi dovolilo spremembe tožbe.(5) ZPP izrecno določa, da sodišče, čeprav se tožena stranka temu upira, dovoli spremembo tožbe, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnimi strankami. Ključni kriterij za dovolitev oz. nedovolitev spremembe tožbe je zgolj smotrnost le-te (za dokončno ureditev razmerja med strankama).

Glede na omenjene bistvene postopkovne kršitve je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo (in se do njenih preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo), izpodbijani sklep razveljavilo ter glede na naravo kršitev zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče najprej odloči, ali bo spremembo tožbe dovolilo (pri čemer naj presoja njeno smotrnost za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama). Ne glede na to, kakšna bo ta odločitev, pa naj potem s sodbo odloči o vseh zahtevkih (bodisi po prvotni bodisi po spremenjeni tožbi).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

V teoriji in praksi poznano kot t.i. negatorna tožba.

O kateri sodišče po izrecni določbi ZPP odloča s sklepom.

V ustavno varovane pravice (torej tudi pravico do pravnega sredstva) se lahko poseže (oz. se jih omeji) le z zakonom, ne pa s posamičnim pravnim aktom, kot je v konkretnem primeru storilo sodišče prve stopnje.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer modificirani tožbeni zahtevek dovolj določen (in kot tak tudi izvršljiv).

V takem primeru mora sodišče postopati v skladu z določbami 108. člena ZPP.