Jedro

Iz določbe tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje). Le v tem roku vložena prošnja ni predmet posebnega postopka, ki velja za ponovno prošnjo, kar tudi pomeni, da je po vsebini lahko enaka implicitno umaknjeni prošnji. Zaradi poteka devetmesečnega roka ni mogoče navedb in dokazov v novi prošnji obravnavati, kot da gre za postopek priznanja mednarodne zaščite, vložene znotraj tega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče navedlo, da je v obravnavanem primeru za presojo (drugega) ponovnega zahtevka relevantno, da je bil upravni postopek glede tožnikove prvotne prošnje za mednarodno zaščito ustavljen zaradi njegove samovoljne zapustitve azilnega doma, kamor se v treh dneh ni vrnil. Ker o razlogih, ki jih je tožnik glede zapustitve izvorne države podal v prvotni prošnji za mednarodno zaščito, ni bilo meritorno odločeno, saj je samovoljno zapustil azilni dom, je po stališču Upravnega sodišča toženka napačno primerjala tožnikove navedbe o razlogih za priznanje mednarodne zaščite v postopku o drugem ponovnem zahtevku, s tistimi, ki jih je podal v prvotni prošnji za mednarodno zaščito. Upravno sodišče je odločilo, da je mogoča primerjava le glede dejstva, da ima tožnik sedaj namen počakati na odločitev o mednarodni zaščiti. Toženka bi lahko po stališču Upravnega sodišča kot nove upoštevala tudi navedbe, ki so bile že v celoti podane že v prvotnem postopku. Nato bi sledila presoja, ali povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer lahko toženka kot relevantno upošteva tudi okoliščino o takratni samovoljni zapustitvi azilnega doma. Dodalo je še, da bi morala toženka počakati na predložitev dokazov, ki naj bi podprli tožnikove navedbe in za katere je tožnik navedel, da jih bo pridobil v 14-ih dneh, ne pa izdati odločbe pred potekom teh 14 dni. V pravnem pouku je zapisalo, da pritožba ni dovoljena in to obširno obrazložilo v izpodbijani sodbi.

3.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V njej uvodoma navaja, da ima pravico do pritožbe in se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Ne strinja se s stališči Upravnega sodišča o tem, kaj se v primeru ustavitve upravnega postopka o prvotni prošnji za mednarodno zaščito, primerja v okviru ponovne prošnje. Pritožnica v pritožbi navaja, da se je pri svoji presoji, ali gre za dovolitev ponovnega postopka v večji meri res oprla predvsem na dejstvo, da je tožeča stranka navajala iste razloge, kot v prvotni prošnji za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za ponovno prošnjo, stališča Upravnega sodišča glede navedenega pa so napačna. Glede tega, da bi morala počakati 14 dni na predložitev dokazov tožnika, pa navaja, da bi lahko dotične dokaze tožnik predložil oziroma pridobil že v prvem postopku oziroma v postopku o prvi ponovni prošnji. Poleg tega so njegove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države same s seboj v nasprotju. Dodala je še, da so bile tožnikove navedbe o razlogih za odhod iz izvorne države enake, kot jih je navajal v prvotni prošnji in prvi ponovni prošnji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Glede dovoljenosti pritožbe

5.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da Upravno sodišče za utemeljitev stališča, da pritožnica nima pravice do pritožbe zoper obravnavano sodbo, navaja v bistvenem enake razloge kot že v več prejšnjih zadevah. Do teh razlogov se je Vrhovno sodišče že opredelilo v svojih sodbah ter jih zavrnilo kot napačne. Zato jih na tem mestu ne bo ponavljalo.

6.Vrhovno sodišče je vprašanje pravice toženke do pritožbe po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v vseh dosedanjih odločitvah razlagalo konsistentno, zato je sodna praksa glede tega vprašanja ustaljena, sodišča pa so nanjo vezana. Če Upravno sodišče meni, da ta stališča Vrhovnega sodišča pomenijo napačno interpretacijo prava EU, ima možnost, da postavi vprašanje za predhodno odločanje Sodišču EU skladno s členom 267(2) Pogodbe o delovanju Evropske Unije.

7.Glede na navedeno je torej pritožničina pritožba dovoljena in jo je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

8.Pritožba ni utemeljena.

9.Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil postopek glede tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ustavljen s sklepom z dne 22. 9. 2022, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1), zato se je njegova prošnja štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Po poteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je tožnik vložil ponovno vlogo za mednarodno zaščito, ki se je zaradi poteka navedenega roka lahko obravnavala le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Zoper odločitev o zavrženju prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 23. 1. 2024 je tožnik vložil tožbo, o kateri je odločilo Upravno sodišče s sodbo I U 246/2024-12, sodbo o zavrnitvi tožbe pa je v pritožbenem postopku potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 75/2024. Tudi tožnikova vloga za mednarodno zaščito z dne 5. 12. 2024 se je presojala kot ponovna prošnja, odločitev o njenem zavrženju pa je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo odpravilo in vrnilo toženki v ponovni postopek, kar je predmet presoje tega pritožbenega postopka.

10.ZMZ-1 v 64. členu med drugim določa, da državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona in želi vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se osebi iz druge alineje prejšnjega odstavka dovoli vložitev ponovne prošnje, če dokaže, da je bila izjava o umiku prošnje dana zaradi grožnje ali pod prisilo. Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz četrte alineje prvega odstavka pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V prvem odstavku 65. člena pa: Oseba iz prvega in četrtega odstavka prejšnjega člena (64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek.

