Jedro

Jedro

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.

Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).

Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).

Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.

Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje. Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.

Izrek

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni:

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni:

- v zavrnilnem delu točke I izreka, tj. v drugem odstavku točke I izreka, tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju I 449/2023 z dne 1. 2. 2024 v točki I izreka razveljavi tudi glede izterjave glavnice nad zneskom 373,72 EUR, v točki III izreka pa v celoti in se v tem obsegu zadeva sodišču prve stopnje vrne v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo,

- v zavrnilnem delu točke I izreka, tj. v drugem odstavku točke I izreka, tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju I 449/2023 z dne 1. 2. 2024 v točki I izreka razveljavi tudi glede izterjave glavnice nad zneskom 373,72 EUR, v točki III izreka pa v celoti in se v tem obsegu zadeva sodišču prve stopnje vrne v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo,

- v točki II izreka tako, da se odločitev o stroških ugovornega postopka pridrži za končno odločbo, ki bo izdana v novem postopku odločanja o predlogu za izvršbo.

- v točki II izreka tako, da se odločitev o stroških ugovornega postopka pridrži za končno odločbo, ki bo izdana v novem postopku odločanja o predlogu za izvršbo.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi razveljavilo za del glavnice v znesku 373,72 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek točke I izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Pod točko II izreka je dolžniku naložilo, da je upniku dolžan povrniti 373,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru in sklep o izvršbi razveljavilo za del glavnice v znesku 373,72 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek točke I izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Pod točko II izreka je dolžniku naložilo, da je upniku dolžan povrniti 373,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje dolžnik. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jo vidi v tem, da sodišče prve stopnje v sklepu ni odgovorilo na vprašanje, da sodna poravnava (pravilno sodba), na podlagi katere je dovoljena izvršba, v predmetni izvršilni zadevi ne more biti izvršilni naslov. Meni, da iz sodbe jasno izhaja, da se nanaša na 25 % plače, ki jo ima dolžnik pri delodajalcu, in ne na 25 % plače, ki jo bo dolžnik imel pri delodajalcu. Iz javnih podatkov pa je razvidno, da ta znesek ustreza znesku 200,00 EUR. Upnik bi tako na podlagi sodbe od dolžnika lahko zahteval največ 100,00 KM, kar znaša 50,00 EUR mesečno. Od kod je v predlogu znesek 354,75 EUR, ki mu je sodišče sledilo, v sklepu ni pojasnjeno. Dolžnik tudi trdi, da je za upnika mesečno plačeval celo več, kot je bilo določeno s sodbo, saj je celotno sporno obdobje, vse do izdaje sklepa o izvršbi, mesečno plačeval znesek 70,00 EUR. Dolžnik je v zvezi s tem predložil tudi izpisek banke, kljub temu pa je sodišče sledilo izjavi upnika, da teh nakazil ni prejel. Dolžnik nadalje ugovarja temu, da je višina plače lahko določena le na podlagi domnev. Dolžnik je predložil tri plačilne liste, s katerimi je te domneve izpodbil, poleg tega je trdil, da nikoli v življenju ni zaslužil zneska, ki ga zatrjuje upnik. Izpostavlja, da je dokazno breme v zvezi z višino plače na upniku. Meni tudi, da v primeru, če bi bil izveden postopek priznanja tuje odločbe, dolžnik ne bi bil v situaciji, da ne bi mogel predložiti vseh dokazov. V okviru priznanja tuje sodne odločbe bi bil dan tudi odgovor na vprašanje, ali je odločitev sodišča v tuji odločbi za takratno situacijo, saj iz sodbe izhaja zapis, da je dolžan plačevati eno četrtino plače, ki jo ima, ne pa tudi plače, ki jo bo imel. Razmere dolžnikovega življenja v RS so povsem drugačne kot v BIH. Dejansko sedaj izterjevana preživnina skoraj za enkrat presega preživnino, določeno v sodbi, ki jo je sodišče upoštevalo za izvršilni naslov. Dolžnik meni, da upniku ne dolguje ničesar, saj skrbi za to, da upnik prejema preživnino celo v višjem znesku, kot je bila določena v sodbi. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in izvršilni postopek proti njemu ustavi. Priglaša pritožbene stroške.

