Jedro

Kritno razmerje asignacije lahko tudi takšno, da do zmanjšanja stečajne mase ne pride, zato je za odločitev, ali asignacija stečajnega dolžnika vsebuje objektivni element izpodbojnosti ali ne, vselej potrebno ugotoviti, ali je z asignacijo tudi dejansko ugasnila kaka terjatev stečajnega dolžnika, ki bi sicer prišla v stečajno maso. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov ne pomeni le, da se morajo vsi upniki (kot osebe) poplačati sorazmerno, temveč tudi, da se morajo sorazmerno poplačati vse terjatve (z izjemo privilegiranih). Kot običajen način plačila v smislu določila 1. točke 4. odst. 125. čl. ZPPSL se šteje samo način, ki je iztožljiv, torej način plačila, ki sta ga stranki dogovorili že ob sklenitvi posla. Da je takšen dogovor iztožljiv, mora biti obveznost določena, torej mora vnaprejšnji dogovor vsebovati vse podatke o konkretnih terjatvah, ki naj bi se kompenzirale (računi, zneski in udeleženci verižne kompenzacije).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se v točki 1.1. izreka, v 2. točki izreka glede zneska 2,300.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od dne 30.6.2000 in v 3. točki izreka glede zneska 236.325,42 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.3.2001 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točki 1.2. izreka, v 2. točki izreka glede zneska 359.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 30.6.2000 in v 3. točki izreka glede zneska 38.471,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.3.2001 potrdi. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so brez pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke naslednja pravna dejanja tožeče stranke: trije nalogi tožeče stranke kot asignanta njenemu dolžniku A. d.o.o. kot asignatu, naj toženi stranki kot asignatarju izpolni obveznosti v skupnem znesku 2,300.000,00 SIT (točka 1.1. izreka), in tri verižne kompenzacije, s katerimi je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v skupnem znesku 359.530,00 SIT (točka 1.2. izreka), in nadalje odločilo, da mora tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke vrniti 2,659.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 30.6.2000 (2. točka izreka) ter ji povrniti 274.797,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe (3. točka izreka). Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega elementa izpodbijanja, saj ni razvidno, katera terjatev tožeče stranke do asignata je bila poravnana s spornimi asignacijami. Tožena stranka ni vedela za pogodbe o asignaciji in niti ni imela interesa, da bi si prizadevala za privilegirano poplačilo. Tožeča stranka je ves čas poslovanja plačevala neredno, poleg tega pa je v Sloveniji prav plačilo v roku in z gotovino neobičajen način izpolnitve obveznosti. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbeni očitek tožene stranke, da tožeča ni izkazala obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti treh asignacij, je utemeljen. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v 1. odst. 125. člena določa, da je možno izpodbijati vsako pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v zadnjem letu pred dnevom začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov, torej zmanjšanje stečajne mase (objektivni element izpodbojnosti), in če je druga stranka vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje (subjektivni element). V stečajno maso gre vse premoženje stečajnega dolžnika (2. odst. 6. čl. in 2. odst. 104. čl. ZPPSL), torej tudi terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da asignacija ni pogodba, temveč gre za dve pooblastilni razmerji, ki nastaneta z enostranskim pravnim poslom asignanta (nakazovalca). S prvim asignant pooblasti asignata (nakazanca, najpogosteje svojega dolžnika), da na njegov (asignantov) račun opravi izpolnitev asignatarju (prejemniku nakazila, najpogosteje asignantovemu upniku), z drugim pa asignatarja, da v svojem imenu sprejme izpolnitev od asignata (1020. