Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi z ugovorom zastaranja zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov upoštevati, da je zamudne obresti treba šteti za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih. Gre namreč za terjatve, ki dospevajo dnevno, torej v krajših časovnih presledkih, kar pa pomeni, da gre za stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih, če ne zastarajo v krajšem zastaralnem roku skupaj z glavno terjatvijo, za katero velja krajši zastaralni rok.

Tožena stranka je z imenovanjem tožeče stranke na mesto članice uprave slednji podelila mandat za opravljanje nalog iz pristojnosti člana uprave, tožeča stranka pa je s tem pridobila pravico te naloge opraviti.

Odplačnost dela člana uprave domneva, medtem ko bi morala biti neodplačnost kot izjema izrecno dogovorjena.

Odločitev na podlagi 216. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, sodišča namreč ne odvezuje dolžnosti, da navede razloge oziroma okoliščine, ki predstavljajo podlago za njegovo odločitev o višini vtoževanega zneska.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 41.745,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2006 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 3.341,20 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in odloči tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Zoper I. in III. točko izreka je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi tako, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Ne drži, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za svoje delo zgolj zato, ker pogodba za opravljanje funkcije članice uprave za tožečo stranko s pristojnim organom tožene stranke ni bila sklenjena. Tožena stranka je z imenovanjem tožeče stranke na mesto članice uprave slednji podelila mandat za opravljanje nalog iz pristojnosti člana uprave, tožeča stranka pa je s tem pridobila pravico te naloge opraviti (prvi in drugi odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Prav tako so neutemeljene navedbe tožene stranke, da naj bi tožeča stranka podala soglasje za brezplačno opravljanje funkcije, na katero je bila imenovana. Skladno s tretjim odstavkom 766. člena OZ, ki določa, da ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega, in prvega odstavka 253. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, ki nadzornemu svetu nalaga, da pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave poskrbi za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami člana uprave in finančnim stanjem družbe, se tudi po presoji pritožbenega sodišča odplačnost dela člana uprave domneva, medtem ko bi morala biti neodplačnost kot izjema izrecno dogovorjena. Poleg tega dogovarjanje pravdnih strank o plačilu za delo tožeče stranke kot članice uprave, glede katerega sicer nista dosegli soglasja, kaže na to, da sta smatrali njeno delo za odplačno, nenazadnje pa so tudi druge osebe funkcijo člana uprave pri toženi stranki opravljale proti ustreznemu plačilu. Navedeno glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bila tožeča stranka članica uprave od 17. 3. 2004 do 2. 2. 2006, pomeni, da je upravičena do plačila za svoje delo v navedenem obdobju.

8. Iz Pogodbe o opravljanju storitev (priloga B2), sklenjene med družbo T. d.d, v kateri je bila tožeča stranka zaposlena, in toženo stranko izhaja, da je znašala cena storitev, ki jih je T d.d., opravljala za toženo stranko, za svetovanje in vodenje naložb 75,00 EUR na uro, za finančne, organizacijske in tehnična opravila in storitve podpore pa 40,00 EUR na uro. Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedene cene urnih postavk ter določbe ZGD o prejemkih članov uprave, 778. člena OZ, ki določa, da če ni drugače določeno, dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo, in neprerekano dejstvo, da je RP kot predsednik uprave od tožene stranke prejemal 3.226,00 EUR bruto na mesec, po prostem preudarku odločilo o višini tožbenega zahtevka. Predvidelo je, da je tožeča stranka za toženo opravljala storitve dve uri dnevno, in sicer eno uro za 75,00 EUR in eno uro za 40,00 EUR, na mesec 2.530,00 EUR, in sicer za čas, ko ni bila na porodniškem dopustu; za čas porodniškega dopusta pa ji je priznalo polovico navedenega zneska. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ni pojasnilo, na podlagi česa je ocenilo, da je tožeča stranka opravljala storitve za toženo stranko po dve uri dnevno, eno po višji in eno po nižji postavki, ter zakaj ji je za čas, ko je bila tožeča stranka na porodniškem dopustu, priznalo polovico sicer mesečno priznanega zneska. Odločitev na podlagi 216. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, sodišča namreč ne odvezuje dolžnosti, da navede razloge oziroma okoliščine, ki predstavljajo podlago za njegovo odločitev o višini vtoževanega zneska.

9. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe o neobrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka jih je namreč zahtevala od posameznih mesečnih zneskov, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj jih je toženi stranki naložilo v plačilo od 3. 2. 2006 dalje do plačila. Zgolj navedba, da je tožeča stranka v pravdi trdila, da bi lahko svoj tožbeni zahtevek postavila v enem znesku (za eno terjatev), glede na postavljen ne zadošča. 10. Tožena stranka v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja utemeljeno opozarja, da primerjava z določbami Zakona o delovnih razmerjih - ZDR in zastaralno dobo plačil iz naslova plače, ni pravilna. Glede na to, da pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljajo določbe o mandatni pogodbi, je treba glede zastaranja uporabiti določbe OZ, ki za terjatve iz navedenega naslova določajo splošen, 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ). Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov upoštevati, da je zamudne obresti treba šteti za občasne terjatve, ki po določilih 347. člena OZ zastarajo v treh letih. Gre namreč za terjatve, ki dospevajo dnevno, torej v krajših časovnih presledkih, kar pa pomeni, da gre za stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih, če ne zastarajo v krajšem zastaralnem roku skupaj z glavno terjatvijo, za katero velja krajši zastaralni rok (344. člen OZ, prim. tudi VIII Ips 110/2000).

11. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih za delno ugoditev tožbenemu zahtevku (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožbama pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem bo to moralo navesti dejstva oziroma razloge za odločitev o utemeljenosti višine vtoževanega zahtevka. Pri tem bo moralo upoštevati, da nalog člana uprave glede na naravo dela ni mogoče tehnično razdeliti na del, ki se nanaša na vodenje, in del, ki se nanaša na odgovornost, ter posledično plačila za opravljeno delo določiti zgolj kot seštevek ocenjenega dnevno oziroma mesečno opravljenega števila ur. Poleg tega bo moralo pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja izhajati iz postavljenega tožbenega zahtevka in pravilno uporabiti materialno pravo o dolžini zastaralnega roka glede glavnice in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 163. člena ZPP).