2.Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje dolžnik. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jo vidi v tem, da sodišče prve stopnje v sklepu ni odgovorilo na vprašanje, da sodna poravnava (pravilno sodba), na podlagi katere je dovoljena izvršba, v predmetni izvršilni zadevi ne more biti izvršilni naslov. Meni, da iz sodbe jasno izhaja, da se nanaša na 25 % plače, ki jo ima dolžnik pri delodajalcu, in ne na 25 % plače, ki jo bo dolžnik imel pri delodajalcu. Iz javnih podatkov pa je razvidno, da ta znesek ustreza znesku 200,00 EUR. Upnik bi tako na podlagi sodbe od dolžnika lahko zahteval največ 100,00 KM, kar znaša 50,00 EUR mesečno. Od kod je v predlogu znesek 354,75 EUR, ki mu je sodišče sledilo, v sklepu ni pojasnjeno. Dolžnik tudi trdi, da je za upnika mesečno plačeval celo več, kot je bilo določeno s sodbo, saj je celotno sporno obdobje, vse do izdaje sklepa o izvršbi, mesečno plačeval znesek 70,00 EUR. Dolžnik je v zvezi s tem predložil tudi izpisek banke, kljub temu pa je sodišče sledilo izjavi upnika, da teh nakazil ni prejel. Dolžnik nadalje ugovarja temu, da je višina plače lahko določena le na podlagi domnev. Dolžnik je predložil tri plačilne liste, s katerimi je te domneve izpodbil, poleg tega je trdil, da nikoli v življenju ni zaslužil zneska, ki ga zatrjuje upnik. Izpostavlja, da je dokazno breme v zvezi z višino plače na upniku. Meni tudi, da v primeru, če bi bil izveden postopek priznanja tuje odločbe, dolžnik ne bi bil v situaciji, da ne bi mogel predložiti vseh dokazov. V okviru priznanja tuje sodne odločbe bi bil dan tudi odgovor na vprašanje, ali je odločitev sodišča v tuji odločbi za takratno situacijo, saj iz sodbe izhaja zapis, da je dolžan plačevati eno četrtino plače, ki jo ima, ne pa tudi plače, ki jo bo imel. Razmere dolžnikovega življenja v RS so povsem drugačne kot v BIH. Dejansko sedaj izterjevana preživnina skoraj za enkrat presega preživnino, določeno v sodbi, ki jo je sodišče upoštevalo za izvršilni naslov. Dolžnik meni, da upniku ne dolguje ničesar, saj skrbi za to, da upnik prejema preživnino celo v višjem znesku, kot je bila določena v sodbi. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in izvršilni postopek proti njemu ustavi. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo tej v celoti nasprotuje. Izpostavlja, da dolžnik v ugovoru ni ugovarjal izvršilnemu naslovu kot takemu in svoji obveznosti, da plačuje preživnino. Ugovor je šel le v smeri višine preživnine, saj je trdil, da je dolžan plačevati preživnino na podlagi pretekle plače, kot jo je imel pri tedanjem delodajalcu v BIH. Upnik trdi, da je bilo z izvršilnim naslovom dolžniku naloženo, da plačuje preživnino za upnika na način, da mesečno plačuje znesek v višini 25 % od plače, ki jo prejema pri delodajalcu od dneva vložitve tožbe 29. 8. 2019 in v bodoče /.../, vse dokler obstajajo zakoniti razlogi ali do drugačne sodbe sodišča. Po mnenju upnika je tako jasno, da je dolžnik dolžan plačevati preživnino v višini 25 % plače tudi v primeru, da zamenja delodajalca. V obravnavani zadevi je višina preživnine določena v obliki izplačila dela plače, kar pomeni, da je višina preživnine odvisna od višine plače pri posameznem delodajalcu in dolžnost plačevanja preživnine ne preneha, če dolžnik zamenja delodajalca. Upnik nasprotuje trditvam dolžnika, da naj bi bil dolžnik v času prejšnje zaposlitve v BIH dolžan plačevati preživnino zgolj v višini 50,00 EUR mesečno. Izpostavlja, da je že v predlogu za izvršbo pojasnil, kako je izračunal znesek 354,75 EUR, v zvezi s tem pa je predložil tudi dokazila. Pri tem je ob odsotnosti podatka o višini dolžnikove plače za obdobje od vključno junija 2022 trdil, da je dolžnik v tem obdobju prejemal vsaj povprečno mesečno plačo v višini 1.420,00 EUR neto. Dolžnik je v ugovoru to sicer pavšalno zanikal, vendar ni predložil dokazil (npr. plačilnih list, odločbe FURS). Po mnenju upnika je dokazno breme za dejstva, navedena v ugovoru, na dolžniku. Upnik nadalje navaja, da je dolžnik trdil, da naj bi pri novem delodajalcu A. A. s.p. prejemal plačo v višini 921,01 EUR, in predložil tri plačilne liste. Pri tem pa je zamolčal, da je bil v obdobju od 2. 