Jedro

Tožba zaradi motenja posesti ni ugotovitvena, temveč dajatvena tožba.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožečo stranko v mirni posesti uporabe zemljišča v družbeni lastnini parcele št. 343/2 in 344/2 k.o. V. s tem, da je v dneh od 13.do 14.2.1992 odpeljal s tega zemljišča približno 60 m3 zemlje.

Tožencu je naložilo, da se je v bodoče dolžan vzdrževati takih in podobnih motilnih dejanj, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Nadalje je še zavrglo umik začasne odredbe v postopku pod V P 152/92, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške in vzelo na znanje umik tožbe pod opr. št. V P 159/92. Proti sklepu se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP, in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep tako spremeni, da ustrezno dopolni ugotovitveni izrek pod tč. 1 s tem, da ugotovi, da je toženec odpeljal še 150 m3 gramoza, ugodi tudi restitucijskemu zahtevku ter pri tem razveljavi izrek pod tč.3 in izrek o stroških pod tč. III spremeni tako, da tožeči stranki prizna vse stroške postopka. V pritožbi graja dokazno oceno prvostopnega sodišča o vprašanju, ali je toženec z deponije tožeče stranke odpeljal tudi 150 m3 gramoza. Po presoji pritožbe, ki se pri tem sklicuje na v postopku izvedene dokaze, je tudi to dejstvo dokazano.

Prav tako je po mnenju pritožbe tožeča stranka upravičena do vrnitve odpeljanega gradbenega materiala. Graja tudi izrek o stroških.

Stroškovnik tožeče stranke je bil v zadostni meri specificiran, tožena stranka pa ga sploh ni vložila do konca glavne obravnave.

Glede na to, da je spor z svojim nezakonitim ravnanjem povzročil toženec, bi bil dolžan tožnici povrniti vse pravdne stroške, prav pa bi tudi bilo, da bi sodne takse sodišče izterjalo od toženca.

Tožena stranka pa vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi graja prvostopno stališče, po katerem je tožeča stranka dokazala posest. Tožeča stranka ni bila posestnik gradbene deponije, saj se sklicuje le na neko dovoljenje K. s, R., ki je pa protizakonito. Gradbene deponije tožeča stranka tudi ni rabila, ker so praktično vse ceste v R. že asfaltirane, pač pa se je tam nahajal le odpadni material. Odlagališče odpadkov pa ni tožeča stranka ustrezno označila, tako da toženec niti ni mogel vedeti, da ima le-ta tam svojo deponijo. Izrek prvostopnega sodišča o prepovedi nadaljnjega motenja ima podlago le v trditvi tožeče stranke, da ponovno dovaža material. O tej trditvi se tožena stranka ni mogla izreči, ker ni mogla iz opravičenih razlogov pristopiti na zadnji narok za glavno obravnavo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka imela sporno zemljišče v uporabi in v posesti, ima oporo v vseh izvedenih dokazih.

Nenazadnje je toženec sam povedal, da je odpeljal na odlagališče B. večjo količino različnega odpadnega materiala, pri čemer ni dvoma, da je bil ta material od tožeče stranke. Tožeča stranka je torej sporni prostor imela v uporabi in posesti, ali pa je bila ta posest zakonita in dobroverna se v posestni pravdi ne ugotavlja (78. člen ZTLR). Da je toženec odpeljal določen material sam priznava, pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi v prvostopno ugotovitev, da je z spornega zemljišča odpeljal tudi približno 60 m3 zemlje. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sklepa. Kadar sodišče ugotovi, da je prišlo do motenja posesti, odredi tudi prepoved nadaljnjega motenja (79. člen ZTLR). Ob tem sodišče nedvomno ni dolžno posebej ugotavljati, ali ima toženec še nadaljnji namen posegati v posest tožeče stranke ali ne, kot to meni pritožba tožene stranke. Tako je tudi odločitev pod tč. I/2 izreka sklepa pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, saj ni najti nobenega v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga.

Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke. V danem primeru bi bila nedvomno mogoča vrnitev v prejšnje stanje, vendar ne tako, kot to zahteva tožeča stranka v svojem tožbenem zahtevku, povezujoč ga z dejansko podlago tožbe. Tožeča stranka je namreč izrecno izjavila, da v okviru svojega tožbenega zahtevka zahteva vrnitev istega in ne istovrstnega materiala, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodiče prve stopnje pa v zvezi s tem tudi pravilno ugotavlja, da istega materiala, upoštevajoč dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku, toženec ne more vrniti, sodišče pa ga seveda zato tudi ni moglo obsoditi na takšno neizvršljivo dajatev.

Zato je pravilno zavrnilo restitucijski zahtevek. Ob zavrnjenem restitucijskem zahtevku pa je brezpredmetno, ali je v ugotovitvenem izreku sklepa ugotovljeno, da je toženec odpeljal z zemljišča le 60 m3 zemlje, ali pa še dodatno 150 m3 gramoza. Tožba zaradi motenja posesti ni ugotovitvena tožba, temveč dajatvena. Ugotovitven izrek, ki niti ni nujen, ima svoj pomen le v zvezi z dajatvenim izrekom. V konkretnem primeru dajatveni izrek (tč. I/2), ki nalaga tožencu, da se je dolžan v bodoče vzdrževati takšnih in podobnih motilnih dejanj na zemljišču, zajema prepoved odvažanja kakršnegakoli materiala z zemljišča, ki ga ima v posesti tožeča stranka in je tako brezpredmetno, ali je ta prepoved posledica tega, da je toženec odpeljal le 6o m3 zemlje ali pa ugotovitve, da je odpeljal poleg tega še 15o m3. V obeh primerih bi se prepovedni izrek glasil enako. Zato je za dosego ustreznega posestnega varstva povsem nepotrebno ugotavljati, ali je toženec odpeljal le zemljo, ali pa tudi gramoz.

Za takšno ugotavljanje in dopolnjevanje dejanskega stanja v nakazani smeri nima tožeča stranka nobenega pravnega interesa. Iz navedenih razlogov v glavni stvari tudi v zvezi s pritožbo tožeče stranke ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog in jo je treba zavrniti.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke tudi kolikor napada izrek o stroških. V II. odst. 154. člena ZPP je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko odloči sodišče glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške. Prav to je prvostopno sodišče tudi storilo in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Tožeča stranka je namreč vložila v postopku dve tožbi, ki sta se obravnavali združeni, pa je eno od tožb umaknila, z eno od tožb pa le deloma uspela. Glede na takšno stanje je torej pravilna odločitev, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, ob tem pa je brezpredmetno razglabljanje tako prvostopnega sklepa, kot tudi pritožbe tožeče stranke o tem, ali je stroškovnik ustrezno specificiran ali ne, oz.

ali je tožena stranka sploh pravočasno priglasila stroške ali ne. Ker je tako tudi pritožba proti izreku o stroških neutemlejena, jo je bilo tudi v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.