Jedro

Dejstvo, da se premično skupno premoženje zakoncev nahaja v nepremičnini, ki je izključna last enega od njiju, ni pravni temelj za brezplačno uporabo nepremičnine drugega zakonca, saj kot beseda pove, gre za premično premoženje, ki ga je mogoče premakniti (iz ene nepremičnine v drugo).

Zaradi souporabe kopalnice s strani ene osebe je od ocenjene uporabnine potrebno odšteti 5 %. Sodišče pravilno ugotavlja, da sta 32 mesecev kopalnico souporabljali dve osebi in je tako potrebno od ugotovljene mesečne uporabnine odšteti 10 %.

Za obseg neupravičene obogatitve je pomembno predvsem dejstvo, da je imela toženka na razpolago celotno stanovanje, s souporabo vrta, kletne shrambe, kar pa je v omejenem obsegu tudi izkoristila. Sodišče je pravilno pojasnilo, da pri tem ni pomembno, kako so se uporabniki stanovanja (toženka in sinova) dogovorili o uporabi prostorov, saj gre za njihov notranji dogovor, ki na višino uporabnine ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovljena uporabnina zniža na 14.946,40 EUR in se zakonske zamudne obresti obračunajo od mesečnih zneskov 452,16 EUR, za prvih 32 mesecev (II. tč.) ter ugotovljeni neobstoj terjatve poveča na 794,88 EUR in se zakonske zamudne obresti obračunajo od mesečnih zneskov 24,84 EUR (III. tč.).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pred pravdnim sodiščem zahteval, da se toženka (njegova bivša žena1) izseli iz stanovanja, katerega izključni lastnik je in je toženka v njem bivala brez pravnega naslova ter mu plača 15.741,00 EUR uporabnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za uporabo stanovanja. Toženka je ugovarjala, da je stanovanje del skupnega premoženja in tako uporabnine ne dolguje.

2. Ker se je toženka iz nepremičnine izselila, je sodišče postopek zaradi izpraznitve nepremičnine ustavilo, zaradi ugovora skupne lastnine pa je postopek prekinilo do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 354/2017-I in ga po končanju tega postopka nadaljevalo.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve iz naslova uporabnine v znesku 14.986,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti za posamezni mesec, ugotovilo neobstoj terjatve uporabnine v višini 754,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti za posamezni mesec, zaradi souporabe kopalnice ter pobotalo terjatev toženca s terjatvijo toženke, ki jo ima ta do toženca na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 354/2017-I in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2769 I 1912/2020 v višini 41.570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2019 do plačila, do višine ugotovljene terjatve toženca do toženke. Posledično je zavrnilo zahtevek toženca za plačilo 15.741,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zoper sodbo in sklep se je pritožila toženka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter samo razsodi v zadevi, tako da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami.

Toženka sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo saj tekom pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani P 354/2017-I2, ki je tudi predmet obdobja uveljavljanja uporabnine, nepremičnina v solastnini še ni bila razdeljena, dogovor o uporabi skupne nepremičnine pa ni bil sklenjen. Sodišče pa naj bi nepravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je zavrnilo njen ugovor, da je imela pravico uporabljati zadevno nepremičnino, saj je bila lastnica premičnih stvari, ki so se nahajale v njej, češ da za to ni imela nobene pravne podlage.

Toženka sodišču očita še, da je višino priznane mesečne uporabnine zaradi souporabe kopalnice s strani staršev tožnika znižalo zgolj za 5 % in ne za 10 %, kot je to predlagala sodna izvedenka. Prav tako sodišču očita, da ni upoštevalo utemeljene navedbe sodne izvedenke, da je potrebno znesek uporabnine znižati za 50 % zaradi souporabe dnevne sobe s strani sina pravdnih strank.

Sodišče naj bi brez posebne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, brez izdaje posebnega sklepa v skladu z 2. odst. 287. čl. ZPP, s tem pa naj bi sodišče z izpustitvijo relevantnih dokaznih listin in izpovedb prič zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

5. V odgovoru na tožbo je pritožnik povzel razloge izpodbijane sodbe in predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, toženki pa nalože stroški odgovora na pritožbo.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena.

7. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo glede pravice uporabe zadevne nepremičnine, saj je sodišče v 15. tč. obrazložitve pojasnilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo P 354/2017-I3 z dne 9. 7. 2019 zavrnilo toženkin4 zahtevek za ugotovitev, da je sporna nepremičnina v solastnini, kot v pritožbi navaja toženka. V 16. tč. obrazložitve pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da premično skupno premoženje, ki se nahaja v nepremičnini, ni pravni temelj brezplačne uporabe nepremičnine, katere izključni lastnik je bil tožnik in v 12. tč., da je obveznost plačila uporabnine utemeljena na 190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določata, da mora, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Dejstvo, da se premično skupno premoženje zakoncev nahaja v nepremičnini, ki je izključna last enega od njiju, ni pravni temelj za brezplačno uporabo nepremičnine drugega zakonca, saj kot beseda pove, gre za premično premoženje, ki ga je mogoče premakniti (iz ene nepremičnine v drugo).