6. 2022 in vsaj do oktobra 2023 zaposlen pri delodajalcu B. d.o.o. V tem obdobju pa je dolžnik prejemal vsaj povprečno plačo v višini 1.420,00 EUR, kar dokazuje tudi dolžnikov molk in dejstvo, da v zvezi z dejansko višino plače za to obdobje ni predložil nobenih dokazil. Upnik nasprotuje tudi pritožbenim navedbam, da naj bi se v postopku priznanja tuje sodne odločbe ugotavljala višina plače, saj temu ta postopek ni namenjen. Po mnenju upnika pa dolžnik tudi ni izkazal, da naj bi bil upniku dolžan plačevati le preživnino v višini 50,00 EUR oziroma 70,00 EUR mesečno. Upnik nadalje zanika, da naj bi dolžnik redno mesečno plačeval znesek v višini 70,00 EUR, in izpostavlja, da dolžnik v tej smeri ni priložil nobenih dokazil niti podal ustreznih dokaznih predlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo tej v celoti nasprotuje. Izpostavlja, da dolžnik v ugovoru ni ugovarjal izvršilnemu naslovu kot takemu in svoji obveznosti, da plačuje preživnino. Ugovor je šel le v smeri višine preživnine, saj je trdil, da je dolžan plačevati preživnino na podlagi pretekle plače, kot jo je imel pri tedanjem delodajalcu v BIH. Upnik trdi, da je bilo z izvršilnim naslovom dolžniku naloženo, da plačuje preživnino za upnika na način, da mesečno plačuje znesek v višini 25 % od plače, ki jo prejema pri delodajalcu od dneva vložitve tožbe 29. 8. 2019 in v bodoče /.../, vse dokler obstajajo zakoniti razlogi ali do drugačne sodbe sodišča. Po mnenju upnika je tako jasno, da je dolžnik dolžan plačevati preživnino v višini 25 % plače tudi v primeru, da zamenja delodajalca. V obravnavani zadevi je višina preživnine določena v obliki izplačila dela plače, kar pomeni, da je višina preživnine odvisna od višine plače pri posameznem delodajalcu in dolžnost plačevanja preživnine ne preneha, če dolžnik zamenja delodajalca. Upnik nasprotuje trditvam dolžnika, da naj bi bil dolžnik v času prejšnje zaposlitve v BIH dolžan plačevati preživnino zgolj v višini 50,00 EUR mesečno. Izpostavlja, da je že v predlogu za izvršbo pojasnil, kako je izračunal znesek 354,75 EUR, v zvezi s tem pa je predložil tudi dokazila. Pri tem je ob odsotnosti podatka o višini dolžnikove plače za obdobje od vključno junija 2022 trdil, da je dolžnik v tem obdobju prejemal vsaj povprečno mesečno plačo v višini 1.420,00 EUR neto. Dolžnik je v ugovoru to sicer pavšalno zanikal, vendar ni predložil dokazil (npr. plačilnih list, odločbe FURS). Po mnenju upnika je dokazno breme za dejstva, navedena v ugovoru, na dolžniku. Upnik nadalje navaja, da je dolžnik trdil, da naj bi pri novem delodajalcu A. A. s.p. prejemal plačo v višini 921,01 EUR, in predložil tri plačilne liste. Pri tem pa je zamolčal, da je bil v obdobju od 2. 6. 2022 in vsaj do oktobra 2023 zaposlen pri delodajalcu B. d.o.o. V tem obdobju pa je dolžnik prejemal vsaj povprečno plačo v višini 1.420,00 EUR, kar dokazuje tudi dolžnikov molk in dejstvo, da v zvezi z dejansko višino plače za to obdobje ni predložil nobenih dokazil. Upnik nasprotuje tudi pritožbenim navedbam, da naj bi se v postopku priznanja tuje sodne odločbe ugotavljala višina plače, saj temu ta postopek ni namenjen. Po mnenju upnika pa dolžnik tudi ni izkazal, da naj bi bil upniku dolžan plačevati le preživnino v višini 50,00 EUR oziroma 70,00 EUR mesečno. Upnik nadalje zanika, da naj bi dolžnik redno mesečno plačeval znesek v višini 70,00 EUR, in izpostavlja, da dolžnik v tej smeri ni priložil nobenih dokazil niti podal ustreznih dokaznih predlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je glede na vsebino izpodbijanega sklepa, v katerem je dolžnik z ugovorom delno uspel (tj. glede izterjave glavnice 373,72 EUR - prvi odstavek točke I izreka), in upoštevaje vsebino pritožbe štelo, da dolžnik sklep izpodbija le v delu, v katerem z ugovorom ni uspel, tj. v drugem odstavku točke I izreka in v točki II izreka. Pritožbeni preizkus z vidika razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 55. člena ZIZ), je zato opravilo le v tem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

