Jedro

Obveznost določitve časovnega obdobja kršitve iz 10. in 11. člena ZVK v izreku odločbe ne izhaja iz določb v času odločanja Urada veljavnega ZVK niti iz določb tedaj veljavnega Zakona o upravnem postopku. V konkretni zadevi opredelitev časovnega obdobja kršitve ni takšnega pomena, da brez navedbe te okoliščine v izreku odločbe kršitvenega ravnanja ne bi bilo mogoče časovno določiti. Že sam opis kršitvenega ravnanja namreč omogoča določitev časovnega obdobja, ki se je upoštevalo pri določitvi relevantnega trga in pri presoji obstoja prevladujočega položaja podjetja na trgu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V drugič ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev odločbe Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urada) št. 333-30-034/96-14/11 z dne 28. 7. 1997. Posledično je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu na njeni strani povrniti pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je s sklepom III DoR 48/2011-10 z dne 5. 7. 2011 ugodilo predlogu tožeče stranke in dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: ali je smelo višje sodišče v predmetni zadevi odločiti brez pritožbene obravnave; ali je višje sodišče napačno povzemalo razloge prvostopenjskega sodišča in na njih utemeljilo svojo odločitev; ali je višje sodišče smelo upoštevati navedbe stranskega intervenienta; ali je nujni sestavni del izreka odločbe Urada, s katero je tožeči stranki očitana zloraba prevladujočega položaja, določitev časovnega obdobja kršitve.

4. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo, smiselno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh revizijskih stroškov, skupaj z morebitnimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa tožeča stranka revizijskih stroškov ni priglasila.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, medtem ko stranski intervenient na njeni strani smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Pri tem stranski intervenient stroškov revizijskega postopka ni priglasil. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka s tem, ko je podjetjema K. d. o. o. (v nadaljevanju K.) in Q. d. o. o. (v nadaljevanju Q.) odklonila tarifiranje klicev na internet vozlišča z uporabniškim dostopom po lokalni tarifi preko sklopa klicnih številk 9xxx, zlorabila svoj prevladujoč položaj na trgu stacionarne telefonije v Republiki Sloveniji ter tako kršila 10. in 11. člen Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK). Sodišči nista sledili obrambi tožeče stranke, ki je zavrnitev dostopa do omrežja opravičevala z obstojem tehničnih omejitev omrežja. Ugotovili sta namreč, da tožeča stranka ni dokazala, da bi zaradi dodelitve klicnih številk 9xxx podjetjema K. in Q. lahko prišlo so sesutja stacionarnega telefonskega omrežja v Republiki Sloveniji.

8. V skladu z določbo drugega odstavka 371. člena ZPP Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obravnava revizijo tožeče stranke po posameznih dopuščenih pravnih vprašanjih, ki pa se mestoma prepletajo.

Ali je smelo višje sodišče v predmetni zadevi odločiti brez pritožbene obravnave?

9. Revident smiselno navaja, da pritožbeno sodišče ne bi smelo brez pritožbene obravnave ugotavljati dejstev, ki jih prvostopenjsko sodišče izrecno ni štelo za relevantna in jih zato ni ugotavljalo. S tem očitkom revident meri na čas, ko naj bi prišlo do kolapsa stacionarne telefonije. Zatrjuje, da tega dejstva sodišče prve stopnje ni štelo za relevantnega, medtem ko je pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitve, da izvedenec ni mogel časovno predvideti, kdaj naj bi do kolapsa stacionarne telefonije lahko prišlo, zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala svojih trditev o obstoju tehničnih omejitev, kar pa je protispisno.