11.Upravno sodišče je odločilo, da je pritožnica kršila pravila upravnega postopka po 64. in 65. členu ZMZ-1 v zvezi z določili členov 33(2)(d) in 40(1)(2) in (3) Procesne direktive 2013/32 v navezavi na 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah, ker ni počakala 14 dni od razgovora s tožnikom na predložitev dokazov, čeprav je ta napovedal, da jih bo predložil v navedenem roku, in pred tem izdala upravno odločbo o zavrženju njegovega drugega ponovnega zahtevka. Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu sodišču, da je šlo za kršitev pravil upravnega postopka, saj so bili razlogi za kasnejšo predložitev upravičeni, kot je to pravilno odločilo Upravno sodišče, upoštevaje, da je tožnik dokaze res predložil v roku 14 dni, in sicer kot prilogo tožbe. Iz tožbe izhaja, da so priložene priloge posnetki požgane tožnikove hiše in delavnice (posneti konec maja/junija 2014) in Poročilo ganske Policije z dne 20. 11. 2017). Pritožbeni ugovor pritožnice, da na predložitev dokazov ni čakala (še) 14 dni, saj bi lahko te dokaze tožnik predložil kadarkoli od podaje prvotne prošnje za mednarodno zaščito, kar je več kot dve leti, je po stališču Vrhovnega sodišča neutemeljen. Ne glede na dosedanji tek postopka priznanja mednarodne zaščite za tožnika in glede na to, da je pritožnik že na osebnem razgovoru pojasnil, zakaj potrebuje še 14 dni, bi pritožnica morala počakati na iztek tega roka preden bi izdala sklep, saj je tožnik nenazadnje v tem roku napovedane dokaze tudi predložil. Kot izhaja iz 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe bo tožena stranka te dokaze morala upoštevati, pri čemer se niti Upravno sodišče niti v tem postopku Vrhovno sodišče ne opredeljujeta do njihove dokazne vrednosti.

12.Upravno sodišče je ugotovilo tudi kršitve tožene stranke, in sicer glede tega, kaj je predmet primerjave v primeru ponovne prošnje, ko je bil prvotni postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, o prvotni prošnji pa ni bilo meritorno odločeno. Upravno sodišče je glede navedenega odločilo, da je mogoča primerjava le glede dejstva, da ima tožnik sedaj namen počakati na odločitev o mednarodni zaščiti. Toženka bi lahko po stališču Upravnega sodišča kot nove upoštevala tudi navedbe, ki so bile v celoti podane že v prvotnem postopku. Nato bi sledila presoja, ali povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer lahko toženka kot relevantno upošteva tudi okoliščino o takratni samovoljni zapustitvi azilnega doma. Pritožnica v pritožbi navaja, da se je pri svoji presoji, ali gre za dovolitev ponovnega postopka, v večji meri res oprla predvsem na dejstvo, da je tožeča stranka navajala iste razloge, kot v prvotni prošnji za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za ponovno prošnjo, presoja Upravnega sodišča pa da je glede tega, kaj naj se primerja oziroma upošteva pri drugi ponovni prošnji tožnika, napačna. Vrhovno sodišče pritrjuje pritožnici in v nadaljevanju glede navedenega podaja drugačno razlago kot Upravno sodišče. Stališča Vrhovnega sodišča temeljijo na že vzpostavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, in sicer zlasti v sodbi I Up 306/2023.

13.S sodbo I Up 306/2023 je Vrhovno sodišče odločilo v bistveno podobni zadevi in se v navedeni sodbi že opredelilo do narave ponovne prošnje v primeru, ko je prosilec v času teka postopka o prvotni prošnji za priznanje mednarodne zaščite samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh ni vrnil, zato je bil postopek ustavljen, po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, pa je vložil ponovno prošnjo. Iz sodbe I Up 306/2023 izhaja, da je taka prošnja na podlagi iste zakonske določbe lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecih od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje). Le v tem roku vložena prošnja ni predmet posebnega postopka, ki velja za ponovno prošnjo, kar tudi pomeni, da je po vsebini lahko enaka implicitno umaknjeni prošnji. Z navedenim je jasno začrtana razlaga pravil ZMZ-1 o ponovni prošnji. Zaradi poteka devetmesečnega roka ni mogoče navedb in dokazov v novi prošnji obravnavati, kot da gre za postopek priznanja mednarodne zaščite, vložene znotraj tega roka. Prav tako stališče pa je zavzelo Upravno sodišče, torej da bi toženka lahko kot nove upoštevala tudi navedbe, ki so bile že v celoti podane že v prvotnem postopku, kar pa ni v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, pri kateri Vrhovno sodišče vztraja tudi v tem pritožbenem postopku.

4Npr. sklep Ustavnega sodišča Up-337/00 z dne 26. 2. 2002, enako tudi sklep Ustavnega sodišča Up-19/01 z dne 26. 3. 2002.

5Ta je potekal 5. 12. 2024.

5V tožbi je ob sklicevanju na 64. člen ZMZ-1 navedel, da so navedeni dokazi obstajali že v času prvega postopka, vendar ima za njihovo kasnejšo predložitev opravičljiv razlog, in sicer da njegovi starši niso več živi, da se sorodniki med seboj ne razumejo in je potreboval določen čas, da mu znanci pridobijo dokaze, ki jih je predložil s tožbo v upravnem sporu.

6ZMZ-1 v tretjem odstavku 50. člena določa, da lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 50, 50/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.