Jedro

Pritožbenega sodišča ne prepriča navedba, da obdolženec ves ta čas sploh ni vedel, da zoper njega teče pritožbeni postopek in da je bil izdan ENPP. Obdolženec se je namreč v mesecu maju 2021, po storitvi očitanega kaznivega dejanja, nahajal v preiskovalnem priporu, po izpustitvi pa je bil nedosegljiv organom. Očitno je torej bil seznanjen s tem, da je bil zoper njega uveden postopek, utemeljeno pa je sklepati, da se mu je želel izogniti in je zato pobegnil.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju zoper obdolženca podaljšal pripor za dva meseca, to je do 8.04 ure dne 23.4.2025, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z drugim odstavkom (pravilno sedmim odstavkom) 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1).

2.Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče odpravi pripor, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je še vedno begosumen, da je pripor zoper njega neogibno potreben, da se lahko postopek za predajo državi odreditve Evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENPP) uspešno izvede, da zoper obdolženca ni mogoče uporabiti nobenih milejših ukrepov in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep. Po sedmem odstavku 24. člena ZSKZDČEU-1 se sme pripor po sklepu izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča podaljšati, vendar skupaj ne sme trajati več kot devet mesecev.

5.Sodišče v postopku predaje ne ugotavlja verjetnosti, da je zahtevana osebi v tuji državi storila kaznivo dejanje, ampak presoja le, ali je v ENPP navedeno kataloško kaznivo dejanje, glede katerega se ne ugotavlja niti dvojna kaznivost. Očitano kaznivo dejanje zoper javni red - protizakonito vstopanje, gibanje in prebivanje v Republiki Hrvaški, drugi državi članici Evropske unije ali podpisnici Schengenskega sporazuma po prvem odstavku 326. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške, ki je navedeno v ENPP, zadosti temu kriteriju, saj se na podlagi drugega odstavka 9. člena ZSKZDČEU-1 glede teh kaznivih dejanj ne ugotavlja dvojna kaznivost. Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba niti ne problematizira.

6.Pritožba pa izpodbija obstoj pripornega razloga, t.j. begosumnosti in očita, da sodišče prve stopnje ni opravilo dovolj kritične presoje, ali je podan ta priporni razlog. Navaja, da se obdolženec ni nikoli skrival, niti ni bil na begu in je več kot 2 leti živel v Sloveniji. Prav tako sploh ni vedel, da zoper njega še vedno teče kazenski postopek in da je izdan ENPP. V kolikor bi se res aktivno izogibal kazenskemu pregonu, se ne bi kar dvakrat vrnil na Hrvaško. Prav tako ga na Slovenijo veže bivša svakinja in nečakinja, za katero skrbi, v Sloveniji pa ves čas opravlja priložnostna dela. Kadarkoli je šel delati v tujino, se je v Slovenijo vedno vrnil, saj je tu njegov dom. Sodišče prve stopnje je po mnenju obrambe svojo odločitev o begosumnosti oprlo zgolj na dejstvo, da je obdolženec tujec.

7.Pritožbeno sodišče takšnim navedbam ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7. izpodbijanega sklepa navedlo številne okoliščine, ki kažejo na obstoj begosumnosti, pri čemer svoje odločitve nikakor ni oprlo zgolj na dejstvo, da je obdolženec tujec. Tako je sodišče prve stopnje pravilno, v medsebojni povezavi vseh okoliščin, upoštevalo, da je obdolženec državljan Republike Hrvaške, kjer ima prijavljeno tudi edino prebivališče in sicer na naslovu ..., Novigrad, Istra, kjer pa po lastni izjavi že vse od meseca septembra 2022 dalje ne živi, temveč se nahaja v Sloveniji, kjer dela na črno. Tudi v Sloveniji je do sedaj bival neprijavljen in sicer na dveh različnih naslovih, nazadnje na na naslovu ..., ..., kjer si po lastni izjavi prebivališča ni uredil iz razloga, ker za to ni imel časa. V vsem tem času se je v Republiko Hrvaško vrnil samo dvakrat in sicer za en dan v mesecu juliju 2023, ko naj bi opravil test za Covid v Puli in v mesecu juliju 2024, ko naj bi bil pet dni na morju.