10. Tožeča stranka gradi svoj revizijski očitek na stališču, da lahko pritožbeno sodišče poseže v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le na podlagi izvedene pritožbene obravnave. Vendar pa v reviziji ne navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, kdaj naj bi prišlo do kolapsa stacionarne telefonije; ugotovitev o tem pa tudi ne izhaja iz obrazložitve njegove sodbe. Tako ne drži revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče ugotavljalo dejstvo, ki ga prvostopenjsko sodišče ni štelo za relevantnega. Ne drži niti revizijski očitek o protispisnosti zaključka pritožbenega sodišča o neizkazanosti trditev tožeče stranke o obstoju tehničnih omejitev. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 8. strani namreč izhaja, da izvedenec ni mogel časovno predvideti, kdaj bi lahko prišlo do kolapsa stacionarne telefonije, zaradi česar tudi tožeča stranka ni mogla predvideti, da bi prav zaradi dodelitve klicnih številk 9xxx tudi ostalim ponudnikom internetnih storitev lahko prišlo do sesutja stacionarnega telefonskega omrežja v Republiki Sloveniji. Zaključek sodišča druge stopnje v 12. točki obrazložitve njegove sodbe, da spričo nezmožnosti časovne opredelitve nastopa zatrjevanih objektivnih razlogov (to je preobremenjenosti telefonskega omrežja) tožeča stranka ni izkazala, da navedenima dvema operaterjema ni omogočila priključitve po starem načinu prav zaradi obstoja tehničnih omejitev, zato ni v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje.

11. Revident sodišču druge stopnje tudi očita, da je brez pritožbene obravnave ugotovilo, da medsebojne zamenljivosti ni. Smiselno zatrjuje, da bi moralo pritožbeno sodišče o tem zaslišati izvedenca in v ta namen izvesti glavno obravnavo.

12. Obveznost sodišča druge stopnje, da razpiše obravnavo, je urejena v drugem in tretjem odstavku 347. člena ZPP. Iz teh določb izhaja, da mora sodišče druge stopnje razpisati obravnavo: (1) če je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 347. člena ZPP); (2) če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 347. člena ZPP); (3) če je za popolno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi (prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP); ali (4) če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti posamezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kljub temu da jih je stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala, ali dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP predlagala v pritožbi (druga alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). Iz revizijskih navedb ne izhaja nobeden od navedenih primerov. Nasprotno, iz navedb revidenta izhaja, da po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ta revizijski očitek ni utemeljen.

13. Revident graja tudi postopanje pritožbenega sodišča, ki je brez pritožbene obravnave zavrnilo njegov pritožbeni očitek glede izostanka razlogov in nepravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o omejitvi konkurence na trgu. Vendar pa revident ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale obveznost sodišča druge stopnje, da izvede obravnavo (drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati utemeljenosti tega revizijskega očitka. Sicer pa iz navedb v 6. točki na 9. strani revizije izhaja, da revident pritožbenemu sodišču dejansko očita neobrazloženost odločbe v delu, ki se nanaša na omejitve konkurence na trgu, na kar kaže tudi sklicevanje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa revizija glede te procesne kršitve ni bila dopuščena. Zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ni opredeljevalo.

14. V zvezi z opustitvijo izvedbe obravnave pred sodiščem druge stopnje se revident sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-309/04 in Up-201/04, iz katerih izhaja, da zaradi zagotovitve načela neposrednosti sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje brez opravljene glavne obravnave. Revident je sicer zatrjeval, da je sodišče druge stopnje spreminjalo ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar pa teh trditev ni konkretiziral. Poleg tega v reviziji ni uveljavljal, da bi sodišče druge stopnje na podlagi drugačne presoje izvedenih dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ali je višje sodišče napačno povzemalo razloge prvostopenjskega sodišča in na njih utemeljilo svojo odločitev?

15. Revident smiselno zatrjuje, da je pritožbeno sodišče ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju tehničnih omejitev nadomestilo z obrazložitvijo, da „je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izpodbijane odločbe dodalo še ugotovitev, da ni izkazano, da bi zaradi zahtevane dodelitve klicnih številk 9xxx navedenima ponudnikoma internetnih storitev lahko prišlo do sesutja stacionarnega telefonskega omrežja v RS“(1) in „da pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala obstoja objektivno opravičljivih razlogov za zavrnitev dostopa podjetjema K., d. o. o. in Q., d. o. o..“(2) Navaja, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na izpoved priče A. Š. in s sklicevanjem na izvedensko mnenje ugotovilo obstoj tehničnih omejitev, in vztraja, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da ni izkazano, da bi zaradi zahtevane dodelitve klicnih številk 9xxx navedenima ponudnikoma internetnih storitev lahko prišlo do sesutja stacionarnega telefonskega omrežja.

