Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidenta sta vprašanje, ki se nanaša na varstvo pravic stranskih udeležencev in varstvo javne koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zastavila le na splošni in načelni ravni. Tako zastavljena vprašanja pa zahtevajo le splošne in načelne odgovore, ki pa v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dvomov ali dilem. Zaradi takih vprašanj po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča revizija ni dovoljena, saj ne gre za pomembna pravna vprašanja konkretne zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Z zatrjevanjem škodljivih vplivov gradnje, ki so bili presojeni že v predhodnem postopku in za katere revidenta nista predložila ustreznega dokaza, zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik, št. 3515-293/2004/119 z dne 17. 9. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ tam navedenima investitorjema izdal gradbeno dovoljenje za štiri obstoječe večstanovanjske objekte s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, skupaj s postavitvijo transformatorske postaje, na tam navedenih zemljiščih pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-32/2006-42/FM z dne 15. 3. 2010 zavrnila pritožbo revidentov zoper izpodbijani prvostopenjski akt. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Revidenta sta kot pomembni pravni vprašanji zastavila vprašanje: „ali se v okviru presoje vprašanj, ki se nanašajo na izpolnjevanje predpisanih pogojev za umestitev gradnje v prostor, poleg javne koristi varujejo tudi pravice in osebne prave koristi lastnikov nepremičnin vplivnega območja, ki jih v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ščitijo na podlagi 43. člena ZUP“; in vprašanje: „ali lahko lastniki nepremičnin, ki se nahajajo v vplivnem območju nameravane gradnje in ki na podlagi določbe 43. člena ZUP sodelujejo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci, z ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje predpisanih pogojev za gradnjo, varujejo svoje pravice in pravne koristi in s tovrstnimi ugovori neposredno vplivajo na presojo dovoljenosti posega v zakonsko in ustavno varovane pravice in osebne pravne koristi“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanji, ki ju revidenta zastavljata, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče njuno revizijo vsebinsko obravnavalo. Vprašanji namreč nista konkretizirani na način, opisan v 6. točki te obrazložitve. Zastavljeni sta le na splošni in načelni ravni in zahtevata le splošne in načelne odgovore, ki pa v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dvomov ali dilem. Zaradi takih vprašanj, po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, revizija ni dovoljena (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 329/2008, X Ips 89/2009, X Ips 206/2010, X Ips 346/2011, X Ips 107/2011, X Ips 12/2012).

9. V upravnem postopku lahko poleg strank sodelujejo tudi stranski udeleženci. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 43. člena določa, da je stranski udeleženec oseba, ki zatrjuje, da v (tuj) postopek vstopa zaradi varstva svojega pravnega interesa, to je svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredno na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, kot to določa drugi odstavek 43. člena ZUP.

10. Na podlagi teh jasnih določb 43. člena ZUP, tudi v teoriji upravnega prava in v upravnosodni praksi ni dvomov ali dilem, da lahko v upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke (aktivne stranke) oziroma po uradni dolžnosti (proti pasivni stranki) varujejo svoje pravice ali pravne koristi tudi tretji stranski udeleženci. Obseg varstva njihovih pravic in pravnih koristi je odvisen od njihove aktivnosti in omejen z njihovim pravnim interesom v (tujem) postopku. V tem obsegu (izključno zaradi varstva svoje neposredno na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi) lahko izvršujejo tudi svoje procesne pravice. Katere svoje pravice in pravne koristi v upravnem postopku varujejo, pa je odvisno od relevantnega materialnega prava in dejanskih okoliščin primera. Upravni postopek in upravni spor namreč ne poznata tako imenovano actio popularis, ki pomeni pravico državljana, da se samostojno pojavlja v (tujem) postopku zaradi zaščite javnega interesa in interesa drugih oseb.

11. Vrhovno sodišče pa je v več svojih odločbah tudi že zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje neposredne pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist (npr. I Up 1180/2002 z dne 13. 7. 2005, I Up 1435/2003 z dne 31. 3. 2005, I Up 183/2006 z dne 8. 4. 2009, X Ips 329/2010 z dne 18. 5. 2011). Tako stališče Vrhovnega sodišča je skladno tudi s stališčem Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, v 17. in 18. točki obrazložitve, med drugim navedlo, da "stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno". Navedlo je še, "da pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist" in da "v upravnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati dejanskega interesa".

12. Ker sta revidenta izpostavila vprašanje le na splošni ravni, in nista konkretno navedla, s katerimi ugovori, ki naj bi se nanašali na skladnost posega s pogoji prostorskega akta, naj bi varovala svoje pravice in pravne koristi, niti katere pravice in pravne koristi naj bi varovala (njuna splošna in le primeroma podana navedba o prekomernem onesnaževanju, hrupu in prekomernem osenčenju namreč ne zadošča), zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala.

13. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. V zvezi s tem sta navedla, da je že med gradnjo večstanovanjskih hiš, ki se nahajajo v njuni neposredni bližini, prišlo do poškodb njune stanovanjske hiše. Da je njuna stanovanjska hiša stalno in prekomerno osenčena. V jesenskem, zimskem in spomladanskem času je bivanje v njej možno le ob stalni umetni svetlobi. To jima povzroča dodatne velike stroške, zaradi porabe električne energije. Hkrati pa slabo vpliva na psihofizični razvoj dveh šoloobveznih otrok, ki se neprestano učita ob prižgani luči. Sklicujeta se na Strokovno mnenje o vplivih na okolje iz aprila 2005. 15. S temi navedbami pa revidenta, upoštevaje trditveno in dokazno breme, zelo hudih posledic nista izkazala. Za navedbo o stalnem osenčenju, ki je že bila presojana v dosedanjem postopku, ustreznega dokaza nista predložila. Pa tudi sicer iz spornega gradbenega dovoljenja izhaja, da se njuna stanovanjska hiša nahaja na severozahodni strani večstanovanjskega objekta z oznako „2A“, da je od tega objekta oddaljena 10.25 m, in da je bila v upravnem postopku opravljena ustna obravnava na kraju samem (v dopoldanskem času v mesecu maju 2005), na kateri je bilo ugotovljeno, da osenčenja njunega objekta ni zaznati. Zato zgolj njune navedbe o stalnem in prekomernem osenčenju, ki niso ustrezno izkazane, za dovolitev revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadostujejo.

16. Ker revidenta nista izkazala izpolnjevanje zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).