5.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je glede na vsebino izpodbijanega sklepa, v katerem je dolžnik z ugovorom delno uspel (tj. glede izterjave glavnice 373,72 EUR - prvi odstavek točke I izreka), in upoštevaje vsebino pritožbe štelo, da dolžnik sklep izpodbija le v delu, v katerem z ugovorom ni uspel, tj. v drugem odstavku točke I izreka in v točki II izreka. Pritožbeni preizkus z vidika razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 55. člena ZIZ), je zato opravilo le v tem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvršilnega naslova, sodbe, ki jo je 31. 1. 2020 izdalo Temeljno sodišče v Doboju, Republika Srbska, Bosna in Hercegovina, št. 85 0 P 083298 19 P, s sklepom o izvršbi I 449/2023 z dne 1. 2. 2024 dovolilo izvršbo za izterjavo neplačane preživnine v znesku 4.966,50 EUR in za še nezapadle zneske preživnine, ki bodo zapadli v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec v obdobju od 1. 8. 2023 do 31. 8. 2025 po 354,75 EUR mesečno. Kot sredstvo izvršbe je dovolilo izvršbo na dolžnikovo plačo in druge stalne denarne prejemke in izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (točka I izreka sklepa o izvršbi). Predlog za izvršbo je zavrnilo za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov preživnine (točka II izreka sklepa o izvršbi). Dolžniku je naložilo, da mora upniku v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 186,66 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sklepa o izvršbi).