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče višino priznane mesečne uporabnine v znesku 502,40 EUR zaradi souporabe kopalnice s strani staršev tožnika znižalo zgolj za 5 % in ne za 10 % kot je predlagala sodna izvedenka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in v 26. tč. obrazložitve pojasnilo, da je sodna izvedenka v svojem mnenju navedla, da je zaradi souporabe kopalnice s strani ene osebe iz pritličja od ocenjene uporabnine potrebno odšteti 5 %. V 26. in 38. tč. obrazložitve sodišče pravilno ugotavlja, da sta 32 mesecev kopalnico souporabljali dve osebi in je tako treba od ugotovljene mesečne uporabnine odšteti 10 % za teh 32 mesecev, kot je predlagala sodna izvedenka, za 1 mesec pa le 5 %, ko je kopalnico souporabljal le tožnikov oče, saj je tožnikova mati 13. 6. 2019 umrla.

9. Vseeno pa drži pritožbeni očitek, da je sodišče napačno izračunalo višino uporabnine. Sodišče je sicer prav razsodilo, da se za obdobje 32. mesecev, ko sta kopalnico souporabljali dve osebi, odšteje 10 % od ugotovljene mesečne uporabnine, vendar je napačno izvedlo računsko operacijo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka od ugotovljene uporabnine 502,40 EUR odštela 5 % zaradi souporabe kopalnice s strani ene osebe, sodišče pa je od tega znižanega zneska odštelo dodatnih 5 % za souporabo še ene osebe. Sodišče bi moralo od celotne ugotovljene uporabnine odšteti 10 % (502,40 EUR - 10 %). Pravilno znižana uporabnina, v času, ko sta dve osebi souporabljali kopalnico, znaša 452,16 EUR in ne 453,41 EUR, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Mesečna uporabnina za zadnji mesec, ko je kopalnico souporabljala le ena oseba, pa znaša 477,28 EUR, kot je pravilno izračunalo sodišče. Uporabnina skupaj torej znaša 14.946,40 EUR. Sodišče je z ugotovljenim zneskom 477,28 EUR za zadnji mesec ugotovljene uporabnine sicer prekoračilo tožbeni zahtevek za 0,28 EUR, vendar na podlagi 3. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, zato se s prekoračitvijo ni ukvarjalo in je za zadnji mesec upoštevalo enak znesek kot sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče spremenilo II. in III. točko sodbe sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Neutemeljeno pa toženka sodišču očita, da ni upoštevalo mnenja izvedenke in uporabnine dodatno znižalo za 50 % zaradi uporabe dnevne sobe s strani sina pravdnih strank, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v 30. tč. obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je za obseg neupravičene obogatitve pomembno predvsem dejstvo, da je imela toženka na razpolago celotno stanovanje, s souporabo vrta in kletne shrambe, kar je v omejenem obsegu tudi izkoristila. Sodišče je pravilno pojasnilo, da pri tem ni pomembno, kako so se uporabniki stanovanja (toženka in sinova) dogovorili o uporabi prostorov, saj gre za njihov notranji dogovor, ki na višino uporabnine ne vpliva. Tožnica tudi ni zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče sinova moralo obravnavati kot tretji osebi torej osebi, ki jima sama ni dovolila souporabe stanovanja. Tako toženka denimo ni zatrjevala, da bi bila sinova dodeljena v varstvo in vzgojo tožniku ali da bi šlo za skupno skrbništvo, kakor tudi ne, da sta sinova odrasli osebi, za katera ni dolžna skrbeti (26. let in se ne šolata več).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženke, da se sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja sploh ni opredelilo oz. ni izdalo sklepa o zavrnitvi tega dokaznega predloga. Res je sicer, da sodišče ni sprejelo formalnega dokaznega sklepa, a gre v tem primeru skladno s 1. odst. 339. čl. ZPP za relativno kršitev postopka. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, zaradi katerih je bil dokazni predlog podan in se toženka ni pritožila v zvezi z izvedbo drugih dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev 2. odst. 287. čl. ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe sodišča prve stopnje. Takšno oceno pritožbenega sodišča utrjuje tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v 9. - 11. tč. obrazložitve navedlo, katere dokaze je izvedlo ter dejstvo, da je sodna izvedenka na glavni obravnavi 24. 2. 2023 podala vsa pojasnila o dejstvih, v zvezi s katerimi je toženka predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, toženka pa je tudi imela možnost postavljanja vprašanj sodni izvedenki. Skratka, sodišče prve stopnje je podano izvedensko mnenje skupaj z neposrednim zaslišanjem izvedenke utemeljeno štelo za strokovno, celovito, prepričljivo, pregledno, temeljito in jasno, predlog za dodatno dopolnitev pa ni bil utemeljen, kar iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja.

12. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da niso podane relevantne kršitve določb postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje (340. čl. ZPP) in tudi pravilno uporabilo materialno pravo (341. čl. ZPP), računsko napako sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče popravilo, kot izhaja iz I. tč. izreka te sodbe. Na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP je zato ustrezne dele sodbe spremenilo, v tem delu pritožbi ugodilo, sicer pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče vsebinsko pritožbo toženke zavrnilo glede vseh pritožbenih očitkov, razen v manjšem delu računske napake sodišča prve stopnje, ki ima zgolj manjše posledice v korist tožnice in ker odgovor na pritožbo tožnika ni presegal ponovitve delov obrazložitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo, da pusti v veljavi odločitev o stroških sodišča prve stopnje (VI. tč.), v pritožbenem postopku pa nosi vsaka stranka svoje stroške (2. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).

1 Zakonsko zvezo je sodišče razvezalo dne 25. 10. 2016. 2 Kot izhaja iz spisa in ne 357/2017-I kot v pritožbi navaja toženka. 3 Priloga A20 in C2. 4 V tistem postopku tožnici.