16. Pritožbeno sodišče (po presoji Vrhovnega sodišča) ni napačno povzemalo ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožnik se v reviziji sklicuje na ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, kaj je izpovedala priča, in delno na ugotovitev o tem, kaj je pojasnil izvedenec, vendar pa spregleda dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje na 8. strani njegove sodbe, da „tožnica ni mogla predvideti, da bi zaradi dodelitve klicnih številk 9xxx tudi ostalim ponudnikom internet storitev lahko prišlo do sesutja stacionarnega telefonskega omrežja v RS in zato ni bilo razloga, da ni omogočila dostopa do klicnih linij tudi drugim ponudnikom internetnih storitev.“ Navedeno pa dejansko pomeni, da tožnik ni izkazal, da bi prav zaradi zahtevane dodelitve klicnih številk 9xxx navedenima ponudnikoma internetnih storitev lahko prišlo so sesutja stacionarnega telefonskega omrežja v RS, kot je pravilno povzelo tudi pritožbeno sodišče. 17. Revident sodišču druge stopnje tudi očita, da je njegova ugotovitev, da medsebojne zamenljivosti ni, v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki v obrazložitvi ni navedlo, da klicni dostop ne bi bil zamenljiv z drugimi načini dostopa do interneta, ter da ni ugotavljalo zamenljivosti z dostopom do interneta preko mobilnega omrežja. Vendar pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na 7. strani njegove sodbe izhaja, da se je stacionarno telefonsko omrežje uporabljalo za klicni dostop do internetnih vozlišč; da mobilno telefonsko omrežje v tistem obdobju še ni omogočalo cenovno konkurenčnih povezav, pri čemer je bila propustnost teh povezav manjša; ter da so kabelska omrežja ponujala alternativni dostop do interneta v manjšem obsegu in ne na območju cele Slovenije. Tem ugotovitvam je sodišče druge stopnje pritrdilo in povzelo, da klicni dostop do interneta preko telefonskega omrežja z vidika uporabnika ni bil zamenljiv z drugimi oblikami dostopa do interneta. Zato ne drži revizijski očitek, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da medsebojne zamenljivosti ni, v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje.

18. Revident kot napačno povzemanje razlogov sodbe sodišča prve stopnje opredeljuje tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi z medsebojno zamenljivostjo. Navaja, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje medsebojno zamenljivost ugotavljalo na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja, kot to navaja pritožbeno sodišče. Vendar pa revizijski očitek ni utemeljen, saj iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje medsebojno zamenljivost ugotavljalo na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja.

19. Revident pritožbenemu sodišču tudi očita, da je napačno povzelo dopolnitev izvedenskega mnenja. Prvič v delu, da „na podlagi obstoječih podatkov ni mogoča strokovna ocena o tem, kdaj bi prišlo do hujših tehničnih problemov zaradi neizvedbe prehoda na nov koncept dostopa,“(3) saj je izvedenec na več mestih ugotovil, da bi do degradacije prišlo v razmeroma kratkem obdobju, da bi storitve prej ali slej pričele degradirati ter da bi najkasneje v obdobju 1998/1999 prišlo do znatnih degradacij govornih storitev v omrežju Telekoma Slovenije. In drugič v delu, da ni mogoča „strokovna ocena, ali bi v letu 1997 še lahko povezali operaterja Q. in K. po starem načinu (preko št. 9xxx)“(4), saj izvedenec tega ni ugotovil niti ugotavljal, ker to vprašanje ni bilo postavljeno niti ni bilo relevantno za dolgoročen ukrep, ki ga je moral Telekom Slovenije izvesti, če je hotel zagotoviti dolgoročno stabilnost lastnega telefonskega omrežja. Zatrjuje, da takšnih razlogov, kot jih navaja pritožbeno sodišče kot podlago za ugotovitev prvostopenjskega sodišča, slednje ni navedlo, niti ni na tej podlagi sprejelo svojih ugotovitev.

20. Revizija je bila (med drugim) dopuščena glede vprašanja, ali je višje sodišče napačno povzemalo razloge sodišča prve stopnje in na njih utemeljilo svojo odločitev. Vendar revident teh razlogov ne konkretizira. Poleg tega sam navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ki jih navaja pritožbeno sodišče; zato slednjemu ni mogoče očitati, da je te razloge napačno povzemalo in na njih utemeljilo svojo odločitev. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja revizijski očitek zato ni utemeljen. Kolikor pa revident meri na napačno povzemanje dopolnitve izvedenskega mnenja, pa velja ugotoviti, da glede te kršitve revizija ni bila dopuščena.

