Jedro

Pri ocenjevanju osebnosti oziroma karakterja A. C. se je sodišče res oprlo tudi na dopis delodajalca, družbe A., d. o. o. o njegovem vedênju, s katerim storilec ni bil seznanjen, a ne gre za obremenilen dokaz, na katerega bi sodišče v bistvenem oprlo svojo sodbo.

Vložnici je pritrditi, da bi sodišče z dopisom delodajalca, na katerega se je v sodbi oprlo, storilca moralo seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli. Ker tega ni storilo, je kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1, vendar ne gre za dokaz, ki bi odločilno vplival na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi in na katerega bi sodišče v odločilnih delih oprlo svojo sodbo, zato uveljavljana kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Kranj je A. B. spoznala za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu izrekla globo v znesku 250,38 EUR. Zoper izdan plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kranju s sodbo z dne 9. 3. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora storilec plačati potne stroške za pričo in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev petega odstavka 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) vložila vrhovna državna tožilka Mirjan Kline. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki so v odgovoru navedli, da pritrjujejo navedbam v zahtevi, poleg tega menijo, da je v obravnavani zadevi podam dvom v resničnost ugotovljenih dejstev.

B.

4. Vložnica sodišču očita, da je po zaslišanju kršitelja in izvedbi dokazov, pri katerih je bil kršitelj prisoten, še sámo dopolnilo dokazni postopek in izvedlo več dokazov, o katerih kršitelj ni bil obveščen in se o njih ni mogel izjaviti. Navaja, da je sodišče opravilo poizvedbe pri gospodarski družbi A., d. o. o. v zvezi s sporom med kršiteljem in A. C. in o karakterju A. C., prebralo je zagovor A. C., kot storilca v drugi prekrškovni zadevi in drugo spisovno gradivo te zadeve ter opravilo poizvedbe na Upravni enoti Kranj. Na ugotovitve, ki temeljijo na teh dokazih in podatkih, s katerimi storilec ni bil seznanjen in se o njih ni mogel izjaviti, je sodišče po zatrjevanju vložnice oprlo svojo odločitev, zato je storilcu kršilo pravico do poštenega sojenja, pravico do enakega varstva pravic in pravnih jamstev, kršilo pa je tudi peti odstavek 65. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

5. V skladu z ustaljeno (ustavno)sodno prakso1 morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Pri tem je lahko raven pravic v primeru kršitve z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja (fair trial). Presoja, ali je bil storilec prekrška deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev. Ustavna pravica iz 22. člena URS je normativno konkretizirana v petem odstavku 65. člena ZP-1. Ta med drugim določa dolžnost sodišča, da storilca seznani z dejstvi, glede katerih se v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti.

6. V obravnavani zadevi je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška, ker je po izrečenih besedah sodelavca A. C., z roko udaril v omarico in A. C. zagrozil, da ga bo ustrelil. V zahtevi za sodno varstvo je storilec trdil, da navedenih besed A. C. ni izrekel ter, da je ta odkrit nasprotnik tujcev, ki je kritičnega dne z nacionalno in versko obarvanim nestrpnim govorom kršitelja razburil, a je ta reagiral zadržano in razumsko, le z roko je udaril po omari in odšel iz prostora.

7. Sodišče je v dokaznem postopku med drugim opravilo poizvedbe pri Upravni enoti Kranj o tem, ali je storilec zaprosil oziroma ima dovoljenje za nošenje orožja, iz prekrškovne zadeve ZSV 296/2017 Okrajnega sodišča v Kranju, v kateri je bil zaradi istega historičnega dogodka kot storilec prekrška obravnavan A. C., je pridobilo plačilni nalog, zahtevo za sodno varstvo storilca in opis dejanskega stanja, ter opravilo poizvedbe pri takratnem delodajalcu storilca in A. C., družbi A., d. o. o., o karakterju A. C., o morebitnem obravnavanju in sankcioniranju obeh udeležencev spora in o prenehanju delovnega razmerja storilcu. Odgovora upravne enote, listin, pridobljenih iz navedenega prekrškovnega spisa in odgovora družbe A., d. o. o. storilcu prekrška in njegovim zagovornikom sodišče ni posredovalo, niti jih s temi dokazi ni kako drugače seznanilo. V razlogih sodbe je svojo odločitev o storilčevi odgovornosti za prekršek v bistvenem oprlo na izpovedbo A .C., ki jo je ocenilo kot verodostojno in na video posnetek nadzorne kamere v pisarni, v kateri je prišlo do spora med udeležencema, na podlagi katerega je presodilo, da je bil storilec med pogovorom s A .C. zelo razburjen, med govorjenjem je krilil z rokama in dvakrat z roko udaril v omarico, zato je zaključilo, da je obravnavani prekršek storil in je zanj odgovoren. Z izpovedbo A. C. in video posnetkom je bil storilec seznanjen in se je do njiju opredelil. Pri ocenjevanju osebnosti oziroma karakterja A. C. se je sodišče res oprlo tudi na dopis delodajalca, družbe A., d. o. o. o njegovem vedênju, s katerim storilec ni bil seznanjen, a ne gre za obremenilen dokaz, na katerega bi sodišče v bistvenem oprlo svojo sodbo.

8. Vložnici je pritrditi, da bi sodišče z dopisom delodajalca, na katerega se je v sodbi oprlo, storilca moralo seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli. Ker tega ni storilo, je kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1, vendar ne gre za dokaz, ki bi odločilno vplival na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi in na katerega bi sodišče v odločilnih delih oprlo svojo sodbo, zato uveljavljana kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1).

C.

9. Ker uveljavljana kršitev določb postopka o prekršku ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-319/2010, U-I-63/2010 z dne 10. 1. 2011, Odločbe VSRS IV Ips 45/2011 z dne 11. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016, IV Ips z dne 23. 2. 2017 in druge.