Jedro

Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje ter izrek kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno tako.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom Ks 2184/2009 z dne 8. 1. 2010 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega S. L. za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem del v splošno korist. Pritožbo zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom IV Kp 27/2010 z dne 11. 3. 2010 zavrnilo.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za nadomestitev kazni zapora z opravljanjem del v splošno korist vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. V obrazložitvi zahteve vložnik ugotavlja, da ne Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) ne Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ne navajata okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri nadomestilu kazni zapora z deli v splošno korist. Vložnik meni, da bi takšne posebne okoliščine, če jih ne našteva zakon, moralo našteti sodišče pri svoji odločitvi, ker pa tega ni storilo, je odločalo na podlagi kriterijev, ki obsojencu niso znani, s tem pa mu je kršena pravica do učinkovite pritožbe. Prav tako ni jasno, zakaj predlog ni primeren za izvedbo instituta dela v korist skupnosti, kriteriji o tem niso bili objavljeni in je tako obsojenec v položaju, ko nadomestitve kazni zapora z opravljanjem del v splošno korist ne more doseči, ko nima učinkovite pritožbe in mu je kršena pravica do enakega varstva pravic po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnik opozarja, da obsojenec izpolnjuje formalne pogoje za nadomestitev zaporne kazni z izvrševanjem del v splošno korist, izkazana pa je tudi realna možnost za nadomestitev, saj so trije morebitni izvajalci izrazili pripravljenost sprejeti obsojenca, da bi pri njih opravljal družbeno koristna dela.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na zahtevo v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. Po njegovem mnenju je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodbo, v obravnavanem primeru pa ne gre za odločitev sodišča, s katero se je končal kazenski postopek, ampak gre za odločitev glede izvršitve kazenske sankcije. Predlog zagovornika je bil vložen na podlagi 10. člena ZIKS-1, pravna podlaga za izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je bila določba prvega odstavka 13. člena ZIKS-1 in takšno odločitev je potrdilo pritožbeno sodišče. Odločba, s katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je bila torej izdana v postopku izvršitve pravnomočno izrečene kazenske sankcije po določbah ZIKS in ne po določbah ZKP. Zato vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena pri čemer opozarja na sklep Vrhovnega sodišča I Ips 338/2000 z dne 7. 2. 2001. 4. Zagovornik obsojenca je v odgovoru na stališče vrhovnega državnega tožilca ocenil, da je to napačno, pri tem se sklicuje na sklep Upravnega sodišča RS I-U-510/2010 z dne 12. 5. 2010, v katerem je bil vložnik napoten na vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vložnik nadalje ugotavlja, da gre glede na citiran judikat in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 338/2010 za kompetenčni spor.

B.

5. Na vprašanje o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist je Vrhovno sodišče odločilo, sicer res tacite, v odločbah I Ips 89/2005 z dne 24. 5. 2005, I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 in drugih. Čeprav je določba člena četrtega odstavka 86. člena KZ-1, ki ureja pogoje in način nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist, uvrščena v X. poglavje KZ-1 z naslovom „Temelji določbe o izvrševanju kazenskih sankcij“ pa je pri tem upoštevati, da o takšni nadomestitvi odloča kazensko sodišče po določbah kazenskega postopka. V tem postopku sodišče odloča o nadomestitvi ob upoštevanju načel in določb, ki veljajo za izrekanje kazni. Tako je Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 med drugim tudi navedlo, da se mora sodišče pri odločanju o načinu izvrševanja zaporne kazni opreti na poglobljeno, analitično in celovito preverjanje in oceno okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Sodišče torej izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni. Proces sodne odmere kazni zajema vrsto operacij, ki tečejo po določenem redu: 1. čimbolj popolno ugotavljanje vseh relevantnih okoliščin; 2. ovrednotenje teh relevantnih okoliščin; 3. izbira in višina kazni. Cilj prve operacije je ugotovitev dejanske podlage, relevantne za sodno odmero kazni. Druga operacija je sestavljena iz vrednotenja ugotovljenih okoliščin, ki se tičejo dejanja krivde in osebnosti storilca, kaže se v njihovi oceni kot olajševalnih ali obteževalnih okoliščin, kar privede do ocene teže dejanja in stopnje krivde v luči medsebojnega odnosa olajševalnih oziroma obteževalnih okoliščin oziroma ocene osebnosti storilca. Na ta način sodišče pride do ocene o družbeni nevarnosti dejanja, o stopnji krivde in nevarnosti storilca. To je pravzaprav tudi cilj te druge operacije. Vse tri ocene v svoji sintezi odprejo pot izreku kazni, ki najbolj dosega zakonske cilje kaznovanja. Pri tretji operaciji gre za določanje konkretne kazni v predpisanem zakonskem okviru. To je najvažnejši del celotne operacije. Temelji na oceni vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščinah in na tem zasnovanju oceni o teži dejanja, stopnji krivde in nevarnosti storilca ob upoštevanju ciljev kaznovanja. V tem smislu sodna odločba o kazni pomeni akt prava.

6. Odločanje o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist je mogoče primerjati z izrekanjem kazni. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativen način se uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca. Delo v splošno korist je tipična alternativna kazen, ki jo sistemsko lahko uvrstimo med pogojno obsodbo in kazen zapora.

7. Navedeni razlogi utemeljujejo stališče glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo o nadomestitvi kazni zapora, hkrati pa predstavljajo tudi odgovor na stališče vložnika, da sodišče pri nadomestitvi kazni zapora odloča na podlagi kriterijev, ki niso nikjer določeni in ki obsojencu niso znani.

8. Alternativne kazni so bile prvič uvedene v anglosaksonskem pravnem redu na podlagi spoznanja, da kratkotrajne zaporne kazni velikokrat ne dosegajo svojega namena oziroma za dosego namena kaznovanja niso potrebne. KZ-1 predvideva nadomestitev kazni zapora do dveh let. Takšne kazni ne moremo več šteti kot kratkotrajne. Daljša je izrečena kazen, tehtnejše morajo biti okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo namen kaznovanja dosežen tudi, če se ta izvrši alternativno. V obravnavanem primeru je bila obsojenemu S. L. pravnomočno izrečena kazen zapora eno leto, za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. in drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Utemeljeno je zato sodišče prve in druge stopnje štelo, da je obsojenec storil hudo kaznivo dejanje zoper premoženje, pri izvršitvi katerega se je združilo več oseb in je bil eden od storilcev tudi oborožen. Teža dejanja, ki ga je storil obsojenec, in stopnja ugotovljene krivde po oceni sodišča prve in druge stopnje ne dopušča predlagane nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist. Takšnemu pravnemu zaključku ni mogoče oporekati, zanj so navedeni razumni razlogi, zahteva za varstvo zakonitosti zato z uveljavljanjem kršitve pravice do učinkovite pritožbe in kršitve načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ni mogla uspeti.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da niso podane kršitve Ustave iz zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, na podlagi prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP pa tudi odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.