21. Tožeča stranka v reviziji tudi navaja, da iz sodbe prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da „ni sicer sporno, da je bil prehod iz centraliziranih vozlišč (dostop preko številk 9xxx) na dostop do internetnih vozlišč v sklopu lokalnih omrežij (dostop preko številk 0880) dolgoročno nujen.“(5) Vztraja, da je prvostopenjsko sodišče kot nesporno ugotovilo obstoj tehničnih omejitev, vendar pa ne navaja, katere razloge prvostopenjskega sodišče je pritožbeno sodišče napačno povzelo. Zato presoja tega revizijskega očitka v okviru dopuščenega vprašanja ni mogoča. 22. Revident v nadaljevanju smiselno navaja, da je pritožbeno sodišče z navedbo, da se je „sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke glede napačne opredelitve upoštevnega trga in prevladujočega položaja tožeče stranke na tem trgu opredelilo že s tem, ko je sprejelo relevantne sklepe Urada,“(6) napačno povzelo vsebino razlogov prvostopenjskega sodišča glede določitve upoštevnega trga in prevladujočega položaja. Vendar pa revident ni navedel, kakšni naj bi bili pravilni razlogi.

23. Sicer pa iz prvega odstavka obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče v celoti soglaša s predhodno citiranimi ugotovitvami Urada v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar jih v izogib nepotrebnemu ponavljanju v nadaljevanju le okvirno povzema; iz drugega odstavka obrazložitve na isti strani pa izhaja, da je Urad pri definiciji relevantnega trga upošteval področje stacionarne telefonije, in sicer na geografskem trgu Republike Slovenije kot celote. Vrhovno sodišče zato zavrača revizijski očitek o napačnem povzemanju razlogov prvostopenjskega sodišča. Poleg tega navedbe v 7. točki na 9. strani revizije merijo predvsem na očitek, da ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče nista odgovorili na ugovore tožeče stranke v zvezi z določitvijo relevantnega trga in ugotovitvijo prevladujočega položaja, torej vsebinsko na očitek kršitve pravice do izjave v postopku. Vendar pa glede tega vprašanja revizija ni bila dopuščena.

24. Revident pritožbenemu sodišču očita, da se je pri presoji pritožbenega očitka o neobrazloženosti sodbe v delu, ki se nanaša na časovno obdobje kršitve, oprlo na prvostopenjsko sodbo, čeprav sodišče prve stopnje časovnega obdobja kršitve ni ugotavljalo, kar pa ne drži. Iz prvega odstavka obrazložitve na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je do očitane zlorabe prevladujočega položaja na trgu prišlo v obdobju od prve polovice leta 1996, ko se je na trgu internet ponudnikov pojavil tožnik s svojim sistemom S., do izdaje odločbe Urada 28. 7. 1997. Zato ni utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče napačno povzemalo razloge sodbe sodišča prve stopnje. Revident skuša v nadaljevanju tudi prikazati, da je pritožbeno sodišče spreminjalo ugotovitve sodišča prve stopnje, s tem ko je navedlo, da je bilo soglasje Uprave RS za telekomunikacije izdano 14. 8. 1996, medtem ko iz sodbe sodišča prve stopnje na 4. strani izhaja, da je bilo to soglasje izdano 14. 8. 1997, ter vztraja, da bi moralo v zvezi s tem izvesti pritožbeno obravnavo. Iz soglasja Uprave RS za telekomunikacije v prilogi A10 izhaja, da je bilo soglasje izdano 14. 8. 1996, kar pomeni, da je prišlo v zapisu datuma v sodbi sodišča prve stopnje do očitne pisne pomote (do pomote v številki), ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo. Vendar pa s tem ni spreminjalo ugotovljenega dejanskega stanja, kot skuša to prikazati revident. 25. Revident navaja še, da v sodbi sodišča prve stopnje ni podlage za zaključek pritožbenega sodišča, da naj bi prvostopenjsko sodišče navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2005 štelo za zanikanje priznanega dejstva in to presojalo kot prerekano dejstvo. Iz listinskih dokazov v spisu ne izhaja, da naj bi tožena stranka prerekala dejstvo, da ustne obravnave ni sklicala. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, prvostopenjskemu sodišču pripisalo ugotovitev, ki je slednje ni sprejelo, in samo opravilo presojo po lastnem prepričanju po tretjem odstavku 214. člena ZPP. Vendar revident tudi na tem mestu ne navede, katere razloge sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče napačno povzemalo. Zato se Vrhovno sodišče tudi do tega revizijskega očitka ni moglo opredeliti.

