Jedro

Uveljavljanje nedovoljenega razloga za revizijo po tretjem odstavku 385/3 člena ZPP 1977.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdi za vračilo denarja iz več posojilnih pogodb razsodilo, da mora toženka plačati tožnikoma tolarsko vrednost 85.459 DEM z zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Med drugim je ugotovilo iz potrdil, da je kot posojilodajalec nastopal tudi tožnik, po drugi strani pa, da R. B. ni podpisan na nobeni izmed listin, razen na listini A6, ki pa je prečrtana in jo je nadomestilo novo potrdilo. Izjava R. B., da prevzema vse kredite, najete v času poslovanja F. d.o.o., ni veljaven prevzem dolga. Toženka je sprejemala posojila, kot fizična oseba.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v obsegu, v katerem je bilo tožnikoma prisojenih več kakor 60.829 DEM v tolarski vrednosti (torej za znesek 24.630 DEM), in v odločbi o pravdnih stroških, medtem ko jo je v ostalem zavrnilo. V zvezi z zavrnitvenim delom odločbe je zavzelo stališče, da je nepomembno, čigav je bil izročeni - posojeni denar. Sprejelo je kot pravilno ugotovitev, da se je tožena stranka obvezala vrniti celoten dolg in da R. B. ni bil posojilojemalec, čeprav je na eni izmed listin (ki je prečrtana) njegov podpis.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper obe sodbi in predlagala Vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ni opredelila, iz katerih razlogov izpodbija pravnomočno odločitev. Sodbama pa očita, da ni upoštevano, da toženka posojenega denarja ni prejela le od tožnikov, marveč tudi od tožničine hčere in moža. Nadalje pojasnjuje, kaj izhaja iz priloženega lista 2 (gre za listino A6) in kaj izhaja iz pregleda, ki ga je predložila tožeča stranka. Iz te listine izhaja tudi, da so trditve tožnice, dane na glavni obravnavi 15.3.1999, da je tožena stranka začela vpletati R. B. v posojilno razmerje šele 10.6.1994, neresnično. Zapisani ločeni zneski in ločeno obračunane obresti izkazujejo, da se toženka ni zavezala vrniti oba zneska 40.000 DEM in 25.000 DEM. Nižji sodišči sta po vsem povedanem zmotno uporabili materialno pravo (562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP 1977). V obravnavani reviziji prvič postavljena trditev, da sta kot posojilodajalca nastopila tožničin mož in hčerka (v pritožbi je kot novoto navajala, da je bil posojeni denar delno njuna last) je dejanske narave, zaradi česar je revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Enake narave je tudi trditev, da je kot posojilojemalec nastopal poleg toženke še R. B., ki naj bi si izposodil del vsote, za katero sta sicer nižji sodišči ugotovili, da si jo je izposodila toženka. Zato se tudi v presojo tega vprašanja revizijsko sodišče ni smelo spuščati.

Izkazalo se je torej, da je vsa revizija le nedovoljen poizkus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kdo je bil posojilodajalec in kdo posojilojemalec.

Nerazumljiva je neobrazložena sklepna revizijska ugotovitev, da je bil kršen 562. člen ZOR. Ta namreč vsebuje določbe o dogovorjenem in nedogovorjenem roku. Vprašanje rokov pa ves čas postopka ni bilo sporno.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti glede morebitne kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 in glede pravilnosti uporabe materialnega prava poleg revizijsko navržene zadevne trditve, vendar ni odkrilo kakšne nepravilnosti. Neutemeljeno (v pretežnem delu iz nedovoljenega razloga izpodbijano) revizijo je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).