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvršilnega naslova, sodbe, ki jo je 31. 1. 2020 izdalo Temeljno sodišče v Doboju, Republika Srbska, Bosna in Hercegovina, št. 85 0 P 083298 19 P, s sklepom o izvršbi I 449/2023 z dne 1. 2. 2024 dovolilo izvršbo za izterjavo neplačane preživnine v znesku 4.966,50 EUR in za še nezapadle zneske preživnine, ki bodo zapadli v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec v obdobju od 1. 8. 2023 do 31. 8. 2025 po 354,75 EUR mesečno. Kot sredstvo izvršbe je dovolilo izvršbo na dolžnikovo plačo in druge stalne denarne prejemke in izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (točka I izreka sklepa o izvršbi). Predlog za izvršbo je zavrnilo za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov preživnine (točka II izreka sklepa o izvršbi). Dolžniku je naložilo, da mora upniku v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 186,66 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sklepa o izvršbi).

7.Za odločitev v predmetni zadevi je relevanten del izreka sodbe, ki se v predlogu za izvršbo priloženem overjenem prevodu sodbe dobesedno glasi: "Obvezuje se toženi C. C., kot oče da prispeva za vzdrževanje mldl. otroka Č. Č., na način da mesečno vplačuje znesek v višini od 25 % od plače katero ima pri delodajalcu začevši od dne ko je vložil/a tožbo 29. 08. 2019 leta in v bodoče, s tem da zaostale obroke izplača naenkrat a v bodoče do 05-eg v mescu za pretekli mesec, na roke zakonite zastopnice mladl. Č. Č., materji D. D., vse dokler zato obstajata zakoniti razlogi ali pa do drugačnega sklepa sodišča."

7.Za odločitev v predmetni zadevi je relevanten del izreka sodbe, ki se v predlogu za izvršbo priloženem overjenem prevodu sodbe dobesedno glasi: "Obvezuje se toženi C. C., kot oče da prispeva za vzdrževanje mldl. otroka Č. Č., na način da mesečno vplačuje znesek v višini od 25 % od plače katero ima pri delodajalcu začevši od dne ko je vložil/a tožbo 29. 08. 2019 leta in v bodoče, s tem da zaostale obroke izplača naenkrat a v bodoče do 05-eg v mescu za pretekli mesec, na roke zakonite zastopnice mladl. Č. Č., materji D. D., vse dokler zato obstajata zakoniti razlogi ali pa do drugačnega sklepa sodišča."

8.Sodišče druge stopnje glede na takšno vsebino izreka sodbe nima pomislekov, da je dolžniku s sodbo v zvezi s plačevanjem preživnine v bodoče naloženo, da je dolžan plačevati preživnino v višini 25 % od vsakokratnega zneska plače, ki jo v posameznem mesecu prejme pri delodajalcu, pri katerem je takrat zaposlen, pri čemer je preživnino za posamezni mesec v tej višini dolžan plačati do 5. dne v prihodnjem mesecu. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje sodbe ni mogoče razlagati tako, da bi bil dolžnik za celotno obdobje po izdaji sodbe dolžan plačevati preživnino v višini 25 % plače, ki jo je imel pri delodajalcu v trenutku izdaje sodbe in katere višina je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, glede na podatke Davčne uprave z dne 2. 12. 2019 znašala 480,00 KM (oziroma v zvezi z višino katere je zakonita zastopnica upnika v pravdnem postopku navajala znesek 400,00 KM). Da je sodišče preživnino določilo glede na višino vsakokratne plače dolžnika, nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče pojasnilo, da je dolžnika obvezalo, da prispeva znesek v višini 25 % osebnega dohodka, ki ga dolžnik zasluži pri delu (zadnji odstavek na tretji strani prevoda sodbe). Drugačno stališče dolžnika zato ni pravilno. Navedeno je v izpodbijanem sklepu (v točki 11 obrazložitve) pravilno in celovito pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, zaradi česar v tej zvezi podani pritožbeni očitki o obstoju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ niso utemeljeni.

9.Prav tako sodišče druge stopnje nima pomislekov v zvezi z obstojem pogojev za priznanje zadevne tuje sodbe, v kateri je preživnina določena v odstotku od plače preživninskega zavezanca, o čemer je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi odločilo kot o predhodnem vprašanju na podlagi šestega odstavka 108. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tudi Vrhovno sodišče RS se je namreč že v več podobnih primerih, v katerih je obravnavalo priznanje tujih sodnih odločb, v katerih je bila preživnina določena v določenem odstotku od plače preživninskega zavezanca, izreklo, da določitev preživnine na takšen način ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije v smislu določbe 100. člena ZMZPP (prim. sklepe VSRS Cp 8/2012 z dne 23. 8. 2012, Cp 11/2014 z dne 12. 6. 2014, Cp 7/2017 z dne 15. 6. 2017, Cp 19/2003 z dne 25. 3. 2004). Sicer pa dolžnik konkretnih očitkov v tej zvezi niti ni navedel.

