Jedro

Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, pa tudi vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim tudi starost ob nezgodi, ki predstavlja merilo za izračun trajanja škode. Pravilno upoštevanje vseh teh okoliščin utemeljuje po presoji sodišča odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika v višini 3,000.000,00 SIT kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Znižanje odškodnine za to obliko škode na sodišču druge stopnje ni imelo pravne podlage.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni zavrnitvi pritožbe tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4,005.430,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.370,00 SIT od 13.4.1993 dalje, od zneska 20.630,00 SIT od 18.10.1994 dalje, od zneska 25.430,00 SIT od 18.11.1993 dalje in od zneska 3,950.000,00 SIT od 18.10.1994 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 278.528,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1994 dalje, vse v 15 dneh." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega postopka 34.950,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku zaradi dne 17.2.1993 nastale škode, do katere je prišlo po krivdi njenega zavarovanca, 4,605.430,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Na pritožbo toženke pa je sodišče druge stopnje s pobijano sodbo znižalo na prvi stopnji dosojeno odškodnino za 1,100.000,00 SIT in ta del zahtevka zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi njegovemu odškodninskemu zahtevku. V reviziji povzema dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na telesne bolečine in na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje upravičen do celotne zahtevane odškodnine ter da je odločitev sodišča druge stopnje, kolikor je znižalo na prvi stopnji dosojeno odškodnino, materialnopravno zmotna.

Toženka je odgovorila na revizijo ter predlagala, da naj se revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je tožnik utrpel pri prometni nezgodi med drugim pretres možganov, udarnine in odrgnine, raztrganinsko udarninsko rano v predelu desnega kolena, odprto sluzno vrečo pred desno pogačico, udarnino levega kolka, prelom prve in druge klinaste kosti desnega narta, izpah druge in tretje desne stopalnice in izvin vratne hrbtenice. Tožnikovo zdravljenje je trajalo 4 mesece, med njim pa je trpel hude, srednje močne in zmerne bolečine slabe 3 mesece. Zaradi nezgode je tožnikovo zdravje trajno prizadeto. Po pretresu možganov trpi glavobole, ki se bodo občasno pojavljali skozi vse njegovo življenje, zaradi poškodbe vratu je ostala omejena gibljivost vratu pri nagibu na desno, zaradi posledic poškodbe narta in stopalnic pa trpi obremenitvene bolečine. Po ocenah izvedencev kirurške in nevrološke stroke je tožnikovo zdravje okvarjeno za 22 %. Tožnik je bil ob nezgodi star šele 35 let. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT odškodnine, za telesne bolečine pa 1,200.000,00 SIT (poleg tega pa še 50.000,00 SIT za skaženost in 300.000,00 SIT za strah, kar pa nista več sporni odškodninski postavki). Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 2,500.000,00 SIT, za telesne bolečine pa na 600.000,00 SIT ali skupaj za 1,100.000,00 SIT.

Zgoraj povzete odločilne okolnosti, ki se nanašajo na telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, dajejo po presoji revizijskega sodišča podlago le za delno ugoditev tožnikovi reviziji in sicer v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje, ki je sicer prevzelo pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o zadnje navedeni škodi, je zmotno uporabilo določilo 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ko je znižalo tožniku na prvi stopnji dosojeno odškodnino za to obliko škode od 3,000.000,00 SIT na 2,500.000,00 SIT. Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, pa tudi vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim tudi starost ob nezgodi, ki predstavlja merilo za izračun trajanja škode. Pravilno upoštevanje vseh teh okoliščin utemeljuje po presoji sodišča odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika v višini 3,000.000,00 SIT kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Znižanje odškodnine za to obliko škode na sodišču druge stopnje ni imelo pravne podlage. Revizijsko sodišče je zato v skladu z določilom prvega odstavka 395. člena ZPP tožnikovi reviziji v tem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v tem delu spremenilo tako, da je določilo odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT kot je bilo to odločeno v postopku na prvi stopnji.

Tožnikovo revizijo v delu, s katerim zahteva zvišanje odškodnine tudi za telesne bolečine, pa je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem in jih bo deloma imel še v bodoče, kolikor ne predstavljajo komponento škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, utemeljuje odškodnino v višini 600.000,00 SIT kot jo je določilo sodišče druge stopnje in ne višje odškodnine, ki jo zahteva tožnik in kakršno je odmerilo sodišče prve stopnje. Višji zahtevek za telesne bolečine nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. To pa pomeni, da sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine za to obliko škode ni zmotno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče je moralo zato tožnikovo revizijo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je tožnik v pretežnem delu uspel v sporu, da z zavrnjenim delom zahtevka niso nastali posebni stroški ter da mu mora zato toženka povrniti celotne na prvi stopnji nastale stroške to je 278.528,00 SIT (kot je odločilo sodišče prve stopnje). V skladu s tako ugotovitvijo je revizijsko sodišče spremenilo tudi stroškovo odločbo sodišča druge stopnje. Tožena stranka pa mora povrniti tožniku tudi stroške revizijskega postopka in sicer 34.950,00 SIT (22.950,00 SIT za sestavo revizije in za revizijsko takso 12.000,00 SIT). Stroški revizijskega postopka so odmerjeni od vrednosti, s katero je tožnik uspel v revizijskem postopku.

Stroškovna odločitev temelji na določilu drugega odstavka 166. in 154. člena ZPP.