Jedro

V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historičen dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na pozneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto časovno obdobje, ter je zato kasnejši pregon zanje izključen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 244/2015 z dne 6. 1. 2015 obdolženega A. G. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen eno leto in osem mesecev zapora ter odločilo, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 244/2015 z dne 12. 3. 2015 obdolženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter odločilo, da se obtožba zoper obdolženca, ki mu je očitana storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrne. Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 27. 5. 2015 vložil vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bil obdolženec s pravnomočno sodbo II K 47708/2010 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, ki zajema izvršitvena ravnanja obdolženca v obdobju od 11. 3. 2005 do 6. 9. 2005 na škodo več oškodovancev. V kazenskem postopku, ki je zoper obdolženca tekel pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, se mu je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, ki je zajemalo izvršitvena ravnanja iz enakega obdobja in istovrstna dejanja, kot v prej navedeni pravnomočni sodbi. Natančna primerjava med obema dejanjema kaže, da ne gre za ista izvršitvena ravnanja obdolženca, zajeta v opisu izreka pravnomočne sodne odločbe, temveč za podobna izvršitvena ravnanja, ki so bila usmerjena proti različnim oškodovancem in storjena v različnih krajevnih okoliščinah. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo obtožni predlog na podlagi zaključka, da je podana negativna procesna predpostavka za vodenje tega postopka. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi razumevanje pravila ne bis in idem relativiziralo do te mere, da se vsaka novo odkrita istovrstna dejanja, ki niso bila zajeta v opisu izreka pravnomočne obsodbe, štejejo za že razsojena, in o njih ni mogoče ponovno odločati. Takšno razumevanje predstavlja neupravičeno favoriziranje obdolžencev, ki masovno izvršujejo kazniva dejanja, nasprotuje načelu pravičnosti in vodi v kršitev osnovnih načel kazenskega prava ter globoko posega v pravice oškodovancev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi v korist obdolženca prekršilo kazenski zakon, ne da bi s tem poseglo v pravnomočno odločbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki pa se o njej nista izjavila.

B.

4. Obdolženi A. G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 47708/2010 z dne 9. 6. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 47708/2010 z dne 23. 10. 2012 za dejanja, opisana pod točkami VIII, IX, X in XI spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. V okviru tega kaznivega dejanja se je obdolžencu očitalo, da je v času od 11. 3. 2005 do 6. 9. 2005 ogoljufal večje število oškodovancev. Pri obdolženčevih ravnanjih, opisanih pod točkami VIII, IX in X sodbe je šlo za podoben izvršitveni način, pri katerem je obdolženec oškodovancem „natvezil“, da lahko dobro zaslužijo, če mu bodo dali svoje bančne kartice, davčne številke in osebne dokumente, oziroma mu te dokumente posodijo za nakupe blaga v trgovinah, pod točko XI izreka sodbe pa je bil obdolženec v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije spoznan za krivega, da si je od enega oškodovanca izposodil znesek 500.000,00 SIT z zatrjevanjem, da mu bo posojilo še istega dne vrnil, čeprav tega namena ni imel, drugemu oškodovancu pa je lažno zatrdil, da mu bo še istega dne prodal kombinirano vozilo, od njega pa izvabil predujem v znesku 2.000.000,00 SIT.

5. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 244/2015 z dne 6. 1. 2015 je bil obdolženi A. G. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obdolžencu se je očitalo, da si je z dvanajstimi posamičnimi ravnanji v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo družbe J., d. o. o. Vseh dvanajst izvršitvenih ravnanj je obdolženec storil v prodajalni oškodovanke na naslovu L. v Mariboru.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v navedbi, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo, s katero je zavrnilo obtožbo zoper obdolženega A. G., kršilo kazenski zakon, ker je štelo, da je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 47708/2010 z dne 9. 6. 2011, s katero je bil obdolženec med drugim spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014, v razlogih katere je podalo obširno razlago konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, presodilo, da je smisel in namen te konstrukcije poenostaviti delo sodišča pri izreku kazenske sankcije, da ni potrebno v postopku za odmero kazni določati kazen za prav vsako posamezno, lahko tudi drobno sestavino kontinuirane kriminalne dejavnosti. Gre za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje in se storilcu za vsa dejanja skupaj izreče ena kazen, v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja ni namenjen v korist obtoženca, temveč se je v sodni praksi izoblikoval predvsem zaradi praktičnih razlogov – poenostavitve dela sodišča pri izrekanju kazni za več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ko je omogočen izrek ene same kazni za vsa kazniva dejanja skupaj, v mejah kazni, predpisane za najhujše dejanje. Če upoštevamo, da je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja rezultat pregmatične zahteve, da se sodišče razbremeni minucioznega določanja kazni za posamezna kazniva dejanja, ni mogoče sprejeti sicer logične posledice stališča o enem kaznivem dejanju, to je fikcije, da je bilo z razsojo o (konstruiranem) nadaljevanem kaznivem dejanju razsojeno, ne le o dejanjih, vključenih v konstrukcijo, ampak tudi o vseh tistih dejanjih, za katere tožilstvo ali sodišče niti nista vedeli, pa bi po kriterijih 54. člena KZ-1 morala biti vključena v konstrukcijo. Takšna fikcija presega vlogo načela ne bis in idem.

8. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse kar se označuje za idem factum. Kriterij pravne narave – idem delictum, bo potrebno upoštevati samo tedaj, ko dejanja, ki niso bila zatrjevana v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, o katerih je že bilo razsojeno, ne morejo biti samostojen predmet nove obtožbe, ali kadar bi pregon teh dejanj z novo obtožbo kršil načelo poštenega postopka oziroma prepoved zlorabe pravic. Ustava v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja govori o istem kaznivem dejanju, vendar iz teleološke razlage izhaja, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določeni historični dogodek oziroma življenjski primer. Namen določbe 31. člena Ustave je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznika zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretnega in individualiziranega življenjskega dogodka. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (njenega izreka) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Odgovor na vprašanje, ali gre v konkretni zadevi za ponovno sojenje v isti stvari, je zato odvisen od subjektivno objektivne identitete med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet nove obtožbe in novega sojenja. Tako predmet nove obtožbe in obsodbe ne more biti kaznivo dejanje, za katero je bil storilec že pravnomočno obsojen.

9. Glede kaznivih dejanj, izvršenih v realnem steku, ki jih sodišče vključi v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, je ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem zagotovo izključen. Kadar so ista oziroma istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, z nadaljevanim kaznivim dejanjem praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, če je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) tudi taka notranja povezava, da protipravnost dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti, brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historičen dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto časovno obdobje, ter je zato kasnejši pregon zanje izključen.

10. Oblikovanje konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja spada v zgornjo premiso sodniškega odločanja, torej na področje uporabe prava. Identičnost dejanja, za katero oseba ne sme biti ponovno sojena, pa se ne nanaša na kazenskopravno kvalifikacijo (idem delicta), temveč na enakost dejstev (idem factum).(1) Tudi Evropsko sodišče pravice ter Evropsko sodišče za človekove pravice v zadnjem času dajeta prednost doktrini, po kateri je kriterij za prepoved ponovnega sojenja enakost dejstev, ne pravna opredelitev dejanja.(2)

11. V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji obdolženca, o katerih je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije odločalo Okrajno sodišče v Mariboru in pred tem obravnavanim nadaljevanim kaznivim dejanjem goljufije, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 9. 6. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 23. 10. 2012, ni podana. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec, natančna primerjava med ravnanji obdolženca, zajetimi v konstrukciji obeh nadaljevanih kaznivih dejanj, pokaže, da v obravnavanem primeru ne gre za ista izvršitvena ravnanja obdolženca, ki so bila zajeta v opisu izreka pravnomočne sodne odločbe, temveč za podobna izvršitvena ravnanja, storjena v enakem časovnem obdobju. Med dejanji, za katera je bil obdolženec pravnomočno obsojen v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 9. 6. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 23. 10. 2012, in dejanji, ki jih je obravnavalo sodišče v tem postopku, torej ne obstaja takšna povezava, da bi bilo njihovo obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Če je obsojenec za novo odkrita in v novem postopku obravnavana kazniva dejanja spoznan za krivega, ne bi bil obsojen za nič več, kot je dejansko storil. Izrečena enotna kazen za nadaljevani kaznivi dejanji, ne sme presegati posebnega maksimuma kazni zapora, predpisanega za najtežje kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen. S tem je doseženo, da storilec ni v slabšem položaju, kot če bi se mu sodilo za vsa dejanja v enem postopku.

12. Po povedanem je treba pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo, s katero je na podlagi določbe 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega A. G., da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, iz razloga, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 47708/2010 z dne 9. 6. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 47708/2010, kršilo določbo 3. točke 372. člena ZKP.

C.

13. Ker je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in je utemeljena, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodilo, tako da je ugotovilo kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

(1) Enako tudi Zupančič B. M. (2002): v Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, str. 336. (2) Leieur J. (2013): „Transnationaling“ Ne Bis In Idem : How the Rule of Ne Bis In Idem Reveals the Principle of Personal Legal Certainty“, Utrecht Law Review“, str. 198.