10.Ob pritožbenem preizkusu z vidika razlogov, na katere mora tudi sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ), pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izvršilni naslov pomanjkljiv in kot takšen ni (neposredno) primeren za izvršbo. S tem pa je podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

11.Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.¹ Načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje, da bi samo dopolnjevalo izvršilni naslov na način, da bi z nadaljnjim pravnim sklepanjem razbralo obveznost, ki neposredno v izreku sodbe kot izvršilnem naslovu ni zapisana. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena.² Terjatev mora biti opredeljena tako, da je izvršilnemu sodišču, ki odloča po načelu stroge formalne legalitete, vsebina dolžne izpolnitve jasna iz samega zapisa v izvršilnem naslovu (izreku sodbe). Če gre za denarno izpolnitev, mora biti določno opredeljena višina denarnega zneska, ki ga mora dolžnik plačati.³

12.Iz predmetne sodbe sicer izhaja, da mora dolžnik za preživljanje upnika plačevati 25 % plače, ki jo prejema pri svojem delodajalcu. Vendar pa je glede na takšno določitev dolžnikove obveznosti dejanska višina preživnine, ki jo je dolžnik dolžan plačati za posamezni mesec, v prvi vrsti odvisna od vprašanja, ali je dolžnik sploh (bil) zaposlen in ali je torej v posameznem mesecu prejel plačo, v drugi vrsti pa od dejanske višine plače, ki jo je prejel v posameznem mesecu. Ti podatki pa iz same sodbe ne izhajajo, zaradi česar preživninske obveznosti, ki je s sodbo naložena dolžniku, zgolj na podlagi podatkov oziroma meril, vsebovanih v sodbi, ni mogoče določiti. Višina plače, ki jo dolžnik dejansko prejema pri delodajalcu, tudi ni podatek, ki bi bil javno objavljen oziroma javno znan (kot na primer tečaj Banke Slovenije, ki se uporablja za preračunavanje obveznosti, določenih v tuji valuti, v domačo valuto, podatek o povprečni (neto) plači) oziroma ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi zakonskih predpisov (kot na primer višino zakonskih zamudnih obresti, višino davkov in prispevkov, ki jih je treba obračunati in plačati od bruto plače). Višina plače, ki jo dolžnik prejema pri delodajalcu, je namreč stvar individualnega razmerja med dolžnikom in njegovim delodajalcem ter je odvisna od za izračun višine plače relevantnih podatkov, ki so lahko za vsak mesec različni (npr. zaradi koriščenja dopusta, bolniške odsotnosti, nadur).

13.V skladu z načelom stroge formalne legalitete sme izvršilno sodišče izvršbo dovoliti izključno za izterjavo terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in zgolj v mejah, ki jih določa izvršilni naslov. Tega mora upnik priložiti že k predlogu za izvršbo (peti odstavek 40. člena ZIZ). Ali ima terjatev, ki jo upnik uveljavlja, podlago v izvršilnem naslovu, mora sodišče preizkusiti že ob dovolitvi izvršbe, na to pa mora po uradni dolžnosti paziti tudi v nadaljnjem ugovornem oziroma pritožbenem postopku, v katerem dolžnik izpodbija utemeljenost izdaje sklepa o izvršbi (drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). V obravnavani zadevi predložena sodba glede na zgoraj pojasnjene pomanjkljivosti takšne presoje ne omogoča, saj iz nje ne izhaja višina plače, ki jo je dolžnik prejel v posameznem mesecu v obdobju, za katero se izterjuje preživnina, posledično pa na njeni podlagi tudi ni mogoče določiti zneska preživnine, ki jo dolžnik za posamezni mesec dolguje v višini 25 % plače.

14.Upnik je že v predlogu za izvršbo tudi sam pojasnil, da je pri opredelitvi izterjevanih mesečnih zneskov preživnine (354,75 EUR) izhajal iz podatkov Statističnega urada RS o povprečni mesečni neto plači v RS in štel, da dolžnik prejema najmanj plačo v tej višini (1.420,00 EUR), saj podatkov o dejanski višini dolžnikove plače, za katere je zaprosil FURS, ni mogel pridobiti. Iz sodbe ne izhaja, da bi bil dolžnik dolžan plačevati preživnino v višini 25 % povprečne neto plače v državi, v kateri je zaposlen, temveč v višini 25 % plače, ki jo prejme pri delodajalcu. Sodba tako ne daje podlage za izterjavo terjatve v višini 25 % povprečne mesečne neto plače v RS, kot jo je v predlogu za izvršbo (dejansko) uveljavljal upnik in s sklepom o izvršbi dovolilo sodišče. Ali znesek mesečne preživnine v višini 354,75 EUR morebiti vendarle ustreza 25 % plače, ki jo je dolžnik v mesecih, za katere se izterjuje preživnina, dejansko prejel, pa na podlagi predložene sodbe, kot je pojasnjeno zgoraj, ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi takšnemu predlogu za izvršbo zato neutemeljeno sledilo.