Ali je višje sodišče smelo upoštevati navedbe stranskega intervenienta?

26. Revident zatrjuje, da sodišče druge stopnje ne bi smelo upoštevati trditev stranskega intervenienta (ki jih tudi določno navaja) iz vlog z dne 6. 11. 2009 in 4. 12. 2009, saj so bile te podane po prvem naroku za glavno obravnavo in celo po prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku ter so kot take prepozne (na kar je tožeča stranka opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 15. 12. 2009); poleg tega pa se nanje v obrazložitvi svoje sodbe ni sklicevalo sodišče prve stopnje. Dodaja, da navedbe stranskega intervenienta v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2009 ne pomenijo pripomb na izvedensko mnenje, temveč njegove prepozne trditve. Revident pritožbenemu sodišču očita, da je s tem, ko se je pri zavrnitvi pritožbenih razlogov glede odločilnih dejstev (neizkazanosti obstoja nujnega sredstva in pogoja omejitve konkurence na škodo potrošnikov ter glede obstoja tehničnih omejitev) oprlo na prepozne navedbe stranskega intervenienta, kršilo pravilo o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov iz 286. člena ZPP, ki velja tudi za stranskega intervenienta.

27. S temi revizijskimi navedbami revident uveljavlja kršitev 286. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Gre za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (ki je revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP), v zvezi s katero pa mora stranka izkazati, da je (lahko) vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Slednjega pa revident ni izkazal. Revident namreč ni izkazal, da so navedbe stranskega intervenienta, ki naj bi jih nepravilno upoštevalo pritožbeno sodišče, po vsebini take, da so (lahko) vplivale na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato ta revizijski očitek ni upošteven.

28. Ali je nujni sestavni del izreka odločbe Urada, s katero je tožeči stranki očitana zloraba prevladujočega položaja, določitev časovnega obdobja kršitve? Revident trdi, da mora biti dejanje zlorabe prevladujočega položaja v izreku odločbe opisano na način, da iz njega izhajajo vsi znaki zlorabe po 11. členu ZVK, pri čemer nujna sestavina opisa zlorabe vključuje tudi določitev časovnega obdobja, za katerega se podjetju očita zloraba. To stališče revident utemeljuje z navedbo, da zlorabe prevladujočega položaja ni mogoče očitati v nedefiniranem časovnem obdobju, saj je že sam obstoj prevladujočega položaja vezan na vsakokratne tržne pogoje, ki se s časom spreminjajo. Zatrjuje, da nujnost opredelitve časovnega obdobja kršitve v izreku odločbe izhaja že iz same definicije zlorabe prevladujočega položaja v prvem odstavku 11. člena ZVK. Dodaja, da se podjetje, ki se mu očita zloraba, lahko učinkovito brani le, kolikor je opis očitanega mu dejanja točen, kar nujno zahteva tudi določitev časovnega obdobja kršitve.

29. Obveznost določitve časovnega obdobja kršitve iz 10. in 11. člena ZVK v izreku odločbe ne izhaja iz določb v času odločanja Urada veljavnega ZVK niti iz določb tedaj veljavnega Zakona o upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Poleg tega v konkretni zadevi opredelitev časovnega obdobja kršitve ni takšnega pomena, da brez navedbe te okoliščine v izreku odločbe kršitvenega ravnanja ne bi bilo mogoče časovno določiti.(7) Že sam opis kršitvenega ravnanja namreč omogoča določitev časovnega obdobja, ki se je upoštevalo pri določitvi relevantnega trga in pri presoji obstoja prevladujočega položaja podjetja na trgu.

30. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev o dopuščenih pravnih vprašanjih. Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na tiste revizijske navedbe, ki so presegale okvir dopuščene revizije, če po njegovi presoji niso bile neločljivo povezane z odgovori na vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena.

31. Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Vrhovno sodišče ni odločalo o stroških revizijskega postopka, saj jih ne revident ne stranski intervenient nista priglasila.

Op. št. (1): 11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (2): 12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): 11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (4): 11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (5): 12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (6): 26. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (7): Glej tudi 24. točko obrazložitve te sodbe.