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V kolikor asignat, ki je dolžnik stečajnega dolžnika, sprejme asignacijo stečajnega dolžnika in namesto slednjemu plača asignatarju - upniku stečajnega dolžnika, s tem glede na kritno razmerje med asignantom in asignatom ugasne tudi terjatev asignanta - stečajnega dolžnika proti asignatu. S tem je stečajna masa prikrajšana za terjatev stečajnega dolžnika - asignanta proti asignatu, to pa pomeni izpolnitev objektivnega elementa izpodbojnosti po 1. odst. 125. čl. ZPPSL. Vendar je kritno razmerje asignacije lahko tudi takšno, da do zmanjšanja stečajne mase ne pride, napr. če asignat sprejme nakazilo kot posojilo asignantu (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 18/99 z dne 18.3.1999). Zato je za odločitev, ali asignacija stečajnega dolžnika vsebuje objektivni element izpodbojnosti ali ne, vselej potrebno ugotoviti vsebino kritnega razmerja, z drugimi besedami, ali je z asignacijo tudi dejansko ugasnila kaka terjatev stečajnega dolžnika, ki bi sicer prišla v stečajno maso. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka prejela plačilo na podlagi asignacije tožeče stranke, še ne zadošča za ugotovitev, da je prišlo do zmanjšanja stečajne mase. Te okoliščine, namreč prenehanja terjatve tožeče stranke kot stečajnega dolžnika zoper asignata A. d.o.o., sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, čeprav je obstoju objektivnega elementa v zvezi z asignacijami v tej smeri tožena stranka oporekala že na glavni obravnavi dne 7.3.2001 (zapisnik na list. št. 13-14). V izreku sodbe (točka 1.1.) sodišče prve stopnje sicer navaja, da je tožeča stranka dala nalog svojemu "dolžniku" A. d.o.o., vendar razlogov o tem odločilnem dejstvu (obstoju dolžniško-upniškega razmerja med tožečo stranko in družbo A. d.o.o.) sodba nima. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta na podlagi tako pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, napačna, kot v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na tri asignacije v skupnem znesku 2,300.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, to je v točki 1.1. izreka ter deloma v 2. točki, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bilo s spornimi asignacijami premoženje stečajnega dolžnika dejansko zmanjšano, kot je bilo nakazano zgoraj. Ker pritožba zoper glavno stvar vsebuje tudi pritožbo zoper postranske terjatve, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (3. točka izreka izpodbijane sodbe), ki odpadejo na del zahtevka, s katerim je pritožnik uspel. Tožena stranka je s pritožbo uspela glede zneska 2,300.000,00 SIT, ki predstavlja okoli 86 % vrednosti celotnega zahtevka, zato je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev razveljavilo glede 86 % prisojenih stroškov (ki znašajo 274.797,00 SIT), kar znaša 236.325,42 SIT s pripadajočimi obrestmi. V preostalem delu, to je glede treh verižnih kompenzacij v skupni vrednosti 359.530,00 SIT s pripadki, pritožba tožene stranke ni utemeljena. Dokazovanje, v kakšnem obsegu so bili poplačani stečajni upniki v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka, ni potrebno, saj je za ugotovitev prikrajšanja bistveno, v kakšnem obsegu bodo poplačani v stečaju, zato je sodišče prve stopnje tosmerne dokazne predloge tožene stranke upravičeno zavrnilo. Prav tako je za odločitev v konkretni zadevi brezpredmetno, ali so bili na enak način kot tožena stranka poplačevani tudi drugi upniki stečajnega dolžnika, saj se okoliščine po 125. čl. ZPPSL presojajo za vsako stranko in vsako pravno dejanje posebej. Pritožnik tudi nima prav, ko navaja, da je prišel do plačila za le okoli 12 % svojih terjatev in da je vprašljivo, ali je bil poplačan v večjem obsegu, kot bo iz stečajne mase. Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov (1. odst. 10. čl. ZPPSL) ne pomeni le, da se morajo vsi upniki (kot osebe) poplačati sorazmerno, temveč tudi, da se morajo sorazmerno poplačati vse terjatve (z izjemo privilegiranih). S tem, ko je tožena stranka s plačilom na neobičajen način dobila vsaj nekatere svoje terjatve poplačane v celoti (druge bo lahko dobila poplačane sorazmerno z ostalimi upniki iz stečajne mase), je privilegirana v primerjavi z drugimi upniki, ki bodo prišli do poplačila zgolj iz stečajne mase. V zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti (domnevo o vednosti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje) v zvezi z izpodbijanimi verižnimi kompenzacijami se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje in še dodaja: četudi je verižna kompenzacija v poslovnem svetu običajen in pogost način razreševanja dolžniško-upniških razmerij in gre za pravno povsem dopustno ravnanje, pa je takšen način poravnave obveznosti v smislu določila 1. točke 4. odst. 125. čl. ZPPSL - in samo v tem okviru - neobičajen. Kot običajen način plačila v smislu zgoraj citiranega člena se šteje samo način, ki