15.Glede na vsebino sodbe sicer ni dvoma, da mora dolžnik upniku plačevati preživnino v višini 25 % vsakokratne plače, ki jo prejme v mesecu, za katerega je dolžan plačati preživnino. Vendar pa bi moral upnik, da bi izvršilno sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko ugotovilo višino terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu, in preverilo utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo, poleg predloženega (pomanjkljivega) izvršilnega naslova predložiti še ustrezno listino, ki bi izvršilni naslov dopolnjevala (vsaj) v smeri verodostojnega izkaza podatka o višini plače, ki jo je dolžnik v relevantnem obdobju v posameznem mesecu prejel pri delodajalcu. Čeprav ZIZ konkretnih določb za takšen primer ne vsebuje, bi po presoji sodišča druge stopnje upnik temu lahko zadostil, če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila ugotovljena višina dolžnikove plače v relevantnem obdobju, na podlagi katere bi bilo višino dolgovane mesečne preživnine na podlagi meril, določenih v predloženi sodbi, mogoče ugotoviti z enostavno računsko operacijo (torej v višini 25 % od zneska ugotovljene prejete plače v posameznih mesecih), oziroma če bi predložil sodno odločbo, s katero bi bila na podlagi meril, določenih v zadevni sodbi, ugotovljena višina preživnine za relevantno obdobje.⁴ Smiselno enako kot to na podlagi 26. člena ZIZ velja v primeru, ko je izvršba odvisna od nastopa kakšnega pogoja, pa bi po presoji sodišča druge stopnje upnik višino dolžnikove mesečne plače v relevantnem obdobju lahko izkazal in izvršilni naslov dopolnil tudi z javno listino. Takšno javno listino bi lahko predstavljalo tudi potrdilo FURS o višini plače, ki je bila dolžniku za posamezne mesece izplačana v relevantnem obdobju.

16.Upnik je k predlogu za izvršbo priložil dopis FURS z dne 11. 7. 2023, s katerim je izkazal, da je pri FURS že pred vložitvijo predloga za izvršbo poskušal pridobiti podatke o dolžnikovi plači, vendar je FURS posredovanje podatkov zavrnil z obrazložitvijo, da gre za davčno tajnost, in ob hkratnem pojasnilu, da lahko FURS podatke o posameznem davčnem zavezancu posreduje sodišču, če jih to potrebuje v postopkih, ki jih vodi v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Upnik je podal tudi predlog, da poizvedbe o višini dolžnikove neto plače pri FURS opravi sodišče (tretji odstavek 226. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).⁵ Sodišče prve stopnje podatkov pri FURS ni pridobilo, ampak je izvršbo, očitno izhajajoč iz zmotne materialnopravne presoje, da predložena sodba izpolnjuje pogoje iz 21. člena ZIZ, dovolilo za izterjavo preživninskih terjatev v višini, kot jo je v predlogu, izhajajoč iz podatka o povprečni mesečni neto plači, navedel upnik. Za to pa v izvršilnem naslovu ni podlage. V tem smislu je zato utemeljen pritožbeni očitek, da je bila izvršba dovoljena le na podlagi domnev o višini plače.

17.Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi izvršbo dovolilo tudi za izterjavo preživnin, ki bodo zapadle v bodoče. Čeprav 106. člen ZIZ omogoča dovolitev izvršbe tudi za izterjavo preživnin, ki bodo zapadle v dveh letih od dneva vložitve predloga za izvršbo, je treba tudi pri dovolitvi takšne izvršbe izhajati iz vsebine izvršilnega naslova. V obravnavani zadevi je višina dolžnikove preživninske obveznosti vezana na višino dejansko prejete plače, posledično pa je dolgovano preživninsko obveznost mogoče določiti le za nazaj. Kljub določbi 106. člena ZIZ zato zadevna sodba ne predstavlja primernega izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti izvršbo za izterjavo terjatev preživnine, ki zapadejo v bodoče in katerih višina ob izdaji sklepa o izvršbi še ne more biti znana.