Pritožbenega sodišča ne prepriča navedba, da obdolženec ves ta čas sploh ni vedel, da zoper njega teče pritožbeni postopek in da je bil izdan ENPP. Obdolženec se je namreč v mesecu maju 2021, po storitvi očitanega kaznivega dejanja, nahajal v preiskovalnem priporu, po izpustitvi pa je bil nedosegljiv organom. Očitno je torej bil seznanjen s tem, da je bil zoper njega uveden postopek, utemeljeno pa je sklepati, da se mu je želel izogniti in je zato pobegnil.

Ob vsem tem pa Slovenija tudi ni edina država, v kateri se je obdolženec zadrževal, saj je vmes bil tri mesece tudi v Angliji, dva meseca v Avstriji in dva meseca v Italiji, kjer je prav tako neprijavljen delal na črno. Vse navedeno kaže, da obdolženec prehaja meje več držav, v njih neprijavljeno biva, samo dejstvo, da ima brata v Nemčiji, pa dodatno utemeljuje nevarnost, da bo v primeru izpustitve na prostost Republiko Slovenijo zapustil. V Sloveniji namreč razen nečakinje in svakinje (pa še to bivše), nima nikogar od sorodnikov, tukaj nima premoženja, ne redne zaposlitve, stalnega oziroma začasnega prebivališča in ga tako na Slovenijo ne veže nobena osebna ali dejanska navezna okoliščina.

Sodišče prve stopnje je okoliščino, da ima obdolženec brata v Nemčiji, kljub drugačnemu zatrjevanju pritožbe, povsem pravilno vzelo v ozir pri presoji obstoja begosumnosti. To pa velja tudi za okoliščino, da je obdolženec priložnostno delal po večih državah, kar nikakor ne sme ostati prezrto, saj kaže na njegovo mobilnost, četudi se je po opravljenih delil vrnil v Slovenijo. Pritožbena navedba, da ima obdolženec v Sloveniji navezne okoliščine, in sicer bivšo svakinjo in nečakinjo, pritožbenega sodišča, ob vsem navedenem, ne prepričajo do te mere, da bi bil to razlog, ki bi omajal njegovo begosumnost. Obdolženec namreč niti ne navede, kje naj bi nečakinja in bivša svakinja živeli, kot tudi ne, da bi kdaj pri njima bival. Te zatrjevane okoliščine pa tudi do sedaj niso bile ovira, da ne bi obdolženec večkrat odšel na delo v druge države. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti, saj se strinja, da glede na okoliščine, ugotovljene po sodišču prve stopnje, pri obdolžencu še vedno obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost zapustil našo državo in postal nedosegljiv organom pregona in s tem onemogočil izvršitev postopka predaje.

8.7. Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene na str. 5-6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben, nujen in tudi sorazmeren ukrep zoper obdolženca. Pravilno je izpostavilo, da je bil hrvaškim organom pregona očitno nedosegljiv vse odkar je bil izpuščen iz preiskovalnega pripora v mesecu maju 2021, ko naj bi bilo tudi storjeno očitano kaznivo dejanje. Ravno zaradi tega pa je zoper njega bil tudi izdan evropski nalog za prijetje in predajo, kar je tudi osnovni namen tega instituta. Vse te okoliščine, kakor tudi kazen do osem let zapora, ki je za kaznivo dejanje predpisana, daje utemeljeno podlago za sklepanje na nevarnost, da bi na prostosti pobegnil zato, da bi se še naprej izogibal navzočnosti v kazenskem postopku v Republiki Hrvaški. Pri obdolžencu tako za preprečitev njegove begosumnosti ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadometnega oz. milejšega omejevalnega ukrepa. Pripor lahko v predmetnem postopku predaje v Sloveniji traja največ 9 mesecev, tako tudi s tega vidika pripor ni nesorazmeren ukrep. Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba niti ne problematizira.

9.8. Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 24, 24/7 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201 201/1, 201/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.