je iztožljiv, torej način plačila, ki sta ga stranki dogovorili že ob sklenitvi posla. Da je takšen dogovor iztožljiv (in s tem običajen v smislu določil 125. čl. ZPPSL), mora biti obveznost določena (prim. 50. čl. ZOR), torej mora vnaprejšnji dogovor vsebovati vse podatke o konkretnih terjatvah, ki naj bi se kompenzirale (računi, zneski in udeleženci verižne kompenzacije). Četudi je morda tak dogovor v praksi težko doseči, pa ni nemogoč (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 185/99 z dne 13.1.2000). V pritožbi toženec navaja, da sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka "le izjemoma plačevala z gotovino" (list. št. 26), medtem ko je na obravnavi dne 7.3.2001 navedla, da so se dogovorili "o načinu plačevanja preko asignacije in verižne kompenzacije" (list. št. 14). Teh trditev tožene stranke ni mogoče razlagati, kot da bi bil sklenjen dogovor za plačilo s konkretno določeno verižno kompenzacijo oz. asignacijo, temveč kvečjemu kot načelen dogovor. Obstoja konkretnega dogovora (pisnega ali ustnega) v smislu zgornjih izvajanj tožena stranka ni zatrjevala. Splošen, načelen dogovor o negotovinskem plačevanju pa ni iztožljiv, zato ne gre za običajen način plačila v smislu 1. točke 4. odst. 125. čl. ZPPSL, kot je bilo obrazloženo zgoraj, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tosmernih dokaznih predlogov tožene stranke pravilna. Pogostnost in celo notornost plačevanja z asignacijami in verižnimi kompenzacijami ne pomeni, da je bil takšen način poravnavanja obveznosti med strankama vnaprej konkretizirano dogovorjen, še več, takšno ravnanje mora kvečjemu zbuditi v nasprotni stranki sum o slabem ekonomsko-finančnem stanju plačnika, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost je predpostavka stečaja (1. odst. 2. člena ZPPSL), kar pomeni, da je občasna, in še posebej pogostejša plačilna nesposobnost, ki zahteva negotovinski način poravnavanja obveznosti, znak slabega ekonomsko-finančnega stanja sopogodbenika. Glede na s strani tožene stranke zatrjevano običajnost takšnega načina poslovanja s tožečo stranko bi se tožena torej vsekakor morala zavedati, da utegne biti ekonomsko-finančni položaj tožeče stranke slab. Verižna kompenzacija ni pobotanje po določilih ZOR, saj manjka ena od predpostavk pobotanja - vzajemnost - temveč gre za vrsto oz. "verigo" pogodb o odpustu dolga (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 59/2000 z dne 8.3.2001). Zato prenehanje terjatev in obveznosti z verižno kompenzacijo nastopi, ko jo podpišejo vsi udeleženci in ne s stekom pogojev za pobotanje (ki se glede na zgoraj opisano pravno naravo posla niti ne morejo steči v smislu 337. člena ZOR). Zato je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj so se stekli pogoji za posamezni pobot, neutemeljen. Drži pritožbena navedba, da je bila verižna kompenzacija predpisana in se je v določenih primerih celo morala opravljati, vendar v konkretnem primeru ni šlo za takšno verižno kompenzacijo, temveč za kompenzacijo na podlagi dogovora strank brez sodelovanja Agencije za plačilni promet. Za odločitev o izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika v smislu 125. čl. ZPPSL ni pomembno, ali je bilo izvršeno plačilo ekonomsko smotrno oz. nujno za nadaljevanje proizvodnje ali ne. Odločilno je, ali je z izpodbijanim plačilom prišlo do zmanjšanja stečajne mase, do tega pa je v obravnavanem primeru prišlo, saj so bila sporna plačila izvršena več mesecev po zapadlosti računov. Samo v primeru, če bi šlo za istočasno ali celo vnaprejšnje plačilo (pa četudi na neobičajen način v smislu določb 1. točke 4. odst. 125. čl. ZPPSL), stečajna masa ne bi bila zmanjšana, temveč bi samo spremenila svojo obliko (iz denarne v nedenarno). Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, kar se tiče izpodbijanih verižnih kompenzacij v skupni vrednosti 359.530,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, pravilna. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede tega dela izpodbijane sodbe niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo glede tega dela zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu ter glede pripadajočega dela pravdnih stroškov (14 % oziroma 38.471,58 SIT s pripadki) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz druge točke izreka te odločbe (353. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo deloma razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. čl. ZPP).