18.Po obrazloženem, ker torej predložena sodba zaradi zgoraj pojasnjenih pomanjkljivosti ni za izvršbo primeren izvršilni naslov (prvi odstavek 21. člena ZIZ), s čimer je podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, je sodišče druge stopnje že iz tega razloga, ne da bi se opredeljevalo do (drugih) pritožbenih očitkov, pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (v točkah I in III izreka) in v katerem ga v prvem odstavku točke I izreka izpodbijanega sklepa ni razveljavilo že sodišče prve stopnje (nad zneskom izterjave glavnice 373,72 EUR), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, četrti odstavek 58. člena ZIZ).

19.V tem postopku bo sodišče prve stopnje v skladu s predlogom upnika moralo pri FURS najprej pridobiti relevantne podatke o dolžnikovi (neto) plači in po njihovi pridobitvi presoditi, ali pridobljena javna listina ustrezno dopolnjuje izvršilni naslov, tako da je na njeni podlagi ob upoštevanju meril, določenih v sodbi, mogoče ugotoviti, kakšna je višina na podlagi zadevne sodbe dolgovane preživninske obveznosti v relevantnem obdobju. Šele nato bo lahko ponovno odločalo o predlogu za izvršbo. Pri tem bo moralo nadalje upoštevati, da glede na vsebino izvršilnega naslova izvršbe ni mogoče dovoliti tudi za izterjavo terjatev, ki bodo v plačilo zapadle v bodoče, ampak zgolj za izterjavo tistih terjatev iz izvršilnega naslova, katerih višino bo ob izdaji sklepa o izvršbi mogoče ugotoviti. V sklepu, izdanem v novem postopku, pa bo sodišče prve stopnje moralo kot o predhodnem vprašanju ponovno odločiti tudi o priznanju zadevne sodbe.

20.Zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi in vrnitve zadeve v fazo ponovnega odločanja o predlogu za izvršbo (v obsegu, v katerem predlog za izvršbo ni bil zavrnjen že v točki II izreka sklepa o izvršbi oziroma v prvem odstavku točke I izreka sklepa o ugovoru), je bilo ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ treba razveljaviti tudi odločitev o stroških ugovornega postopka in jo pridržati za odločbo, ki bo sprejeta v novem postopku odločanja o predlogu za izvršbo. Šele takrat bo namreč znano, ali in v kakšnem obsegu je upnikov predlog za izvršbo utemeljen ter ali in v kakšni višini je posamezna od strank drugi stranki dolžna povrniti njene stroške ugovornega postopka.

21.Tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. O njih bo sodišče prve stopnje prav tako moralo odločiti s sklepom, ki ga bo izdalo v novem postopku odločanja o predlogu za izvršbo.

-------------------------------

VSRS sklep II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022, točka 16 obrazložitve.

VSRS sklep III Ips 45/2017 z dne 13. 6. 2018, točka 16 obrazložitve.

V avstrijskem pravu je za takšen primer v § 10 Exekutionsordnung (EO) predvidena tožba na dopolnitev izvršilnega naslova (Titelergänzungsklage), na podlagi katere upnik doseže dopolnitev pomanjkljivega izvršilnega naslova. Po oceni sodišča druge stopnje pa niti v določbah ZPP niti v določbah ZIZ ni ovire, da podobnega pristopa ne glede na pomanjkanje izrecne ureditve ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v slovenskem pravu.

Upnik je v predlogu za izvršbo pridobitev podatkov pri FURS sicer predlagal za primer, če bo dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje, glede na ugotovljene pomanjkljivost izvršilnega naslova, ki kot takšen prav zaradi pomanjkanja podatkov o plači ne daje podlage za izvršbo, mogoče upnikov predlog v zvezi s pridobitvijo podatkov o dolžnikovi neto plači pri FURS upoštevati že v fazi dovolitve izvršbe.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 21, 21/1, 26, 40, 40/5, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 106 Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999) - ZMZPP - člen 100, 108, 108/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.